Jedro

Narava dela je tožnici omogočala koriščenje odmora na delovnem mestu, saj intenzivnost dela ni bila takšna, da tožnica ni mogla koristiti odmora med delovnim časom, če ni zaprosila za menjavo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice na razveljavitev sklepa toženke z dne 28. 8. 2019 in sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 27. 11. 2019, zahtevek za plačilo mesečnih bruto zneskov nadomestila za neizkoriščeni odmor za obdobje od decembra 2014 do novembra 2018, plačilo davkov in prispevkov od teh zneskov, izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter plačilo stroškov postopka (točka I izreka). Tožnici je v plačilo naložilo stroške postopka toženke v višini 702,90 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženki naloži v plačilo vse stroške postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da je morala biti tožnica kot policist kontrolor na mejnem prehodu ves čas na razpolago delodajalcu, samo v primeru, ko je dobila zamenjavo za koriščenje odmora, je lahko odmor koristila. Zamenjave ni imela zagotovljene, saj je toženka šele v letu 2018 uvedla doslednejši sistem zamenjav. Navaja, da mora delavec imeti zagotovljen odmor, ki se glede na Direktivo 2003/88/ES (v nadaljevanju: Direktiva) in Razlagalno sporočilo o Direktivi 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa z dne 24. 5. 2017 (v nadaljevanju: Razlagalno sporočilo) enači s "počitkom" in ne z "delovnim časom", kot takšnega so ga dolžna upoštevati tudi slovenska sodišča. Iz stališč Sodišča EU (v nadaljevanju: SEU) in Razlagalnega sporočila izhaja, da sta to pojma prava skupnosti, ki ju je v vseh članicah potrebno tolmačiti glede na objektivne značilnosti, ob upoštevanju sistema in namena Direktive, da se zagotovi njena enotna uporaba. Direktiva odstopanj od njune ureditve v 2. členu ne dopušča. Med seboj se izključujeta. Vmesne kategorije ni (sodba SEU C-344/19). Dejstvo, da se odmor všteva v delovni čas in je plačan, ne vpliva na s tem povezane pravice delavcev do regeneracije in počitka. Pojem "efektivni delovni čas" je enak pojmu "delovni čas" po Direktivi. Dejstvo, da ZDR-1 čas odmora všteva v delovni čas, ne pomeni, da je njegova opredelitev drugačna od tiste po Direktivi. Tozadevna stališča Vrhovnega sodišča RS (sklep VIII Ips 54/2021) niso pravilna. Vrhovno sodišče RS ne sme tolmačiti pojmov prava skupnosti, ampak bi moralo glede na primarnost prava EU postaviti predhodno vprašanje (zadeva C-416/17). Stališče Vrhovnega sodišča RS, da je odmor vmesna kategorija med delovnim časom in počitkom, je v nasprotju s stališči SEU v zadevi C-107/19. Sodišče je pri intenzivnosti dela nepravilno upoštevalo le število opravljenih mejnih kontrol, ne pa tudi ostalih delovnih nalog (npr. nadzor območja državne meje), ki jih je tožnica opravljala, ko mejnih kontrol ni bilo. Takrat ni "zgolj čakala na delo", bila je na razpolago delodajalcu, na delo se je morala odzvati takoj. Bila je objektivno in bistveno omejena v prostem razpolaganju s časom. Z opravljanjem delovnih nalog ni mogla prenehati, zato je ves čas njene prisotnosti na delu "efektivni delovni čas". Narava dela ji ni omogočala, da bi odmor koristila, njena pravica do odmora je bila kršena. Koriščenje odmora bi ji bilo zagotovljeno le z zamenjavo. Opravljanje mejne kontrole je stresno in ni rutinsko opravilo. Čas med mejnimi kontrolami ne pomeni počitka, saj je nepredvidljiv. Opazovanje okolice je nujno, saj se drugače ne da opravljati naloge nadzora mejnega prehoda. Za mejni prehod A. ne velja ugotovitev sodišča, da so potniki mejni prehod uporabljali redko. Iz vseh statističnih podatkov o prehodih na tem mejnem prehodu izhaja, da tožnica, če tam ni imela zamenjave, odmora ni mogla koristiti niti v času, ko je bilo najmanj prehodov. Zato je drugačen dokazni zaključek sodišča prve stopnje napačen. Toženka, na kateri je dokazno breme ni dokazala, da je tožnici omogočila zamenjavo in s tem koriščenje njene pravice do odmora. Tožnica še poudarja, da v primeru, če zamenjava za čas koriščenja odmora ne bi bila potrebna, toženka na bi vzpostavila delujočega sistema zamenjav v letu 2018. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni uspela izkazati nastanka premoženjske škode, saj morebitno delo v času odmora ne pomeni dodatno opravljenega dela. Tožnica bi glede na zagotovljen 45 minutni odmor morala delati le 11 ur in 15 minut, dejansko pa je efektivno delala 12 ur, kar pomeni, da je opravila več dela. Toženka ji odmora ni zagotovila, tožnica pa je delala več, saj je delala tudi v času, ko bi morala koristiti plačan odmor med delom. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, skupaj s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo navaja, da so navedbe tožnice v zvezi z oceno pravilnosti odločanja Vrhovnega sodišča RS nepotrebne in neutemeljene. Sodišče je dejansko stanje ugotovilo pravilno. Opravljanja drugih del poleg mejne kontrole tožnica ni uspela dokazati. Poudarjena pritožbena navedba glede nadzora meje je glede na dokazni postopek nepravilna in pretirana, poleg tega tudi ni naloga mejnega policista, temveč to izvajajo druge organizacijske enote policije. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče je izvedene dokaze vestno in skrbno ocenilo, vsakega posebej in vse skupaj. Na podlagi uspeha celotnega postopka je pravilno ocenilo, katera dejstva šteje za dokazana. Na tako pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v zvezi z zahtevkom tožnice, ki se nanaša na neizkoriščeni odmor v času zaposlitve pri toženki na Postaji mejne policije B., kjer je opravljala dela in naloge mejne kontrole, med drugim na mejnih prehodih C., D., E., A. in F., v obdobju od decembra 2014 do novembra 2018, pravilno izhajalo iz določb 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami) in 18. člena Kolektivne pogodbe za policiste (KPP; Ur. l. RS, št. 41/2012 s spremembami), ki urejata pravico do odmora. Pravilno je presodilo, da je bila ta pravica tožnici v vtoževanem obdobju zagotovljena.

7. Prav tako je v točki 11 obrazložitve pravilno povzelo stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz sklepa VIII Ips 54/2021 z dne 1. 2. 2022, ki mu pritožnica v pretežni meri nasprotuje, kar pa ne sodi v okvir tega spora, saj ga razume zmotno. Bistveno je, da čas odmora ni določen v nepretrganem trajanju, da se odmor lahko koristi tudi v več delih, ker lahko tudi več premorov med delom (seveda ne prekratkih) omogoči delavcu povrnitev psihofizičnih sposobnosti, kar je namen odmora. Kljub temu pa pravice do odmora ni mogoče razlagati na način, da ima delavec povsem proste možnosti posvečanja svojim osebnim interesom in razpolaganja s svojim časom ter da je pravica do odmora kršena, če je delavec med odmorom na ali v bližini delovnega mesta, ki omogoča izrabo odmora na tak način. Vrhovno sodišče RS v navedenem sklepu, ki je bil izdan v primerljivi zadevi kot je obravnavana, odmora ni umestilo v delovni čas oziroma "vmesno kategorijo" med počitkom in delovnim časom, kot neutemeljeno navaja pritožnik.

8. Zadevi Sodišča EU C-107/19 in C-344/19, na kateri se sklicuje pritožnica, za obravnavani spor nista uporabljivi. V prvi navedeni zadevi je šlo za vprašanje, ali je odmor delovni čas, če mora biti delavec v dveh minutah pripravljen na intervencijo, v drugi navedeni zadevi pa za vprašanje, ali pripravljenost za delo oziroma razpoložljivost za delo šteje v delovni čas.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene izvedenih dokazov (izpovedi prič, podatki o prometu vozil) pravilno ugotovilo, da je intenzivnost tožničinega dela, med katerim večkrat in dalj časa ni opravljala mejne kontrole, objektivno omogočala izrabo odmora. Pri tem je upoštevalo, da je šlo za manjše mejne prehode, ki so jih večinoma uporabljali domačini za pot na delo (E., C. in D.) in kjer je bilo manj prometa kot na G. in A. 10. Za mejni prehod A. je ugotovilo, da je bila tam največja frekvenca prehodov meje in da so v času od 6.00 do 22.00 ure praviloma delo opravljali trije policisti, od 22.00 do 6.00 ure pa dva. Tožnica ni postavila trditev, katere so tiste izmene, ko odmora v dnevni izmeni ni mogla koristiti, ker sta delo opravljala le dva policista. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji je bil odmor v dnevni izmeni omogočen.

11. V zvezi z delom v nočni izmeni na tem mejnem prehodu in tudi na mejnem prehodu F., kjer je bila večja gostota prehodov meje, saj so na mejnem prehodu A. lahko prečkala mejo tudi tovorna vozila, vendar le tista, katerih dovoljena masa ne presega 7,5 tone, na mejnem prehodu F. pa tista do 3,5 tone in le osebe ter njihovi družinski člani, ki imajo pravico do prostega gibanja oseb po pravu Evropske unije, je sodišče v točki 18 obrazložitve pravilno zaključilo, da frekvenca vozil na mejnih prehodih ni bila takšna, da tožnica ne bi mogla koristiti odmora.

12. Sodišče se je opredelilo tudi do drugih policijskih nalog, za katere je tožnica trdila, da jih je tudi opravljala (cestnoprometni prekrški, kazniva dejanja,) in pravilno ugotovilo, da niso bile tako pogoste, da bi tožnici onemogočale koriščenje odmora (točka 22 obrazložitve). Enako velja tudi za naloge, povezane z varovanjem državne meje, ki po pravilnem stališču sodišča prve stopnje tožnici niso onemogočale koriščenja odmora, kakor to izhaja iz 23. točke obrazložitve. Nadalje je sodišče upoštevalo tudi, da se je morala tožnica seznaniti s podatki o pomembnejših varnostnih dogodkih, vendar ni bila dolžna obvestil o tem v programu Lotos spremljati neprestano, enako pa je bilo tudi z UKW zvezo (točki 24 in 25 obrazložitve).

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da dejstvo, da so bile zamenjave potrebne, dokazuje tudi uvedba delujočega sistema zamenjav, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je imela tožnica zagotovljeno koriščenje odmora med delom, ne glede na zamenjave. Posledično pa je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala protipravnosti ravnanja toženke in da ji premoženjska škoda ni nastala.

14. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v točki 26 obrazložitve, da je narava dela tožnici omogočala koriščenje odmora na delovnem mestu, saj intenzivnost dela ni bila takšna, da tožnica ni mogla koristiti odmora med delovnim časom, če ni zaprosila za menjavo.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je skladno s prvim odstavkom 360. člena ZPP presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

16. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbe, ker z njo ni uspela (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP), toženka pa krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ker z njim k odločitvi o pritožbi ni bistveno pripomogla (prvi odstavek 155. člena ZPP).