Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je treba carinske ugodnosti izrecno uveljavljati na predpisan način, njihovo kasnejše uveljavljanje pa ni več mogoče, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 50. člena CZ. Ker torej o tem vprašanju, ki ga tožeča stranka izpostavlja kot pomembno za dovoljenost revizije, obstaja ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, ne gre več za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper izpodbijano pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka dne 1. 3. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo z dne 18. 2. 2005, s katero je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinskega urada Ljubljana z dne 16. 5. 2003. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ v 1. točki izreka za blago, uvoženo po drugi postavki uvozne carinske deklaracije CI T.L. z dne 11. 9. 2002, določil pravilno tarifno oznako, v 2. točki izreka pa tožeči stranki zaračunal carinski dolg za to blago in stroške za opravljene laboratorijske analize v skupnem znesku 478.162,00 SIT. Carina je bila obračunana po konvencionalni carinski stopnji, ker tožeča stranka ob uvozu ni zahtevala uporabo preferencialne carinske stopnje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče je v več svojih sklepih (na primer Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008, Ur. l. RS, št. 62/2008) ugotovilo, da to stališče revizijskega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Po navedbah tožeče stranke gre v zadevi za pojasnitev pomembnega pravnega vprašanja, ki se glasi: ali imajo samo carinski organi pravico do naknadnega obračuna carinskih dajatev, kadar se po preverjanju carinske deklaracije izkaže, da je carinski dolg višji od obračunanega, in zakaj, kot trdi upravno sodišče, nimajo uvozniki blaga pravice do uporabe preferencialne carinske stopnje, ko se šele po opravljenem preverjanju deklaracije izkaže, da stranka ima to pravico.

7. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da tožeča stranka ves čas postopka zahteva, da se ji carina za uvoženo blago obračuna po preferencialni carinski stopnji, ki pa jo je – kot priznava sama – uveljavljala šele naknadno. Vprašanje, ki ga kot pomembnega izpostavlja za dovoljenost revizije, se ne nanaša na ureditev naknadnega obračuna carinskega dolga po 154. členu Carinskega zakona – CZ oziroma povračila ali odpustitve carinskega dolga po 158. členu CZ, temveč na pogoje, pod katerimi lahko stranka v carinskem postopku spremeni svoj zahtevek.

8. Glede tega vprašanja pa obstaja obsežna ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča, namreč, da je treba carinske ugodnosti izrecno uveljavljati na predpisan način (na primer I Up 563/2003 z dne 11. 5. 2006), njihovo kasnejše uveljavljanje pa ni več mogoče, kadar so izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 50. člena CZ (X Ips 510/2005 z dne 29. 10. 2008, I Up 1594/2005 z dne 13. 9. 2006, I Up 1251/2005 z dne 20. 7. 2006 in ostale). Ta upravnosodna praksa pa temelji na določbah 10. točke prvega odstavka 3. člena CZ, ki določa, da se carinski postopek začne z vložitvijo carinske deklaracije, ki pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek in na določbi 50. člena CZ, ki v drugem odstavku določa, da spreminjanja deklaracije ni več mogoče dovoliti po tem, ko je carinski organ (1.) obvestil deklaranta o tem, da namerava pregledati blago ali (2.) ugotovil, da so podatki, ki jih deklarant želi spremeniti, netočni ali (3.) prepustil blago deklarantu. Zaradi navedenega vprašanje, ki ga tožeča stranka izpostavlja za dovoljenost revizije, ni več pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 9. Po tretjem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Po navedbah tožeče stranke naj bi izpodbijana sodba zanjo imela hude posledice, saj jo obremenjuje s plačilom znatnega zneska carinskega dolga.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka zgolj s sklicevanjem na višino zneska, ki niti ne presega zneska iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ne da bi konkretizirala, zakaj odmerjen carinski dolg zanjo predstavlja zelo hude posledice, ni zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu.

11. Ker po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni zatrjevani pogoji za dovoljenost revizije, je na podlagi 89. člena ZUS-1 revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

12. Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.