Jedro

Za pridobitev skupne lastnine zakoncev z vlaganji v obstoječo zgradbo enega zakonca kot njegovo dotedanje posebno premoženje niso relevantna kakršnakoli vlaganja in je zato potrebna presoja z vidika ohranitve ali morebitne spremembe identitete zgradbe kot posledice skupnih vlaganj. Pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost pa vsekakor gre za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe. Ob tem Vrhovno sodišče, upoštevaje raznovrstnost življenjskih situacij, poudarja, da je ta presoja ključnega pomena za odgovor na vprašanje, ali imajo vlaganja oziroma investicije, ki so v posameznem/konkretnem primeru izvedene, stvarnopravne posledice.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju (med drugim) s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da izvršba, ki poteka pred Okrajnim sodiščem v Domžalah pod opr. št. In 02/00114 na stanovanjsko hišo na naslovu ... , na parc. št. ... k. o. ..., vl. št. ..., k. o. ..., ni dopustna na 1/2 navedene nepremičnine, ki je last tožnice. Odločilo je še o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo (in sklep) sodišča prve stopnje. Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v pravočasni reviziji (in njenem dodatku) zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Ne sprejema zaključka sodišč prve in druge stopnje, da je stanovanjska hiša, zgrajena do tretje gradbene faze, posebno premoženje drugega toženca in v zvezi s tem zaključkom zatrjuje protispisnost (ki jo utemeljuje, sklicujoč se na izpovedbe pravdnih strank in dokazne listine, s trditvijo, da sta bili darilni pogodbi iz leta 1972 in 1976 navidezni in da sta prikrivali odplačni pravi posel). Vztraja, da je v konkretni zadevi z obsežnimi vlaganji nastala nova stvar oziroma se je spremenila identiteta zgradbe. V nadaljevanju sodišču prve stopnje ponovno očita protispisnost in (s povzemanjem izpovedb pravdnih strank in priče ter notarskega zapisa) skuša predstaviti sklep, da je izkazala obstoj zunajzakonske zveze že dve leti pred sklenitvijo zakonske zveze v letu 1977, ter da sporna nepremičnina predstavlja skupno premoženje tožnice in drugega toženca. Zato je izvršba na njeno polovico sporne nepremičnine nedopustna. Zatrjuje še kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 22. člena Ustave, ker sodišče prve stopnje ni argumentirano obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za postavitev novega izvedenca, čeprav je (tožnica) na prvo izvedensko mnenje podala obširne vsebinske pripombe (ob tem se sklicuje tudi na številne judikate Vrhovnega sodišča). Zatrjuje tudi kršitev iz 33. in 67. člena Ustave. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika.

4. Revizija (in njen dodatek) sta bila vročena obema tožencema, vendar nanjo nista odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. V tej zadevi je tožnica vložila tožbo za ugotovitev nedopustnosti izvršbe na 1/2 sporne nepremičnine, in sicer iz naslova skupnega premoženja zakoncev.

7. Najprej velja revidentki odgovoriti, da z revizijskimi navedbami, s katerimi povzema in med seboj primerja izpovedbe pravdnih strank in vsebino dokaznih listin ter skuša predstaviti sklep o resničnosti njenih trditev (da sta bili darilni pogodbi iz leta 1972 in 1976 navidezni in da sta prikrivali odplačni pravi posel), ni mogoče utemeljiti zatrjevane protispisnosti. Vsebinsko namreč te navedbe pomenijo izpodbijanje dokazne ocene v obrazložitvah odločb sodišč prve in druge stopnje. Na podlagi takih navedb pa revidentka z revizijo ne more uspeti, ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Protispisnost je namreč podana le, če gre za napako pri povzemanju vsebine izpovedb/listin, torej takrat, ko je sodišče izpovedbam/listinam pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo v resnici imajo. Za to pa v obravnavani zadevi ne gre. Glede zatrjevane kršitve iz 22. člena Ustave pa zadostuje že odgovor, da revidentka glede predloga za postavitev drugega izvedenca ni bila preslišana (primerjaj 11. točko prvostopenjske odločbe in 11. točko drugostopenjske odločbe).

8. Iz dejanskih ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče pri odločanju vezano, izhaja, da sta tožnica in drugi toženec avgusta leta 1977 sklenila zakonsko zvezo, razvezala pa sta se novembra leta 2000. Obstoja zunajzakonske zveze dve leti pred poroko nista uspela izkazati1. Oče drugega toženca je samo drugemu tožencu avgusta 1976 z darilno pogodbo podaril sporno nepremičnino, ki je tedaj v naravi predstavljala stanovanjsko hišo, zgrajeno do tretje gradbene faze (pri čemer je bilo ugotovljeno, da gradnja do tretje gradbene faze znaša 45% stroškov celotne gradnje). Tožnica in drugi toženec sta vlagala v sporno nepremičnino tako, da sta stanovanjsko hišo, ki jo je drugi toženec dobil v dar v tretji gradbeni fazi, dokončala. Prva toženka kot upnica je leta 2002 zoper (svojega brata) drugega toženca kot dolžnika vložila predlog za izvršbo. V zemljiški knjigi je bil v času vložitve izvršilnega predloga (In 02/00114) kot lastnik sporne nepremičnine vpisan drugi toženec. Leta 2007 pa sta tožnica in drugi toženec (bivša zakonca) z notarskim zapisom o delitvi skupnega premoženja zakoncev, prodajno pogodbo in pogodbo o ustanovitvi dosmrtne služnosti SV 225/2007 uredila medsebojna razmerja, tako da je drugi toženec tožnici priznal polovični delež na sporni nepremičnini iz naslova skupnega premoženja2. Revizijsko nesprejemanje teh dejanskih ugotovitev pa ni upoštevno (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Za odločitev v obravnavani zadevi je bistveno, kdaj sta tožnica in drugi toženec vlagala v sporno nepremičnino tako, da sta stanovanjsko hišo, ki jo je drugi toženec dobil v dar v tretji gradbeni fazi, dokončala. Torej, ali je bilo to v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), ko se je lastninsko pravico na nepremičnini lahko pridobilo tudi z vlaganji v tujo nepremičnino [kot gradnjo na tujem zemljišču (24. do 26. člen ZTLR), kar je originarni način pridobitve lastninske pravice]3, ali v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ko je bilo kot temeljno načelo uveljavljeno načelo superficies solo cedit, torej povezanost zemljišča in objekta (primerjaj 8. člen SPZ), in pridobitev lastninske pravice na nepremičnini z vlaganji v tujo nepremičnino sploh ni bila več mogoča. Bistveno je torej ločevanje med pravnim režimom pridobitve lastninske pravice na nepremičnini do leta 2003 po ZTLR in od leta 2003 po SPZ (ko se z vlaganji v tujo nepremičnino oziroma z gradnjo na tujem zemljišču lastninska pravica na nepremičnini sploh ni mogla več pridobiti, ker je bilo strogo uveljavljeno načelo superficies solo cedit).

10. Upoštevaje, da sta se tožnica in drugi toženec razvezala leta 2000, torej pred uveljavitvijo SPZ v letu 2003, so za odločitev v obravnavani zadevi relevantne določbe ZTLR, ki so (kot že rečeno) za pridobitev lastninske pravice po samem zakonu (med drugim) kot možnost predvidevale tudi pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču (21. člen in 24. do 26. člen ZTLR).

11. Za pridobitev skupne lastnine zakoncev z vlaganji v obstoječo zgradbo enega zakonca kot njegovo dotedanje posebno premoženje pa niso relevantna kakršnakoli vlaganja in je zato potrebna presoja z vidika ohranitve ali morebitne spremembe identitete zgradbe kot posledice skupnih vlaganj. Pravni standard nove stvari v smislu določb o gradnji na tujem zemljišču je po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča torej izpolnjen, če gre za nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Če gre samo za obsežna prenovitvena dela (npr. za povečanje hiše, drugačno razporeditev prostorov ali izboljšanje bivalnih razmer, pri čemer hiša ohranja prvotni namen) ne gre za novo stvar. Če gre pa za spremembo namembnosti zgradbe (če npr. iz zemljišča z golimi zidovi nastane stanovanjska hiša, primerna za bivanje, in se torej spremeni njena namembnost/uporabnost) pa vsekakor gre za novo stvar oziroma spremenjeno identiteto zgradbe. Ob tem Vrhovno sodišče, upoštevaje raznovrstnost življenjskih situacij, poudarja, da je ta presoja ključnega pomena za odgovor na vprašanje, ali imajo vlaganja oziroma investicije, ki so v posameznem/konkretnem primeru izvedene, stvarnopravne posledice.

12. Upoštevaje navedeno materialnopravno izhodišče revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno presojali pravni standard nove stvari oziroma spremenjene identitete zgradbe, ko sta ga razlagali izrazito togo in v duhu današnjega (po uveljavitvi SPZ) razumevanja lastninsko pravnega režima (ko je vse, kar je po namenu trajno na nepremičnini, sestavina nepremičnine v skladu z 8. členom SPZ). Po presoji Vrhovnega sodišča je namreč stališče sodišč prve in druge stopnje, da v konkretnem primeru sporna nepremičnina ni spremenila identitete in da posledično ni prišlo do spremembe stvarnopravnega položaja na sporni nepremičnini materialnopravno zmotno, saj gre za primer, ko je drugi toženec dobil v dar od svojega očeta nepremičnino, ki je tedaj v naravi predstavljala stanovanjsko hišo, zgrajeno do tretje gradbene faze (ki ni bila primerna/sposobna za bivanje), (bivša) zakonca pa sta to hišo dokončala, tako da je postala sposobna za bivanje.

13. Ker se je torej izkazalo, da je zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča sodišč prve in druge stopnje [konkretno: neupoštevanja, da se je po ZTLR lastninska pravica na nepremičnini lahko pridobila tudi z vlaganji v tujo nepremičnino, kot originarni način pridobitve lastninske pravice, in da sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno zaključili, da z vlaganji v konkretnem primeru ni prišlo do stvarnopravnih posledic] dejansko stanje (glede obsega vlaganj, ki vplivajo na določitev deležev na skupnem premoženju) ostalo pomanjkljivo ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP tožničini reviziji ugodilo, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da ovrednoti deleže tožnice in drugega toženca na sporni nepremičnini in posledično ustrezno spremeni tudi odločitev o tožničinem zahtevku za nedopustnost izvršbe (pri čemer velja še odgovoriti, da Vrhovno sodišče, upoštevaje prej navedeno materialnopravno izhodišče, ne vidi razloga za "predodelitev" te zadeve drugemu prvostopenjskemu sodniku).

14. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da obstoj zunajzakonske zveze dve leti pred sklenitvijo zakonske zveze ni izkazan. 2 Glede slednjega notarskega zapisa Vrhovno sodišče pripominja, da je iz sodnega spisa razvidno, da je bila tožba vložena v letu 2006, notarski zapis pa je bil sklenjen šele v letu 2007. 3 Pred uveljavitvijo ZTLR v letu 1980 je gradnjo na tujem svetu urejal Obči državljanski zakonik (ODZ) v paragrafih 417 do 419.