Jedro

V obravnavani zadevi ne gre za kršitev načela 'ne bis in idem'. Tožena stranka oziroma pred njo prvostopni organ sta pojasnila, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti obračuna davka na dodano vrednost za leto 2000, in sicer, da je bilo opravljenih že pet inšpekcijskih pregledov. Po 112. členu ZDavP davčni organ lahko nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna. To po mnenju sodišča ni mišljeno tako, da ne bi mogel davčni organ preizkušati istega časovnega obdobja, predvsem v primeru, kadar pred tem ni bil opravljen celovit inšpekcijski pregled. Davčni organ lahko pristopa tudi k delnim inšpekcijskim pregledom in v tem primeru, pojasni, kaj pregleduje. Zato pa tudi po mnenju sodišča ni razloga, da se za isto obdobje ne bi smelo opraviti več pregledov, kolikor se nanašajo na različne pravne podlage, glede na to, da je obveznost davčnega zavezanca pravilno obračunavanje in plačevanje davkov.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je tožena stranka delno ugodila pritožbi in odločbo Davčnega urada A., št. ... z dne 25. 4. 2002 spremenila v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti v skladu z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-365/02 z dne 23. 9. 2004, v preostalem delu pa pritožbo zavrnila, s tem, da stroški postopka niso bili priglašeni. Z navedeno odločbo je prvostopni organ tožniku naložil plačilo davka na dodano vrednost (DDV) v znesku 1.285.070,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in 30-dnevnim rokom za izvršitev s tem, da pritožba ne zadrži izvršitve. Iz obrazložitve prvostopnega organa izhaja, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled obračunov DDV iz leta 2000 in sicer s stališča primerjave podatkov Carinske uprave RS in podatkov o DDV, ki jih iz naslova uvoza uveljavlja zavezanec pri vstopu, in pri inšpiciranju računa št. H321-6432 ugotovljeno, da se navedeni račun družbe A.A.A. d.d., B., glasi na tožnika, na carinski deklaraciji (ECL) št. ... pa je kot prejemnik blaga navedena B.B.B. C. Na obeh je obračunan DDV v znesku 1.285.070,00 SIT, ki ga je tožnik odbil kot vstopni DDV v juliju 2000, kar po mnenju prvostopnega organa, s tem pa se strinja tudi tožena stranka, ni pravilno glede na določbo 7. odstavka 40. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 30/01, dalje ZDDV) in 4. odstavka 78. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 4/99 do 28/01, dalje Pravilnik). Zato je tudi po mnenju tožene stranke tožnik v obračunu DDV za mesec julij 2000 izkazal previsok znesek vstopnega DDV za 1.285.070,00 SIT. Tožena stranka razloge za delno ugoditev pritožbi pojasni z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004, po kateri začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe. Ugovor tožnika, da sta bili obračunski obdobji junij in julij 2000 že inšpicirani, o čemer sta že bili izdani odločbi, ki sta dokončni in pravnomočni, ter da gre za že odločeno stvar, pa tožena stranka kot neutemeljeno zavrne. Pri tem navaja določbe Zakona od davčni službi (Uradni list RS, št. 18/96 do 79/01, dalje ZDS) in 112. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 97/01, dalje ZDavP), ki v okviru 10-letnega roka nista določala nobenih omejitev za inšpiciranje in odločanje davčnega organa, ter po katerih lahko davčni organ preverja in nadzira pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo znotraj 10-letnega roka, ki je začel teči od roka za predložitev davčnega obračuna. Nepravilnost, ki je bila razlog za izdajo izpodbijane odločbe, v prejšnjih inšpekcijskih pregledih ni bila ugotovljena, to pa ne vpliva na zakonitost izpodbijane odločbe, saj vstopni DDV po carinski deklaraciji, ki se glasi na B.B.B. C. kot prejemnika, v prejšnjih postopkih ni bila predmet pregleda. V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na določbe 40. člena ZDDV (1. in 4. odstavek), ki jih citira, ter 4. odstavek 78. člena Pravilnika in zaključi, da je v obravnavanem primeru nesporna ugotovitev prvostopnega organa, da se carinska deklaracija, po kateri je tožnik v juliju 2000 odbijal vstopni DDV v znesku 1.285.070,00 SIT, glasi na prejemnika B.B.B. C. in ne na tožnika, zato prvostopni organ utemeljeno ni priznal odbitka vstopnega DDV, ki ga je tožnik uveljavljal v obračunu za julij 2000 na podlagi omenjene carinske deklaracije. Izrek o stroških utemelji s 116. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 73/04, v nadaljevanju ZUP).

Tožnik je vložil tožbo iz razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Sklicuje se na načelo 'ne bis in idem' ter navaja, da gre v navedenem postopku prav za to, saj je prvostopni organ ponovno inšpiciral dokumentacijo za obdobje, za katero je že bila izdana pravnomočna in dokončna odločba v navedeni zadevi in ne more držati trditev, da je šlo v navedenem primeru zgolj za inšpiciranje določenih listin, saj je imel davčni organ v postopku inšpiciranja za obdobje junij - julij 2000 na voljo vso dokumentacijo in tožeča stranka ne more odgovarjati za to, če le-te ni v celoti pregledal. Zato tožena stranka neutemeljeno ugotavlja, da lahko davčni organ preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo znotraj 10-letnega roka brez kakršnih koli omejitev. Gre za pravnomočno odločbo, ki jo je v skladu z 225. členom ZUP mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Prvostopni organ ali tožena stranka pa nista nikjer opredelila razloga za obnovo postopka. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je ob uporabi 2. odstavka 105. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1) odločalo po določbah 51. do 72. člena ZUS-1. Sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa še dodaja: Tudi po mnenju sodišča v obravnavani zadevi ne gre za kršitev načela 'ne bis in idem'. Tožena stranka oz. pred njo prvostopni organ sta pojasnila, da je bil pri tožniku opravljen inšpekcijski pregled pravilnosti obračuna davka na dodano vrednost za leto 2000 in sicer da je bilo opravljenih že pet inšpekcijskih pregledov, ter da se je obravnavani inšpekcijski pregled osredotočil na preveritev pravilnosti obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost s stališča primerjave podatkov Carinske uprave RS in podatkov o DDV, ki jih iz naslova uvoza uveljavlja zavezanec sam pri vstopu. Po 112. členu ZDavP pa davčni organ lahko nadzira in preverja pravilnost davčnega obračuna in izda odločbo v roku 10 let od roka za predložitev davčnega obračuna. Na navedeni pravni podlagi tudi po mnenju sodišča inšpekcijski organ lahko preizkuša pravilnost davčnega obračuna. To po mnenju sodišča pa ni mišljeno tako, da ne bi mogel davčni organ preizkušati istega časovnega obdobja, predvsem v primeru, kadar pred tem ni bil opravljen celovit inšpekcijski pregled. Davčni organ lahko pristopa tudi k delnim inšpekcijskim pregledom in v tem primeru, pojasni, kaj pregleduje. Kolikor je možno nedvoumno ugotoviti, na kaj se je konkretno pregled nanašal, torej katere pravne podlage so bile preverjane, pa tudi po mnenju sodišča ni razloga, da se za isto obdobje ne bi smelo opraviti več pregledov, kolikor se nanašajo na različne pravne podlage, glede na to, da je obveznost davčnega zavezanca pravilno obračunavanje in plačevanje davkov. V obravnavanem primeru je razvidno, da je bilo pri tožniku sicer opravljenih že kar nekaj delnih inšpekcijskih pregledov, eden tudi že za v tej zadevi obravnavano davčno obdobje julij 2000, ki pa se glede na podatke, ki se nahajajo v spisu, ni nanašal na v tej zadevi obravnavani fakturi (št. H 321-6432 in H321-3838), temveč na druge račune, tako pa tudi izhaja iz odločbe, ki je bila (že) izdana v tej stvari z dne 6. 4. 2001 in ki se res nanaša na obračun DDV za mesec julij 2000, kar pa ni predmet preizkusa tega spora. Potemtakem ne držijo tožnikove navedbe, da gre v obravnavanem primeru, ko je davčni organ izrecno pojasnil, da je opravil inšpekcijski pregled s stališča primerjave podatkov Carinske uprave RS in podatkov o DDV, ki jih je iz naslova uvoza uveljavlja zavezanec sam pri vstopu in iz katerega jasno izhaja, da gre za delni inšpekcijski pregled, za kršitev načela ne bis in idem, kar potemtakem pomeni, da ima davčni organ po 112. členu ZDavP podlago za takšne vrste nadziranja pravilnosti davčnega obračuna tožnika. V obravnavani zadevi pa samo dejansko stanje niti ni sporno, saj tožnik ne oporeka, da gre za uveljavljanje odbitka vstopnega DDV po uvozni carinski deklaraciji, ki glasi na prejemnika, ki ni tožnik, oz. se ECL nanaša na B.B.B. C., zato tudi po mnenju sodišča tožnik po 40. členu ZDDV v povezavi s 4. odstavkom 78. člena Pravilnika ne more imeti pravice do odbitka vstopnega DDV, saj ne razpolaga s carinsko deklaracijo iz naslova uvoza blaga, ker se le-ta glasi na drugega prejemnika blaga.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, postopek pred njeno izdajo pa ni imel bistvenih kršitev, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve stroškov postopka po določbi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07, dalje ZPP-UPB3), ki se po odločbi Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-68/04-14 z dne 6. 4. 2006, v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 in 45/06 - odl. US), v povezavi s 104. členom ZUS-1, uporablja tudi v postopkih presoje zakonitosti izpodbijanega akta.