Jedro

Kadar oporočni dedič zatrjuje, da oporoke ni podpisal ne napisal oporočitelj, zatrjuje neveljavnost oporoke zaradi pomanjkljivosti v obliki in ne ničnosti oporoke. Zato zanj velja rok iz 76. člena ZD.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo v višini 434,59 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne od prejema te sodbe do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je lastnoročna oporoka F. B., umrlega 25.7.2000, z dne 23.7.1993, neveljavna. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženkama povrniti njune pravdne stroške v višini 1.220,91 EUR v 15 dneh po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh dopustnih pritožbenih razlogov. Navaja, da je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval z dvema pravnima podlagama, in sicer z ničnostjo oporoke na podlagi določb OZ oziroma ZOR ter z neveljavnostjo oporoke glede oblike. Neutemeljene so navedbe sodišča, da bi na morebitno ničnost oporoke pazilo že zapuščinsko sodišče in take oporoke ne bi razglasilo. Po določilu 3. odst.180. člena ZPP tožnik ni bil dolžan navesti pravne podlage, sodišče pa tudi sicer nanjo ni vezano. Zgolj to, da tožnik ni zatrjeval ničnostnih razlogov, še ne pomeni, da je tožnikov zahtevek neutemeljen. Sodišče je dolžno ugotavljati ničnost izpodbijane oporoke po uradni dolžnosti. Tudi sicer se je tožnik opredelil, da je izpodbijana oporoka nična zato, ker F.B. tega dokumenta ni niti napisal niti podpisal. Sodišče bi moralo preveriti njegove trditve z izvedencem grafološke stroke. Ker tega ni storilo, je v tem delu nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, zagrešena pa je tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj sodišče ni izvajalo predlaganih dokazov. V zvezi z zatrjevano neveljavnostjo izpodbijane oporoke pa tožnik opozarja, da je za oporoko izvedel 20.11.2000, vendar pa je rok iz 76. člena ZD zastaralni rok in ne prekluzivni. V konkretnem primeru sta obstajali dve oporoki, ki naj bi ju napisal F. B., oporoka z dne 23.7.1995 in oporoka z dne 13.5.2000. Ker so bila v danem primeru določila poznejše oporoke v nasprotju z določili prejšnje oporoke, prejšnja ni bila veljavna in bi bila tožnikova tožba na neveljavnost oporoke z dne 23.7.1995 zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavržena. Sodišče je tožniku kršilo z ustavo zagotovljeno pravico do sodnega varstva, saj v obdobju enega leta, od kar je izvedel za izpodbijano oporoko, zaradi pomanjkanja pravnega interesa sploh ni mogel vložiti predmetne tožbe, če pa bi jo vložil, bi bila zavržena. Glede očitka sodišča, da tožnik tudi v enem letu po dne 24.11.2004 pravnomočni sodbi ni vložil predmetne tožbe, pa pritožba opozarja, da je sodišče spregledalo, da lahko tožbo na podlagi 76. člena ZD vloži le tisti, ki ima zanjo pravni interes. Dokler se ni dedičem v zapuščinskem postopku dalo na znanje, da je bila v pravdnem postopku ugotovljena neveljavnost kasnejše oporoke, in jim omogočilo, da se izjasnijo glede konvalidirane oporoke, dotlej tožnik za vložitev tožbe sploh ni imel pravnega interesa in bi torej sodišče njegovo tožbo zavrglo. Šele 22.11.2007 je torej začel teči enoletni subjektivni zastaralni rok po 76. členu ZD. Ne gre spregledati, da je bila v zadevi P 111/2003 vložena tudi revizija, o kateri je bilo odločeno šele 14.6.2007. Sodišče bi moralo šteti tožbo za pravočasno in izvesti predlagane dokaze. Nepravilna je tudi odločitev v stroškovnem delu sodbe glede teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka, ki bi morale pričeti teči po preteku 15 dni od pravnomočnosti sodbe in ne v 15 dneh po prejemu sodbe.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in prerekala podane pritožbene navedbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti oporoke pokojnega F. B., ker je ocenilo, da je ta vložen po poteku enoletnega roka iz 1. odst. 76. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur. l. SRS, št. 15/76 z dopolnitvami). Oporoka je enostranska, preklicna, v predpisani obliki dana izjava volje, s katero neka oseba razpolaga s svojim premoženjem za primer smrti. Ker gre za enostranski pravni posel, se pravila o pogojih za veljavnost, ki veljajo za pravne posle nasploh, uporabljajo tudi za oporoko, vendar samo, če v Zakonu o dedovanju ni predpisana specialna ureditev. ZD vsebuje predpise o oporočni sposobnosti, o oporočiteljevi volji in napakah volje ter o zahtevah obličnosti, splošna pravna poslovna ureditev pa velja zlasti za pogoj možnosti, dopustnosti, določenosti ali določljivosti vsebine oporoke in dopustnosti podlage oporočnega razpolaganja (primerjaj Karel Zupančič, Dedovanje z uvodnimi pojasnili, Založba Uradni list, 2005). V omenjenih primerih se smiselno uporabljajo določila Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/01), pri čemer je sankcija v primeru nemogoče ali nedoločljive vsebine oporoke, pa tudi če je vsebina ali podlaga v nasprotju z ustavo oziroma moralnimi načeli in prisilnimi predpisi, ničnost. V obravnavani zadevi je tožnik zatrjeval, da je oporoka nična, ker je ni napisal in podpisal oporočni dedič. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v takem primeru za uveljavljanje neveljavnosti oporoke zaradi napak v njeni obliki po določilu 62. v zvezi s 63. členom ZD in ne za njeno ničnost. ZD ima namreč specialne določbe o tem, v kakšni obliki mora biti oporoka napravljena, kršitve teh obličnostnih pravil pa privedejo do neveljavnosti oporoke in ne ničnosti. Gre za lažjo obliko neveljavnosti, torej za izpodbojnost (76. člen ZD), saj oporoka ni neveljavna sama po sebi, temveč je neveljavnost treba uveljavljati oziroma zahtevati, kar pa je bistveni razlikovalni znak od ničnosti oporoke, na katero mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. V obravnavani zadevi je bila v spis predložena lastnoročna oporoka zapustnika, tožnik pa z zahtevkom zatrjuje njeno neveljavnost, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da zanj veljajo roki 76. člena ZD, pravilna. Glede na navedeno pa so tudi neodločilne pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo paziti na ničnost oporoke ne glede na v tožbi navedene razloge, saj drugih razlogov v smeri nedopustnosti, nedoločljivosti ali o nasprotju vsebine oziroma podlage oporoke s prisilnimi predpisi in moralo, pritožnik niti v pritožbi ne zatrjuje niti ne izhajajo iz vsebine oporoke. Razlog morebitne pomanjkljive obličnosti pa ni ničnostni razlog. Sodišče torej ni kršilo določb pravdnega postopka, ker ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem grafološke stroke v smeri ugotavljanja ničnosti oporoke, prav tako pa v zvezi s tem tudi ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Pritožbene navedbe v tej smeri so zato neutemeljene, pravno neodločilne pa so tudi pritožbene navedbe o razglasitvi vseh oporok in o tem, da je oporoka neobstoječa. Po določilu 76. člena ZD lahko neveljavnost oporoke zaradi napak v obliki uveljavlja po uvedbi dedovanja tisti, kdor ima pravni interes, in sicer v enem letu od dneva, ko je zvedel za oporoko, toda najpozneje v 10 letih od razglasitve oporoke. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik za napake v obliki oporoke lahko izvedel najkasneje ob njeni razglasitvi, saj je že pred tem prejel njen drugopis hkrati z vabilom na zapuščinsko obravnavo. Pritožbeno sodišče soglaša, da je enoletni rok iz 76. člena ZD tako začel teči 20.11.2000. Pravilno pa tožeča stranka opozarja, da gre za zastaralni in ne prekluzivni rok. Ker pa je tožena stranka v vlogi z dne 5.3.2000 ugovarjala poteku roka, je sodišče prve stopnje moralo presojati, ali je bila tožba vložena v zakonsko določenem roku. Ob tem je z vpogledom v zapuščinski spis D 187/2000 Okrajnega sodišča v Krškem ugotovilo, da je tožnik na naroku dne 20.11.2000 izvedel tako za sporno oporoko kot tudi za oporoko z dne 13.5.2000, sestavljeno v njegovo korist, pri čemer sta bili obe oporoki razglašeni, na naroku dne 25.1.2001 pa je bil že seznanjen, da nekateri dediči nasprotujejo veljavnosti kasnejše oporoke. Sodišče je nadalje ugotovilo, da je Okrožno sodišče v Krškem s sodbo opr. št. P 111/2003 z dne 16.12.2003 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 24.11.2004 ugotovilo, da je kasnejša oporoka F. B. z dne 13.5.2000, po kateri je bil za oporočnega dediča imenovan tožnik, neveljavna, končno odločitev v tej zadevi pa je pooblaščenec tožeče stranke prejel 28.1.2005. Ker je tožbo v obravnavani zadevi vložil šele 8.3.2007, torej več kot 2 leti po prejemu sodbe glede veljavnosti predhodne oporoke, se pritožba tudi ne more sklicevati na to, da bi bili podani razlogi zadržanja oziroma pretrganja zastaranja. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja, da gre za dva ločena pravna instituta, pri čemer institut zadržanja zastaranja, na katerega se smiselno sklicuje pritožnik z omembo določila 361. člena OZ, pride v poštev le glede razlogov, ki jih urejajo določila 358. do 360. člena citiranega zakona. Tekst 361. člena OZ, ki govori o tem, da v primeru, če zastaranje ni moglo začeti teči zaradi kakšnega zakonitega vzroka, začne teči takrat, ko ta vzrok preneha, se torej nanaša na zakonite razloge iz predhodno navedenih členov in ne na razlog, kot ga navaja pritožnik. Ta namreč zatrjuje, da pred 22.11.2007, ko je sodišče na novi zapuščinski obravnavi dediče pozvalo, naj se opredelijo do sedaj sporne oporoke, ni imel pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe na neveljavnost oporoke. S takšnim stališčem pa se pritožbeno sodišče ne strinja, saj je tožnik pravni interes imel vse od tedaj, ko je zvedel za obstoj oporoke v korist toženk oziroma od tedaj, ko je ugotovil, da dediči nasprotujejo veljavnosti kasneje nastale oporoke. Zavedati se je namreč moral, da bo v primeru ugotovitve neveljavnosti kasnejše oporoke prišlo do oživitve predhodne oporoke, ki pa je bila zanj kot zakonitega dediča neugodna. Pri tem za vložitev ugotovitvene tožbe po določilu 181. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 53/2007) ni potreben napotitveni sklep, saj takšno tožbo lahko vloži vsak, ki ima pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj ali neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja oziroma pristnost ali nepristnost kakšne listine.

Zavrnitev tožbenega zahtevka pa je pravilna tudi iz razloga, ker iz zapuščinskega postopka po pokojnem izhaja, da so v njem poleg strank v postopku udeleženi še drugi dediči, ki pa niso zajeti v omenjeni pravdi bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani, zato je tožena napačna stranka. Gre za razlog zgrešene pasivne legitimacije, ki pa prav tako narekuje zavrnitev tožbenega zahtevka (1. odst. 145. v zvezi z 32. členom ZD, primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 564/04 z dne 18.1.2007).

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba o nepravilni določitvi teka zakonskih zamudnih obresti glede stroškov postopka. Paricijski rok je rok, ki odlaga izvršljivost obveznosti. Noben zakon ne določa, v kakšnem roku mora zavezanec povrniti stroške postopka, zato rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP. V primeru odločanja o stroških postopka pa paricijski rok predstavlja tudi rok za izpolnitev obveznosti iz 1. odst. 299. člena OZ. Če zavezanec v tem roku obveznosti ne izpolni, pride v zamudo in poleg stroškov dolguje tudi zakonske zamudne obresti. Njihov začetek teka torej ni odvisen od pravnomočnosti sodne odločitve, temveč od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato je odločitev sodišča prve stopnje, ki je pričetek teka zakonskih zamudnih obresti od stroškov postopka določilo po poteku 15 dnevnega roka, ki je hkrati rok zapadlosti obveznosti, pravilna.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi glede na navedeno niso podani. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kakšnih kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti v okviru uradnega preizkusa (2. odst. 350. člena ZPP), zato je slednje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen). Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo po priglasitvi v skladu z Odvetniško tarifo in Zakonom o sodnih taksah v višini 434,59 EUR.