Jedro

Gradbeni inšpektor ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil. Pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa dejstva, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, Inšpekcijska pisarna Ajdovščina (v nadaljevanju gradbeni inšpektor ali prvostopenjski organ) je s sklepom o dovolitvi izvršbe, št. 06122-4031/2005-68 z dne 16. 1. 2020 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), ugotovil, da je 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja, št. 06122-4031/2005-30 z dne 19. 1. 2016 (v nadaljevanju inšpekcijska odločba) postala 2. 2. 2017 izvršljiva in da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Določil je, da če tožnik v 90 dneh po vročitvi izpodbijanega sklepa ne bo odstranil stanovanjske stavbe, stoječe na zemljišču s parc. št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2 k.o. ... (jedro stavbe, tlorisne velikosti približno 12,3 m x 10,3 m, ki po višini obsega pritličje, nadstropje in mansardo; severni del stavbe - severno od jedra stavbe, tlorisne velikosti približno 3.5 m x 22,0 m, ki po višini obsega pritličje in nadstropje; zahodni del stavbe - zahodno od jedra stavbe, tlorisne velikosti približno 3,6 m x 9,8 m, ki po višini obsega pritličje - nadstrešek; južni del stavbe - južno od jedra stavbe, tlorisne velikosti približno 3,6 m x 12,3 m, ki po višini obsega pritličje - latnik; vzhodni del stavbe - vzhodno od jedra stavbe, tlorisne velikosti približno 6,1 m x 6,6 m, ki po višini obsega pritličje in nadstropje (garaža s teraso); zunanje stopnišče, ki je zahodno od severnega dela stavbe; zunanje stopnišče, ki se nahaja na sredi severnega dela stavbe; zunanje stopnišče, ki se nahaja med severnim in vzhodnim delom stavbe) in vzpostavil prejšnje stanje, kot to določa 2. točka izreka odločbe gradbenega inšpektorja, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 2.000,00 EUR (2. točka izreka). Določil je še, da pritožba zoper sklep ne zadrži izvršitve ter da v zvezi z izdajo izpodbijanega sklepa niso nastali posebni stroški (3. in 4. točka izreka).

2.Gradbeni inšpektor v obrazložitvi svoje odločitve pojasnjuje, da je gradbeni inšpektor tožniku v 2. točki izreka inšpekcijske odločbe odredil, da mora najkasneje do 1. 2. 2017 odstraniti stanovanjsko stavbo, opisano v prejšnji točki te obrazložitve, in vzpostaviti prejšnje stanje. Odločba je bila tožniku vročena 11. 2. 2016 in je pravnomočna. Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v 224. členu določa, da odločba postane izvršljiva, ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve oziroma ko preteče rok za izvršitev, določen v odločbi. V predmetni zadevi pritožba zoper inšpekcijsko odločbo ni zadržala izvršitve in je tako postala izvršljiva po preteku roka za izvršitev, to je 2. 2. 2017. Gradbeni inšpektor je 29. 11. 2019 opravil kontrolni inšpekcijski pregled in ugotovil, da nelegalno zgrajeni objekt še ni odstranjen in da ni vzpostavljeno prejšnje stanje. Zato je odločil, da je v skladu z določbami ZUP treba opraviti izvršbo. V nadaljevanju citira določbo 298. člena ZUP ter pojasnjuje, da je pri določitvi višine denarne kazni, ki se bo uporabila kot prisilno sredstvo, če tožnik ne bo ravnal v skladu z izpodbijanim sklepom, upošteval, da gre za prvo zagroženo denarno kazen in za manj zahtevni objekt. Predvidena denarna kazen je zato blizu spodnje meje denarne kazni za fizično osebo (ta lahko znaša od 1.000,00 do 10.000,00 EUR), morebitna naslednja denarna kazen pa bo višja.

3.Tožnik je zoper izpodbijani sklep vložil pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-60/2016-20 z dne 22. 1. 2021, zavrnilo, prav tako pa zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka in za povrnitev upravne takse za pritožbo. V obrazložitvi sprejete odločitve povzema vsebino tožnikove pritožbe, nato pa v nadaljevanju citira določbi 290. in 298. člena ZUP ter določbo druge alineje prvega odstavka 91. člena Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ), ki določa razpon predvidene denarne kazni pri izvršbi s prisilitvijo. Drugostopenjski organ povzema še vsebino izpodbijanega sklepa in ugotavlja, da je ta skladen z določili 298. člena ZUP in prvega odstavka 91. člena GZ. Pojasnjuje, da je izvršilni postopek samostojni, od upravnega postopka ločen postopek, ki hkrati pomeni nadaljevanje in zaključno fazo upravnega postopka. Njegov cilj je prisilna vzpostavitev stanja, ki ga nalaga izvršilni naslov, to je inšpekcijska odločba, ki je bila v predmetni zadevi izdana 19. 1. 2016 in je 16. 5. 2019 postala pravnomočna. V izvršilnem postopku se ne odloča o pravicah in obveznostih strank, pač pa se le prisilno izvršujejo obveznosti, o katerih je že bilo odločeno v upravnem postopku. Ugotavlja, da se tožnikove pritožbene navedbe v pretežni meri nanašajo na inšpekcijsko odločbo, četudi po določbi prvega odstavka 292. člena ZUP v izvršilnem postopku ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje in teh navedb zato ni mogoče upoštevati. Glede pritožbenega ugovora tožnika, da ni bil prisoten ob kontrolnem inšpekcijskem pregledu, drugostopenjski organ navaja, da ni šlo za ogled na podlagi določb ZUP, kjer bi se šele ugotavljalo dejansko stanje, pač pa le za kontrolni pregled, na katerem prisotnost inšpekcijskega zavezanca niti njegova seznanitev s takim ogledom ni potrebna. Ugotovitve gradbenega inšpektorja so razvidne iz zapisnika o ogledu in iz fotografij, ki so priložene zapisniku, iz njih pa nesporno izhaja, da inšpekcijska odločba še ni izvršena. Drugostopenjski organ še pojasnjuje, da se je na pravico do doma mogoče sklicevati šele v predlogu za odlog izvršbe in ne že v pritožbi zoper sklep o izvršbi.

4.Tožnik je zoper odločitev tožene stranke vložil tožbo v upravnem sporu zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Navaja, da iz izpodbijanega sklepa in drugostopenjske odločbe izhaja, da naj bi gradbeni inšpektor 29. 11. 2019 opravil kontrolni inšpekcijski pregled, četudi ni z ničemer izkazano, da je bil ta ogled opravljen kot predhodno dejanje v postopku izvršbe. Tožnik ni bil navzoč pri nobenem kontrolnem inšpekcijskem pregledu, niti kot stranka s takim pregledom ni bil seznanjen niti mu ni bil vročen zapisnik o inšpekcijskem pregledu ter posledično ni seznanjen niti z njegovo vsebino. Če bi gradbeni inšpektor želel opraviti inšpekcijski ogled, bi to lahko izvedel le z dostopom na tožnikovo zemljišče, kar pa je mogoče izključno skozi vhod, saj je celotno zemljišče ograjeno. To pomeni, da gradbeni inšpektor že po naravi stvari ni mogel opraviti pregleda dejanskega stanja in izmer, saj ga ni bilo na tožnikovem zemljišču.

5.V drugostopenjski odločbi je navedeno, da je šlo zgolj za kontrolni pregled, pri katerem tožnikova navzočnost ni bila potrebna, zapisniku pa da so priložene fotografije, iz katerih naj bi izhajalo, da inšpekcijska odločba ni bila realizirana. Tožnik meni, da taka obrazložitev nasprotuje temeljnim demokratičnim in z ustavo zagotovljenim pravicam posameznika v postopku, v katerem se mu mora zagotoviti učinkovito navajanje dejstev v njegovo korist. Tudi v postopku izvršbe ima tožnik pravice, da se opredeli do navedb inšpekcijskega organa in je zato nujno, da se ga predhodno seznani z relevantnimi navedbami in ugotovitvami. Tožniku pa zapisnik o domnevnem kontrolnem pregledu ni bil niti vročen niti ni bil z njim seznanjen na drug način, prav tako mu niso bile posredovane fotografije niti z njimi ni seznanjen. Vse to mu ni bilo vročeno niti med pritožbenim postopkom, tožnik pa tudi ni bil seznanjen niti s tem, da je bila njegova pritožba posredovana drugostopenjskemu organu, s čimer mu je bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

6.Tožnik navaja, da je drugostopenjski organ le na podlagi fotografij zaključil, da naj izvršljiva inšpekcijska odločba ne bi bila udejanjena. Inšpekcijska odločba zahteva odstranitev objekta v točno določenih izmerah in vzpostavitev prejšnjega stanja. V konkretni zadevi lahko zato gradbeni inšpektor ugotovi neizvršitev inšpekcijske odločbe le s ponovnim merjenjem in pregledom konkretnih objektov, torej z ugotovitvijo, v kakšnem obsegu so bili odstranjeni in ali je obstoječi objekt v skladu z gradbenim dovoljenjem. Tožnik ima veljavno gradbeno dovoljenje, zato bi moral gradbeni inšpektor z merami preveriti, ali je objekt v skladu s tem dovoljenjem, kar pa po naravi stvari lahko naredi le, če opravi ogled na sami nepremičnini. Tega pa gradbeni inšpektor ni storil in zato zapisnik ali uradni zaznamek o opravljenem pregledu ne more biti verodostojna listina, niti ne more izkazovati dejanskega stanja. Tožnik še navaja, da odločba drugostopenjskega organa tudi nima nobenih razlogov in utemeljitev sklepanja, da je na fotografijah tožnikov objekt in da je to isti objekt, kot je objekt iz inšpekcijske odločbe.

7.Izvršitev inšpekcijske odločbe tožniku tudi nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja, vendar pa tako določena obveznost ni niti jasna niti določena niti pravilna niti zakonita. Tožnik namreč razpolaga z veljavnim gradbenim dovoljenjem št. 351-217/2003 z dne 11. 12. 2003, ki je bilo izdano za nadomestno stanovanjsko stavbo. Tožnik je bil s tem gradbenim dovoljenjem zavezan porušiti staro stavbo, kar je tudi storil. Iz tega razloga je zato inšpekcijska odločba nedoločna, niti je ni mogoče v celoti izvršiti. V predmetni zadevi namreč ne gre za primer, ko tožnik ne bi smel graditi na svojem zemljišču, pač pa za primer, ko je zgradil nadomestni objekt z izdanim gradbenim dovoljenjem, ki je zahtevalo rušenje starega objekta, to je več kot 100 let stare hiše. Dejanska izvršitev inšpekcijske odločbe je zato neizvedljiva in je sama s sabo v nasprotju. Z zahtevo po odstranitvi prejšnje stavbe, v kateri je tožnik dejansko bival, bi sedanja zahteva gradbenega inšpektorja po vzpostavitvi prejšnjega stanja zahtevala izgradnjo starega stanovanjskega objekta, kar pa ni mogoče. V skladu s predpisi in ustaljeno ustavnosodno prakso je odločba, ki je ni mogoče izvršiti v celoti, nična. Kolikor se zahtevo po vzpostavitvi prejšnjega stanja razume na način, da je treba postaviti nadomestno stavbo v skladu z gradbenim dovoljenjem, pa je to sedaj vzpostavljeno, nasprotno pa bi moral gradbeni inšpektor ugotoviti z meritvami.

8.Drugostopenjski organ se ni opredelil do vseh tožnikovih pritožbenih navedb. Tožnik ni izpodbijal pravilnosti inšpekcijske odločbe, pač pa je izpostavil njeno objektivno dejansko neizvršljivost, vendar pa pritožbeni organ o tem ni sprejel nobenega stališča. Odločitev je zato arbitrarna in je ni mogoče preizkusiti.

9.Tožnik še navaja, da je izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit tudi zato, ker je v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da sta 152. in 156.a člen takrat veljavnega Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) v neskladju z Ustavo, zakonodajalcu pa naložilo, da mora protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe, kar pa doslej še ni bilo izvršeno. Ustavno sodišče je določilo način izvršitve te odločbe do odprave ugotovljene protiustavnosti tako, da ne prihaja do nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma. Inšpekcijska odločba pa temelji prav na določbi 152. člena ZGO-1, kar pomeni, da je zaradi ugotovljene neustavnosti te zakonske odločbe neustavna. Upravno sodišče je v sodbi III U 374/2016-8 z dne 16. 5. 2019 pojasnilo, da se bo neustavnost sanirala v postopku izvršbe take neustavne odločbe. Takega mnenja sicer tožnik ne deli, saj meni, da se izvršba na podlagi neustavne odločbe sploh ne bi smela začeti izvrševati. Ne glede na pravno dilemo, ali se neustavnost sanira šele v postopku izvršbe z odlogom ali preko rednih pravnih sredstev, pa je na dlani, da izvršitev odločbe, ki temelji na določbi, ki jo je ustavno sodišče izreklo za neustavno, pomeni zavestno povzročitev protipravne škode in je taka izvršba zato nezakonita in protiustavna. Za odločitev Ustavnega sodišča je upravni organ vedel. Tožnik je sicer vložil tudi predlog za odlog izvršbe s sklicevanjem na pravico do spoštovanja doma, vendar pa o odlogu do vložitve tožbe še ni bilo odločeno, drugostopenjski organ pa pojasnjuje, da se je na pravico do spoštovanja doma mogoče sklicevati šele v predlogu za odlog izvršbe in ne v pritožbi zoper sklep o izvršbi.

10.Tožnik pojasnjuje, da bi odstranitev stavbe zanj pomenila poseg v ustavno varovano pravico do doma. To, da tožnik prebiva v stavbi, ki naj bi se odstranila, je ugotovil tudi gradbeni inšpektor. Stavba je obenem dom obeh tožnikovih sinov z družinama z mladoletnimi otroci. Tožnik je slabšega zdravstvenega stanja zaradi napredovane sladkorne bolezni, predpisano mu je strogo mirovanje. Svoje življenje v stavbi so s soprogo ter s sinovoma z družinama oblikovali še pred pričetkom inšpekcijskega postopka v letu 2006. Že takrat so v stavbi živeli že več let, kar je ugotovil tudi gradbeni inšpektor. Nesporno tudi je, da stavba stoji na zemljišču, ki je v lasti tožnika, tako da gradnja ne posega v tuje stvarnopravne pravice, upoštevan pa je tudi odmik objekta na oddaljenost tri metre od sosednjih nepremičnin, za in pred stavbo pa ni nobenih stavb. Hiša je po površini manjša od predvidenega stanja v gradbenem dovoljenju. Tožnik meni, da z rušitvijo objekta ne bi bil varovan javni interes, saj je bilo zemljišče že pred sporno gradnjo pozidano, sedanja gradnja pa je nadomestni objekt. Hiša je konstrukcijsko etažno P+N+M in P+N, kot zahtevajo prostorski plani in gradbeno dovoljenje, pa tudi vizualno je vključena v krajino. Poleg tega je Občina A. v fazi sprejemanja novih prostorskih aktov, kar prav tako izkazuje nesorazmernost ukrepa odstranitve objekta. Nakazuje se namreč, da so bili doslej veljavni prostorski akti neustrezni in neprimerni. Odstranitev objekta je zgrešen, neprimeren in nesorazmeren ukrep, ki bo posegel v pravico do spoštovanja doma tožnika in njegove družine ter povzročil škodo trem družinam, od tega dvema z mladoletnimi šoloobveznimi otroki.

11.Tožena stranka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

12.Sodišče je 7. 11. 2024 v navzočnosti tožnika ter ob odsotnosti tožene stranke opravilo javno glavno obravnavo. Tožnik je vztrajal pri vloženi tožbi in razlogih zanjo. V uvodni besedi je navajal, da je sporni objekt vrisan v geodetski grafični prikaz, iz katerega izhaja, da na parceli, ki je navedena v izpodbijani odločbi, to je na parc. št. 6132/2 k.o. ..., ni objekta. Iz grafičnega prikaza je razvidno, da je vrisana tudi garaža z oznako S7611, ki je samostojni objekt in ni del spornega objekta, tako kot to navaja inšpektor, glede na njene dimenzije pa zanjo tudi ni bilo treba pridobiti gradbenega dovoljenja. Navedel je še, da je 6. 11. 2024 pri Upravni enoti v A. vložil zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po 146. členu GZ-1, pri občini pa zahtevo za izdajo ustreznega potrdila, da je stavba v skladu z zahtevanimi prostorskimi akti.

13.V dokaznem postopku je sodišče izvedlo dokaz z vpogledom v listine upravnega spisa, z vpogledom v zahtevo za dovoljenje za objekt daljšega obstoja, ki jo je tožnik pri Upravni enoti v A. vložil dne 6. 11. 2024, z vpogledom v odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju GURS), Območna geodetska uprava Kranj št. 02152-24932/2023-2552-3 z dne 31. 7. 2023, vključno z grafičnim prikazom, ter z zaslišanjem tožnika.

14.Tožnikova dokazna predloga za zaslišanje A. A. in za ogled spornega objekta je sodišče zavrnilo. Tožnik je pojasnil, da želi s predlaganima dokazoma izkazati poseg v pravico do doma. A. A. je njegov sin, ki v objektu biva skupaj s svojo družino. Prav tako biva v tem objektu s svojo družino tudi njegov drugi sin B. B. Navedel je še, da sta se z ženo odločila za postavitev spornega objekta prav zato, da bi sinovoma, ki sta bila ob začetku gradnje še študenta, zagotovila prostor za njuno bivanje, in to ne le za bivanje v ozkem pomenu te besede, pač pa zato, da sta si lahko ustvarila dom. V objektu ima dom tudi sam in njegova žena.

15.Sodišče je opisana dokazna predloga zavrnilo. Tožena stranka namreč ne oporeka tožnikovih tožbenih navedb o tem, kdo ima dom v spornem objektu. To dejstvo torej ni sporno, nespornih dejstev pa ni treba dokazovati. Poleg tega je sodišče dokazni predlog zavrnilo tudi glede na svoja stališča do pravice do doma v postopku izdaje sklepa o izvršbi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju te sodbe.

16.Tožnik je v svoji izpovedi povedal, da sta se z ženo v 90. letih odločila, da si postavita hišo, in to ne za oddajo ali kaj podobnega, pač pa da zgradita dom z željo, da bo v bodoče dom tudi njunima otrokoma in kasneje njunima družinama. Našla sta primerno lokacijo v ..., ki je bila blizu obema. Kupila sta star objekt, ki se je držal drugega objekta, tega pa je odkupil njegov takratni uporabnik po Stanovanjskem zakonu. Za gradnjo sta pridobila vsa potrebna dovoljenja, pri tem pa sta morala večkrat spreminjati zahtevana soglasja zaradi težav s sosedom, kar se je vleklo kar 10 let. Ko je prišel prvič gradbeni inšpektor, ga je presenetilo, da je bila stavba glede na izdano gradbeno dovoljenje krajša, širša pa za en meter. Pred pričetkom gradnje je bila namreč izvedena zakoličba, oba z ženo pa sta zaupala izvajalcem. Nadstreški so bili k hiši dodani zato, ker je ob slabem vremenu vse nosilo v hišo. Sprašuje se, ali je res tako pomembna višina 25 cm, kar je višina enega zidaka, oziroma to, da je hiša krajša, širša pa za en meter glede na predvideno v gradbenem dovoljenju. V gradbenem dovoljenju je bila sicer predvidena tudi gradnja prizidkov, česar pa z ženo nista izvedla. Vse to pa inšpektorja ni zanimalo, pač pa je pred sabo videl zgolj to, da mora objekt odstraniti, niso pa ga motili objekti, ki so v neposredni bližini in so višji od njihovega objekta. Sosednji objekti imajo namreč pritličje in nato dve nadstropji, njihov objekt pa je po etažnosti pritličje, nadstropje in mansarda. V inšpekcijskih postopkih se ni ničemur izmikal, pač pa je ves čas sodeloval, inšpektor pa je imel možnost objekt kadarkoli poslikati, saj je viden iz javnih površin. Tožnik je izrecno in večkrat poudaril, da je sporni objekt dom in se zato sprašuje, ali so ugotovitve inšpektorja glede na to dejstvo res tako pomembne. Inšpektorja je v resnici motil sredinski del objekta, ki je nižji od slemena in je vpet v streho ter zgrajen nekoliko navzven kot arhitekturni dodatek, kar vse pa je v skladu z objekti v okolju. Okolica njihovega objekta je sicer danes drugačna, kot pa je prikazana na inšpektorjevih fotografijah, saj je sedaj pred njihovim objektom postavljen nov objekt.

K točki I izreka

17.Tožba ni utemeljena.

18.V zadevi ni sporno, da je gradbeni inšpektor z inšpekcijsko odločbo tožniku naložil, da mora takoj ustaviti gradnjo stanovanjske stavbe, ki je opisana v 1. točki te obrazložitve, stoječe na zemljišču s parc. št. 6132/3, 6130/1 in 6131/2, vse k.o. ... Določil je, da mora stavbo odstraniti do 1. 2. 2017 na svoje stroške in vzpostaviti prejšnje stanje. Gradbeni inšpektor je inšpekcijsko odločbo izdal na podlagi 152. člena takrat veljavnega ZGO-1, torej izrekel ukrep zaradi nelegalne gradnje. Med strankama tudi ni sporno, da je inšpekcijska odločba z dnem 2. 2. 2017 postala izvršljiva.

19.Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP). Izvršba pa se opravi zato, da se izterja denarna terjatev ali izpolni nedenarna obveznost (284. člen ZUP); opravi pa se zoper tistega, ki je dolžan obveznost izpolniti (prvi odstavek 286. člena ZUP). Upravno izvršbo opravlja organ, ki je odločil o zadevi na prvi stopnji, če ni s posebnim predpisom za to določen kakšen drug organ (prvi odstavek 289. člena ZUP). Ta organ izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). Sklep o dovolitvi izvršbe odločbe mora izdati brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje (drugi odstavek 290. člena ZUP). Zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku je dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje (prvi odstavek 292. člena ZUP). Ko je odrejena odstranitev zgrajenega objekta ali dela objekta, vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačna sanacija objekta, se v odločbi inšpekcijskega zavezanca opozori na to, da se bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (prvi odstavek 89. člena GZ). Pri izvršbi s prisilitvijo je prva izrečena denarna kazen za fizično osebo od 1.000 do 10.000 eurov, vse poznejše kazni pa se izrekajo, dokler seštevek denarnih kazni ne doseže desetkratnika najvišjega zneska. Pri določitvi višine denarne kazni je treba upoštevati zahtevnost objekta in težo kršitve (91. člen GZ).

20.Tožnik je tako v tožbi, kot tudi na glavni obravnavi kot bistveno izpostavljal, da je sporna nepremičnina dom, in sicer tako za njega in njegovo ženo, kot tudi za dva sinova z družinama. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, in zatrjuje, da bi izvršitev inšpekcijske odločbe, ki temelji na 152. členu ZGO-1, ki ga je Ustavno sodišče izreklo za neustavnega, pomenila poseg v ustavno varovano pravico do doma.

21.Sodišče pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v odločbi, št. U-I-64/14-20 z dne 12. 10. 2017, ugotovilo, da je ureditev inšpekcijskega postopka pri nelegalni gradnji neustavna, ker ne zagotavlja, da bi poseg v pravico do spoštovanja doma zaradi odstranitve objekta temeljil na sodni odločbi, s katero bi sodišče presojalo sorazmernost posega. Presoja sorazmernosti posega je po tej odločitvi sporna le v primeru vprašanja posega v pravico do doma, ne pa v primeru objektov, ki nimajo te funkcije. Ustavno sodišče je zato odločilo, da sta 152. in 156.a člen ZGO-1 v neskladju z Ustavo, ker nedopustno omejujeta ustavno pravico do spoštovanja doma, zagotovljeno v prvem odstavku 36. člena Ustave, vendar pa obenem presodilo, da teh dveh določb ni mogoče razveljaviti, ker bi to popolnoma onemogočalo izvedbo inšpekcijskih ukrepov na področju nelegalnih gradenj v primerih, ko pravica do spoštovanja doma ne bi bila ogrožena. Da ne bi prišlo do nadaljnjih nedopustnih posegov v pravico do spoštovanja doma, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS) določilo način izvršitve svoje odločbe, in sicer, da je do odprave ugotovljene protiustavnosti inšpekcijskim zavezancem zoper dokončen sklep o zavrnitvi odloga izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu; vložitev predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1, vložitev pritožbe zoper sklep o zavrnitvi predloga za odlog izvršbe iz 156.a člena ZGO-1 in vložitev tožbe na Upravno sodišče zoper tako odločitev pa zadržijo izvršitev inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1, pri čemer se sme izvršba odložiti večkrat (3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča). Skladno z opisano odločitvijo Ustavnega sodišča torej ni ovir za izdajo inšpekcijske odločbe, niti ni ovir za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi take odločbe, pač pa je lahko ta odločba Ustavnega sodišča podlaga za presojo morebitnega predloga za odlog izvršbe, kar pa ni predmet konkretnega postopka. Tožbene navedbe tožnika, da ima v stanovanjski hiši, ki je predmet inšpekcijskega postopka, dom s svojo ženo ter da imata tu dom tudi oba sinova z družinama, torej na zakonitost izpodbijanega sklepa, s katerim je bilo odločeno, da se izvrši inšpekcijska odločba in določen način njene izvršitve, ne vplivajo, pač pa bo lahko tovrsten ugovor uveljavljal v predlogu za odlog izvršbe (ki ga je že vložil, ni pa še o njem odločeno). Ob upoštevanju takega stališča je sodišče (poleg razlogov, navedenih v 15. točki te obrazložitve) zavrnilo dokazna predloga tožnika za ogled objekta in za zaslišanje A. A., enega od njegovih sinov, s katerima je želel izkazati, kdo ima v spornem objektu pravico do doma.

22.Sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan na podlagi veljavnega in izvršljivega izvršilnega naslova, zato različne dejanske okoliščine, ki jih navaja tožnik v zvezi s predmetno nepremičnino in sosednjimi stavbami, na odločitev ne vplivajo. Četudi tožnik v tožbi načeloma navaja, da izvršilnega naslova ne izpodbija, je ob svojem zaslišanju opisoval okoliščine od nakupa starega objekta do postavitve sedaj spornega objekta, izvedbo manjšega obsega del, kot so bila dovoljena z gradbenim dovoljenjem in odstopanja, ki so po njegovem mnenju glede na objekte v okolici zanemarljiva. Smiselno je torej oporekal vsebini izvršilnega naslova in zato sodišče na tem mestu navaja, da v postopku izvršbe izpodbijanje izvršilnega naslova ni mogoče (prvi odstavek 292. člena ZUP).

23.Tožnik je sodišču predložil tudi odločbo GURS z dne 31. 7. 2023, s katero je bila sporna stavba vpisana v kataster nepremičnin, vendar pa to po presoji sodišča ne vpliva na zakonitost izpodbijanega sklepa. Sodišče pojasnjuje, da vpis podatkov o stavbi in delih stavb brez predpisanih dovoljenj v kataster nepremičnin ne pomeni njihove legalizacije (tretji odstavek 95. člena Zakona o katastru nepremičnine, v nadaljevanju ZKN). Stavbo in njene dele se v kataster nepremičnin vpiše na podlagi elaborata, ki ga izdela geodetsko podjetje ali projektant; vpišejo se vse novo zgrajene stavbe ter obstoječe stavbe, ki v geodetske evidence še niso bile vpisane (93. člen ZKN). Podatki o stavbi in delih stavb se vpišejo glede na njihovo dejansko stanje v naravi, ne glede na to, ali je bila gradnja stavbe in delov stavb izvedena v skladu z izdanim dovoljenjem; zato se tudi ne vpisujejo podatki iz izdanega dovoljenja, pač pa se vpišejo dejanski podatki o stavbi in delih stavbe, določeni v 95. členu ZKN. Sestavni del izreka odločbe o vpisu v kataster nepremičnin so tudi grafični prikaz tlorisa stavbe in grafični prikazi sestavin delov stavb; kadar je grafični prikaz v prilogi odločbe, je priloga sestavni del izreka odločbe. Ob upoštevanju vsega navedenega sodišče meni, da dejstvo, da je bila sporna stavba vpisana v kataster stavb, ni okoliščina, ki bi vplivala na izvršitev inšpekcijske odločbe. Prav tako na odločitev ne more vplivati, da je tožnik 6. 1. 2024 predlagal legalizacijo spornega objekta kot objekta daljšega obstoja. V trenutku, ko je inšpektor izdal izpodbijani sklep, taka zahteva ni bila vložena in zato ne more predstavljati okoliščine, ki bi vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa, bo pa imel tožnik možnost ta ugovor uveljavljati v morebitnem postopku odloga izvršbe.

24.Po presoji sodišča tudi tožnikov ugovor, da je iz grafičnega prikaza odločbe o vpisu stavbe v kataster nepremičnin razvidno, da na parceli, za katero je v izpodbijanem sklepu navedeno, da je na njej stavba, te ni, ne vpliva na zakonitosti izdanega sklepa. Bistveno je, da mora biti v sklepu o izvršbi stavba, na katero se nanaša zahteva po njeni odstranitvi, opredeljena tako, da ne more priti do zamenjave z drugim objektom. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da je stavba locirana na zemljiščih s parc. št. 6132/2, 6130/1 in 6131/2, vse k.o. ... Četudi je iz grafičnega prikaza razvidno, da naj na slednje navedeni parceli ne bi bilo objekta, pa je obenem tudi razvidno, da je ta lociran na preostalih dveh parcelah, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa in zato ni dvoma za kateri objekt gre. Poleg tega je objekt v izpodbijanem sklepu opisan tako, kot je opisan že v inšpekcijski odločbi - navedeno je kaj obsega vsak njegov del, navedene so tudi približne dimenzije, kar vse dodatno omogoča njegovo identifikacijo in izključuje zamenjavo s kakšnim drugim objektom.

25.Sodišče tudi ne sledi tožniku, ki navaja, da bi moral gradbeni inšpektor ugotoviti neizvršitev inšpekcijske odločbe s ponovnim merjenjem in ugotavljati, ali je sedaj obstoječi objekt skladen z izdanim gradbenim dovoljenjem. Dejstvo je, da je bilo z inšpekcijsko odločbo ugotovljeno, da je objekt (kljub izdanemu gradbenemu dovoljenju) nelegalen objekt, tožniku naloženo, da ga mora odstraniti, temu pa sledi tudi izpodbijani sklep. Gradbeni inšpektor torej ni bil dolžan preverjati skladnosti sedaj obstoječega objekta z gradbenim dovoljenjem, pač pa le preveriti, ali je tožnik spoštoval izvršljivo inšpekcijsko odločbo in objekt odstranil, pri tem pa je ugotovil, da temu ni bilo tako. To, da tožnik objekta do izdaje izpodbijanega sklepa ni odstranil, je razvidno iz zapisnika gradbenega inšpektorja o kontrolnem pregledu in izdelanih fotografij, tožnik pa tega, da objekta ni odstranil, tudi ne zanika. Gradbeni inšpektor je ogled opravil brez tožnikove navzočnosti, verjetno ne da bi stopil na tožnikovo zemljišče, je pa sam tožnik pojasnil, da je sporni objekt mogoče poslikati tudi iz javne površine, kar je očitno storil tudi gradbeni inšpektor in pri tem ugotovil, da objekt še vedno stoji.

26.Neutemeljen pa je tudi tožbeni ugovor, da zahteva v 2. točki izreka izpodbijanega sklepa, s katero se tožniku nalaga vzpostavitev prejšnjega stanja, ni določena in da zato inšpekcijska odločba ni izvršljiva. Tožnik navaja, da je bil na mestu, kjer je sedaj sporni objekt, starejši objekt, sporni objekt pa je bil postavljen kot nadomestni objekt. Pojasnil pa je tudi, da je bil v skladu z gradbenim dovoljenjem pred gradnjo nadomestnega (sedaj spornega) objekta zavezan stari objekt porušiti, kar je tudi storil. Ker rušenje starega objekta ni sporno, pač pa je sporna postavitev sedaj obstoječega objekta, ki je nelegalen objekt, sodišče nima pomislekov o tem, da mora tožnik stanje vrniti v čas, preden je pričel z gradnjo spornega objekta. Zahteva za vzpostavitev prejšnjega stanja je torej določena, razumljiva in s tem tudi izvršljiva.

27.Sodišče ob upoštevanju vsega navedenega zaključuje, da je izpodbijani sklep pravilen in utemeljen na zakonu ter je zato tožnikovo tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

K točki II izreka

28.Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.