Jedro

Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni bila pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, saj nima evidentiranega vabila na narok. Po presoji pritožbenega sodišča s to pavšalno in dokazno nepodprto pritožbeno navedbo dvoma v pravilnost opravljene vročitve ni uspela zasejati. Iz povratnice v spisu je namreč razvidno, da je bilo vabilo za narok dne 24. 3. 2021 toženi stranki vročeno dne 16. 2. 2021. Tožena stranka, ki navaja zgolj to, da vabila ni prejela, saj ga nima evidentiranega, pravilnosti opravljene vročitve ni uspela izpodbiti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki stroške za odgovor na pritožbo v znesku 373,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteka roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati znesek 8.480,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo še plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.375,49 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po preteku 15-dnevnega pritožbenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbo zavrne. Priglasila je stroške za odgovor na pritožbo, ki naj jih sodišče naloži v plačilo toženi stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Vročilnica (povratnica) ima lastnost javne listine, kar pomeni, da dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Vročilnica (povratnica) služi kot dokaz opravljene vročitve, saj iz nje sledi, da je navedeni vročevalec naslovniku v določenem kraju in času na določen način vročil določeno pisanje.1 Pravilno izpolnjena vročilnica (povratnica) dokazuje torej samo vročitev kot tudi datum vročitve (prvi odstavek 224. člena ZPP).2 Če stranka dokazno informacijo o javni listini izpodbija, dokazno pravilo ne velja več, vendar pa je njegov relikt višji dokazni standard, ki ga mora doseči oponent.3

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da ni bila pravilno vabljena na narok za glavno obravnavo, saj nima evidentiranega vabila na narok. Po presoji pritožbenega sodišča s to pavšalno in dokazno nepodprto pritožbeno navedbo dvoma v pravilnost opravljene vročitve ni uspela zasejati. Iz povratnice v spisu (pripeta na list. št. 235) je namreč razvidno, da je bilo vabilo za narok dne 24. 3. 2021 toženi stranki vročeno dne 16. 2. 2021. Tožena stranka, ki navaja zgolj to, da vabila ni prejela, saj ga nima evidentiranega, pravilnosti opravljene vročitve ni uspela izpodbiti. Zaradi navedenega tudi s pritožbeno navedbo, da ji je bila kršena pravica do sodnega varstva, ne more uspeti.

7. Pritožnica nadalje navaja, da sodba sodišča prve stopnje ne dosega pravnega standarda ustrezne obrazloženosti sodne odločbe. Po presoji pritožbenega sodišča pa tudi temu pritožbenemu očitku ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožena stranka kot izvajalka gostinske dejavnosti upravlja z raznimi gostinskimi obrati. Pravdni stranki sta poslovno sodelovali tako, da je tožena stranka pri tožeči stranki naročala dobavo vina in drugih pijač, tožeča stranka je toženi stranki poslala cenik pijač. Tožena stranka je nato preko elektronskih sporočil naročala dobavo blaga pri tožeči stranki, opravljene dobave pa so v gostinskih obratih toženke potrdili na odpremnicah. Tožena stranka nobene od vtoževanih faktur ni zavrnila, prav tako ni nikoli grajala kvalitete ali količine dobavljenega blaga.

8. Po presoji pritožbenega sodišča je na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki za dobavljeno blago plačati (prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika). Tožena stranka navedenim dejstvom glede naročanja ter dobave blaga ni ugovarjala, prav tako pa tudi ne količini in ceni. Tožena stranka je namreč v tem postopku vložila zgolj ugovor zoper sklep o izvršbi, v katerem je tožečo stranko pozvala, da predloži v spis izvirne listine, drugih ugovornih navedb pa ni podala. Prav tako ni odgovorila na konkretne navedbe tožeče stranke v dopolnitvi tožbe, kot tudi ne na navedbe tožnice v prvi pripravljalni vlogi, niti se ni udeležila prvega naroka za glavno obravnavo. Tožena stranka tako sodišču ni ponudila nobenega procesnega gradiva, razen pavšalnega ugovora zoper sklep o izvršbi. Ker tožena stranka konkretnih trditev tožnice ni prerekala, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Tožeči stranki priznanih dejstev ni bilo treba dokazovati, sodišče prve stopnje pa jih je moralo vključiti v dejansko podlago izpodbijane sodbe. Obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je tako zadostna. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih ter je sposobna preizkusa, zato je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

9. Pritožbene navedbe so torej neutemeljene. Izpodbijana sodba je prestala tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je stroške tožeče stranke odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo. Tožeči stranki je priznalo 500 točk za odgovor na pritožbo (1. točka tarifne številke 21 OT), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR po OT znaša 373,32 EUR. Za priznanje 50 točk poročila stranki v OT ni podlage, saj gre za storitve, ki so že vključene v priznanih stroških odgovora na pritožbo.

11. Priznani znesek je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 V. Rijavec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, stran 582. 2 Primerjaj II Ips 451/2004. 3 J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, stran 422.