Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpel 23 let star moški.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku in toženi stranki naložilo plačilo 1.410.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Tožniku je sicer prisodilo 2.260.000,00 SIT kot pravično odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je ta pretrpel v škodnem dogodku dne 7.12.1989, a je ob naložitvi plačila toženi stranki upoštevalo, da je ta tožniku dne 3.7.1991 plačala 850.000,00 SIT akontacije. Sodišče druge stopnje je zvišalo odškodnino za nepremoženjsko škodo na 2.930.000,00 SIT, potem ko je deloma ugodilo pritožbi tožeče stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožniku prisodi še odškodnino v znesku 1.550.000,00 SIT. V reviziji zatrjuje, da sta sodišči v premajhni meri upoštevli tožnikovo mladost in da ima še vedno vsak dan občasne telesne bolečine pri obremenjevanju poškodovane leve noge. Tožnik je trpel tudi intenziven primarni in sekundarni strah. Ne strinja se nadalje z odmero odškodnine za zmanjšanje življenjske aktivnosti. Poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da bo pri tožniku prišlo do večanja artrotičnih sprememb. Zatrjuje še, da je uvrščen v III. kategorijo invalidnosti, da lahko opravlja le dela, kjer ni dvigovanja in prenašanja bremen nad 20 kg in kjer ni vzpenjanja po lestvah. Vse to je za tožnika, ki je po poklicu zidar, še posebej boleče. Opisuje še, da je ostal brez zaposlitve in da se ne more več ukvarjati s športom.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Res se je tožnik poškodoval, ko je bil star šele 23 let. Prav tako je revidentu potrebno pritrditi, da tožnik zaradi poškodbe trpi trajne posledice, tako telesne bolečine kot tudi duševne bolečine zaradi zmanjašanja življenjske aktivnosti. Toda po presoji revizijskega sodišča prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu "pravične denarne odškodnine" iz 200. čl. ZOR, upoštevaje pri tem dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje o naravi poškodbe, njenemu zdravljenju in intenzivnosti ter trajanju telesnih in duševnih bolečin, ki jih je in jih trpi tožnik zaradi poškodbe. Sodišče ob odmeri pravične denarne odškodnine upošteva tako stopnjo duševnih in telesnih bolečin prizadetega kot tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (1. in 2. odst. 200. čl. ZOR). Odškodnina mora biti tedaj primerno individualizirana, hkrati pa mora biti vpeta v širše družbene okvire, ki se na področju odškodninskega prava izražajo zlasti skozi medsebojno razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. V tem razmerju so meje, preko katerih sodišče ob odločanju o "pravični denarni odškodnini" ne more. Le tako lahko sodišče skozi prisojeni znesek izrazi pomen in namen odškodnine za nepremoženjsko škodo (2. odst. 200. čl. ZOR). Vse to sta sodišči po presoji revizijskega sodišča upoštevali v konkretnem primeru, ko sta tožniku prisodili 900.000,00 SIT za telesne bolečine, 150.000,00 SIT za strah, 180.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti in 1.700.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Zato razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).