Jedro

Z izpodbijanim sklepom, s katerim je tožena stranka zavrgla predlog pritožnice za obnovo postopka, ni bilo poseženo v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožeče stranke, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožba zavrže na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, pravilna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Nova Gorica z dne 31. 7. 2009, s katerim je prvostopenjski davčni organ kot prepozen zavrgel predlog tožeče stranke za obnovo postopka vračila nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2002 zavezancu A, d. d., ki je bil končan z odločbo Davčnega urada Nova Gorica z dne 12. 5. 2004. Drugostopenjski davčni organ je z odločbo z dne 17. 12. 2010 zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep prvostopenjskega davčnega organa.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da izpodbijani sklep, s katerim je bil zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka, ne posega v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist tožeče stranke, zato je njeno tožbo zavrglo.

3. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se odločitev upravnega organa v postopku vračila preveč odmerjenega NUSZ neposredno nanaša na pritožnico, saj je zavezana odločitev upravnega organa izvršiti, zmanjšanje občinskega proračuna pa predstavlja neposredno dejansko kot tudi pravno škodo za občino. Ker je zavezanec za vračilo NUSZ tožeča stranka, odločitev neposredno posega v njene pravice ter na zakon oprte pravne koristi. Predlaga, da se pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbi ugodi oziroma podrejeno, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazati pravni interes, na njegov obstoj pa sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravni interes izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi. Pravna korist pa je neposredna, na zakon ali drug predpis oprta osebna korist. 6. Po presoji Vrhovnega sodišča razlogi, ki jih pritožnica navaja kot podlago za varstvo svojega pravnega interesa, niso utemeljeni.

7. Na podlagi 22. člena Zakona o financiranju občin (v nadaljevanju ZFO) oziroma 36. člena Zakona o financiranju občin (ZFO-1) je občina prejemnica NUSZ, vendar slednje občini ne daje pravice do sodelovanja v postopku vračila tega nadomestila kot stranki oziroma stranski udeleženki. Občina namreč v postopku vračila nadomestila ne varuje kakšne svoje pravice ali pravne koristi, torej nima pravnega interesa, ampak zasleduje dejanski interes za čim večjimi sredstvi v občinskem proračunu, ki so pridobljena iz tega naslova.

8. Zakon o stavbnih zemljiščih (ZSZ/84) v 62. členu določa, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča določi zavezancu občinski upravni organ, pristojen za družbene prihodke. Ta določba pa je bila s kasnejšo zakonodajo o organizaciji davčne službe spremenjena (prvi odstavek 32., 395. in 396. člen Zakona o davčnem postopku - ZDavP-1 oziroma 403. in 404. člen Zakona o davčnem postopku – ZDavP-2). Iz določb ZDavP-1 in ZDavP-2 izhaja, da je za vodenje postopka odmere in vračila nadomestila pristojen davčni urad, ki o nadomestilu odloči z upravno odločbo na podlagi podatkov občine.

9. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, odmera nadomestila predstavlja davčno-pravno razmerje, ki je urejeno z davčno-pravnimi pravili. Stranki davčno-pravnega razmerja pa sta praviloma davčni zavezanec in organ, ki davek odmerja. Občina kot javnopravni subjekt, ki je upravičen do sredstev iz naslova NUSZ, ni stranka oziroma stranska udeleženka postopka odmere, ker v njem sama ni zavezanec za plačilo NUSZ in tudi ne varuje nobene svoje pravice ali pravne koristi, niti ni organ, ki nadomestilo odmerja, saj so bile te naloge z zakonom prenesene v pristojnost davčnega organa. V postopkih, v katerih pristojni državni organ odloča na podlagi predpisov občine, ima lokalna skupnost po 93. členu Zakona o lokalni samoupravi (v nadaljevanju ZLS) pravico biti obveščena, nima pa pravice sodelovati v teh postopkih, če niso prizadete njene pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je občina prejemnica NUSZ, občini ne daje pravice vstopiti v davčno-pravno razmerje med zavezancem za plačilo NUSZ in davčnim organom, da bi kot stranka (42. člen ZUP) ali stranska udeleženka (43. člen ZUP) sodelovala v odmernem postopku oziroma v postopku vračila nadomestila, posledično pa tudi ne pravice do vlaganja pravnih sredstev v upravnem postopku oziroma sodnega varstva zoper te vrste upravnih aktov. Enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 422/2008, I Up 519/2008, I Up 381/2007, I Up 96/2010, I Up 65/2010 in I Up 478/2003, I Up 165/2011, I Up 457/2011, I Up 464/2011. 10. Glede na navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče utemeljeno zaključilo, da z izpodbijanim sklepom, s katerim je tožena stranka zavrgla predlog pritožnice za obnovo postopka, ni bilo poseženo v pravico ali neposredno, na zakon oprto korist tožeče stranke. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča, da se tožba zavrže, pravilna.

11. Pritožnica navaja, da vlaga pritožbo tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zatrjuje kršitev ustavne pravice do sodnega varstva, pravice do pritožbe in enakega varstva pravic, vendar teh kršitev ne obrazloži. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker takšnih kršitev pritožbeno sodišče ni našlo, je na podlagi 76. člena v zvezi s 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).