Jedro

Podlaga za odmero tožnikovega nadomestila v spornem obdobju so bile zavarovalne osnove, določene v smislu 209. člena ZPIZ-1 v odvisnosti od tožnikove davčne osnove. Na tak način ugotovljena zavarovalna osnova je bila v spornem času nižja od glede na rast povprečnih plač valorizirane zavarovalne osnove iz leta 2000. Ker na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZZVZZ tožena stranka tožniku ni smela izplačati višjega nadomestila od vsakomesečne zavarovalne osnove, mu je utemeljeno priznala le ustrezno nižje nadomestilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 13. 12. 2005 in 21. 3. 2006, s katerima je bilo tožniku priznano nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni za obdobje od 13. 5. 2003 do 7. 7. 2003 in obdobje od 1. 10. 2003 do 30. 6. 2005 v skupnem znesku 6,434.057,80 takratnih SIT (26.848,80 EUR). Hkrati je zavrnilo zahtevek za priznanje višjega nadomestila za posamezne mesece navedenega obdobja v skupnem znesku 5.112,40 EUR bruto in za plačilo zakonskih zamudnih obresti na podlagi spornih odločb že plačanega neto zneska nadomestila v znesku 2.105,72 EUR. Ob ugotovitvi, da je bil tožnik, kot samostojni podjetnik, že od 19. 4. 2001 dalje neprekinjeno nezmožen za delo zaradi bolezni, je na podlagi 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ – Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) presodilo, da predstavlja osnovo za izračun tožnikovega nadomestila v spornem obdobju povprečna osnova za plačilo prispevkov v letu 2000, valorizirana v skladu z rastjo povprečnih plač v Republiki Sloveniji. Pri tem znaša nadomestilo 90 % vsakomesečne osnove, s tem, da ne sme biti višje od osnove, po kateri je bil tožnik v času zadržanosti od dela zavarovan. Na podlagi valorizirane povprečne osnove za obračun prispevkov v letu 2000 bi bil tožnik sicer upravičen do nadomestila v znesku 7,649.974,20 SIT, osnova, na podlagi katere je bil v spornem obdobju zavarovan pa je bila po podatkih Davčne uprave Republike Slovenije (DURS) za vse sporne mesece nižja in je znašal seštevek mesečnih osnov le 6,434.057,80 SIT in v tem znesku je bilo nadomestilo pravilno priznano tožniku. Zato do zahtevane razlike nadomestila ni bil upravičen.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je kljub pritožbenim navedbam soglašalo z zavrnitvijo dokaznega predloga za pribavo izvedeniškega mnenja, s katerim bi bilo potrebno preveriti izračun spornega nadomestila. Niti tožnik in niti sodišče nista mogla preveriti pravilnost elementov izračuna. Razlogi sodišča glede odmere nadomestila so tudi sicer nejasni in med seboj v nasprotju, tako da je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pri tem sodišče tudi ni upoštevalo kršitev določb upravnega postopka v postopku pri toženi stranki, ko se tožnik ni mogel izjaviti o podatkih glede zavarovalnih osnov v spornem obdobju. Ker je tožnik v predhodnem obdobju prejemal višje nadomestilo, je do nižjih izplačil v spornem obdobju očitno prišlo zaradi tega, ker mu je tožena stranka v vmesnem obdobju neutemeljeno prekinila bolniški stalež. Razlogov za nižje zneske nadomestila sodišče ni pojasnilo. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava, ker pri določanju nadomestila plače ni izhajalo iz valorizirane osnove za obračun nadomestila iz leta 2000, to je leta pred nastopom bolniškega staleža. Osnova, od katere je bil tožnik zavarovan, se v času bolniškega staleža ne bi smela zmanjšati. Pri tem se tožnik sklicuje tudi na stališča, zavzeta v sodbi VIII Ips 36/2003 z dne 20. 1. 2004. 4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer na pravilno uporabo materialnega prava pazi tudi po uradni dolžnosti. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da tožnik v reviziji izpodbija sodbo sodišča druge stopnje zgolj v delu glede zavrnitve višjega zneska nadomestila, ne pa tudi glede zavrnitve obrestnega zahtevka v zvezi s kasnejšim izplačilom že priznanega nadomestila.

7. Kolikor revizija izpostavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka v fazi izdaje spornih odločb tožene stranke, sodišče ugotavlja, da je poleg določb Zakona o splošnem upravnem postopku v zvezi z odločanjem o pravicah iz zdravstvenega zavarovanja potrebno upoštevati tudi določbe ZZVZZ in na njegovi podlagi izdanih Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pri tem je sodni socialni spor praviloma spor polne jurisdikcije, tako da sodišče praviloma samo odloči o pravicah in obveznostih iz socialnih zavarovanj tudi v primerih, ko je v predhodnem postopku pri nosilcu zavarovanja prišlo do postopkovnih napak (81. člen ZDSS-1).

8. Tožnik tudi v reviziji sprejema izračun nadomestila za sporno obdobje, kot ga je na podlagi valorizacije povprečne zavarovalne osnove iz leta 2000 v obrazložitvi sporne odločbe z dne 13. 12. 2005 prikazala tožena stranka. Tako očitno ni sporno upoštevanje ustreznih valorizacijskih količnikov, pa tudi ne prvotno prekinjanje tožnikovega bolniškega staleža s strani služb tožene stranke, temveč je do spora prišlo, ker je tožena stranka tožniku priznala nadomestilo le do višine zavarovalne osnove, ki je bila za tožnika določena v spornem obdobju od meseca maja 2003 do meseca maja 2005. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je imela tožena stranka za takšno ravnanje podlago v določbi četrtega odstavka 31. člena ZZVZZ, da za samozaposlene osebe nadomestilo med nezmožnostjo za delo zaradi bolezni ne more biti višje od osnove, po kateri je zavarovanec v času zadržanosti od dela zavarovan.

9. Po kakšni osnovi so zavarovani samozaposleni zavarovanci, med katere se uvrščajo tudi samostojni podjetniki (15. člen ZPIZ-1), glede na določbe 4. člena Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV – Ur. l. RS, št. 5/96 s spremembami) določa 209. člen ZPIZ-1, ker tega ZZVZZ posebej ne rešuje. Ne gre za valorizacijo zavarovalne osnove iz preteklih let, temveč se zavarovalna osnova za samozaposlene letno določa glede na doseženi dobiček zavarovanca v preteklem letu skladno z zakonom, ki ureja dohodnino. Upoštevan je dobiček, ki v smislu Zakona o dohodnini (ZDoh) predstavlja davčno osnovo, ugotovljeno z dohodninsko odločbo DURS za preteklo leto oziroma na podlagi zadnjega obračuna akontacije dohodnine. V odvisnosti od višine tako ugotovljene davčne osnove se določi zavarovalna osnova v višini od najmanj višine minimalne plače do 2,4-kratnika povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. Ker je zavarovalna osnova samozaposlenih zavarovancev odvisna od ugotovljene davčne osnove, praviloma ne raste z enakim procentom, kot velja za valorizacijo zavarovalne osnove iz preteklih let ob upoštevanju povprečne valorizacije plač zaposlenih v Republiki Sloveniji.

10. Ker je davčno osnovo za tožnika v okviru svojih pristojnosti ugotavljala DURS, le ta pa je bila v spornih letih podlaga za določitev tožnikovih zavarovalnih osnov, sodišče ni bistveno kršilo določb pravdnega postopka, ko ni sledilo dokaznemu predlogu po postavitvi izvedenca zaradi preveritve valorizacije tožnikove zavarovalne osnove iz leta 2000, ki itak ni bila podlaga za končno odmero tožnikovega nadomestila. Prav tako ni bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, saj vsebuje izpodbijana sodba ustrezne razloge in se da preizkusiti.

11. Podlaga za odmero tožnikovega nadomestila v spornem obdobju so bile zavarovalne osnove, določene v smislu 209. člena ZPIZ-1 v odvisnosti od tožnikove davčne osnove. Na tak način ugotovljena zavarovalna osnova pa je bila v spornem času nižja od glede na rast povprečnih plač valorizirane zavarovalne osnove iz leta 2000. Ker na podlagi četrtega odstavka 31. člena ZZVZZ tožena stranka tožniku ni smela izplačati višjega nadomestila od vsakomesečne zavarovalne osnove, je tožniku utemeljeno priznala le ustrezno nižje nadomestilo v skupnem znesku 26.848,80 EUR bruto, tako da je sodišče zahtevek za izplačilo razlike do valorizirane zavarovalne osnove iz leta 2000 utemeljeno zavrnilo. Kolikor se tožnik sklicuje na stališča sodišča, zavzeta v sodbi VIII Ips 36/2003 z dne 20. 1. 2004, sodišče ugotavlja, da je v navedeni zadevi šlo za drugačno vprašanje, ko sodišče v sporu o plačilu nadomestila za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni (bolniškega staleža) ni pristalo na enostransko zvišanje zavarovalne osnove s strani zavarovanke (tožnice) v času trajanja bolniškega staleža. 12. Glede na navedeno revizijski razlogi niso podani. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.