Jedro

Ključnega pomena je, da toženka ni hotela prostovoljno izpolniti iztoževane denarne obveznosti, poleg tega pa so pravno pomembne tudi okoliščine, ki so nastopile med sodnim postopkom in jih gre pripisati izključno v sfero tožene stranke (položaj insolventnosti in priznanje iztoževane denarne terjatve v postopku prisilne poravnave). Zato sodišče druge stopnje meni, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki izključuje načelo uspeha v pravdi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v točki I in III izreka spremeni tako:

1.) da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 11115/2014 z 30.1.2014 v tretjem odstavku izreka v veljavi tako, da mora tožena stranka v osmih dneh povrniti tožeči stranki izvršilne stroške v višini 198,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2014; in

2.) da mora tožena stranka v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 1.093,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od šestnajstega dne).

Tožena stranka mora v petnajstih dneh povrniti tožeči stranki tudi stroške pritožbenega postopka v znesku 104,40 EUR.

Obrazložitev

V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015 z dne 25.3.2015, pristojno Višje sodišče v Kopru.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 11115/2014 z dne 30.1.2014 razveljavi v naložitvenem delu in v delu, s katerim je bilo odločeno o stroških, pri čemer je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo. Poleg tega je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom tudi odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki v petnajstih dneh povrniti pravdne stroške v višini 317,72 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper stroškovni del omenjenega sklepa se je pravočasno pritožila tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep v stroškovnem delu ustrezno spremeni. V pritožbi izpostavlja, da je tožena stranka zavračala iztoževano terjatev tožeče stranke, pri čemer pa je to terjatev v postopku prisilne poravnave za tem priznala. Sodišče prve stopnje ni štelo za pomemben vzrok, zaradi katerega je prišlo do prenehanja obstoja procesne predpostavke, s pričo česar je sodišče prve stopnje tožbo zavrglo. V tej zvezi se v pritožbi sklicuje na odločitev Višjega sodišča v Mariboru, VSM sklep I Cpg 658/2012. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

Tožeča stranka je bila v konkretni zadevi zoper toženo stranko prisiljena po sodni poti uveljavljati plačilo zneska 12.885,26 EUR s pp, saj tožena stranka te denarne obveznosti ni hotela prostovoljno izpolniti. Tožena stranka je tudi med sodnim postopkom zavračala plačilo tega denarnega zneska. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil nad toženo stranko 21.3.2014 začet postopek prisilne poravnave, ki je bila 19.11.2014 pravnomočno potrjena, pri čemer je tožeča stranka z vlogo z dne 2.2.2015 sodišču prve stopnje sporočila, da je bila njena denarna terjatev (brez stroškov) v postopku prisilne poravnave nad toženo stranko s strani upravitelja v celoti priznana.

Po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru tožnica v pravdi resda ni na koncu uspela (tožba je bila zavržena), vendar konkretnega primera kljub temu ni mogoče brezprizivno podrediti pravnemu pravilu iz prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), kot je to storilo sodišče prve stopnje. Ključnega pomena je, da toženka ni hotela prostovoljno izpolniti iztoževane denarne obveznosti, poleg tega pa so pravno pomembne tudi okoliščine, ki so nastopile med sodnim postopkom in jih gre pripisati izključno v sfero tožene stranke (položaj insolventnosti in priznanje iztoževane denarne terjatve v postopku prisilne poravnave). Zato sodišče druge stopnje meni, da je treba v konkretnem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 156. člena ZPP, ki izključuje načelo uspeha v pravdi, upoštevaje ob tem, da tožeči stranki gredo potrebni stroški zgolj do trenutka, ko bi lahko z vlogo z dne 2.2.2015 podala tudi izjavo, da umika tožbo zaradi odpadlega pravnega interesa.

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče tožeči stranki kot potrebne stroške priznalo izvršilne stroške v višini 198,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.2.2014 (deveti dan po prejemu sklep o izvršbi s strani tožene stranke) ter pravdne stroške v višini 1.093,32 EUR (po specifikaciji v prvi pripravljalni vlogi te stranke), pri čemer je pritožbeno sodišče v tej zvezi zato izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka te sodne odločbe (3. točka 365. člena ZPP).

Tožeča stranka je s pritožbo pretežno uspela (tretji odstavek 154. člena ZPP), zato je upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 104,40 EUR (za pritožbo po tarifni številki 3220 Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT v višini 50,00 EUR, 10,00 EUR za materialne stroške po tarifni številki 6002 ZOdvT, 22% DDV ter sodno takso v višini 31,20 EUR).