Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago.
Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva. Sodišče mora zadostnost podanih trditev oziroma presojo njihove ustreznosti torej preveriti na podlagi navedenih testov.
I.Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.
1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo je v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 31.414,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in zahtevek na povrnitev stroškov postopka, kar vse je natančneje razvidno iz izreka v tem delu. V točki II izreka je odločilo o stroških postopka. Krije jih tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), o njih pa bo odločeno s posebnim sklepom.
2.Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).
Presoja sodišča prve stopnje v zvezi z nesklepčnostjo tožbe je nepravilna, zahtevek pa v posledici tega neutemeljeno zavrnjen. Ne drži, da tožnica ni podala konkretnih trditev o obsegu in višini škode. V zvezi s tem je predložila številne dokaze, ki potrjujejo njen nastanek, in sicer po specificiranih postavkah - naštetih stvareh, na katerih je nastala škoda, ocenjena so tudi dela, ki so potrebna za njeno odpravo. Pri določenim premičninah so navedene vrednostne postavke, ki so zajete v cenilnih zapisnikih. Tožnica nastalo škodo dokazuje s pričami, fotografijami in ostalimi dokazi, predlagala je tudi imenovanje sodnih izvedencev. Sodišče prve stopnje ob predlaganih dokazih povsem nerazumno in nelogično sklepa, da tožnica ne pojasnjuje načina cenitve in ne pove, na kakšni podlagi je prišla do ugotovljenega obsega škode na posameznih premičninah. Za cenilce zavarovalnice je splošno znano, da ocenijo zgolj minimum nastale škode, ki jo ugotovijo. Sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno očita, da ni predložila dokazov o obsegu in višini škode, da ni navedla površin poškodovanih stvari, da ni pojasnila, ali so bile delno ali v celoti uničene, da nikjer ni razviden način cenitve. Takšna presoja je absurdna, saj je sodišče prve stopnje dolžno določena dejstva ugotoviti tekom dokaznega postopka, v katerem bo raziskalo tudi morebitne "nelogičnosti".
Sodišče prve stopnje se pri ugotavljanju sklepčnosti tožbe spušča v ugotavljanje dejanskega stanja, čeprav je poudarilo, da zadeve ne rešuje vsebinsko. Tožnica je povzela posamezne postavke v zvezi z nastalo škodo in jih opisala v zadostnem obsegu. Tožena stranka (v nadaljevanju toženka) je podala povsem pavšalni ugovor nesklepčnosti, o posameznih postavkah se ni izrekla, tako da zaključki o konkretiziranih ugovorih toženke ne držijo. Stališče sodišča prve stopnje, da se tožnico ne poziva k odpravi nesklepčnosti, je nepravilno. Ne drži, da je na nesklepčnost opozarjala toženka, saj v tej smeri ni podala nobenih konkretnih ugovorov. Sodišče prve stopnje je iskalo razloge, da bi se izognilo vsebinski obravnavi zadeve.
Po oceni pritožnice je tožba sklepčna, škoda je kot predpostavka tožbenega zahtevka izkazana vsaj do te mere, da je pritožnici glede na zatrjevano nedvomno mogoče priznati vsaj nekaj od tistega, kar s tožbo zahteva (sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017, točka 13 obrazložitve in sklep VSRS II Ips 25/24). V zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom pravdnih strank (7. in 212. člen ZPP) mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja strank. Od tožnice je torej mogoče terjati le tisto, kar je od nje življenjsko in še razumno pričakovati. Sodišče prve stopnje je sprejelo odločitev, ne da bi kritično presodilo življenjski položaj pravdnih strank in minimum potrebne tožbene podlage. Sodna praksa sodišč R Slovenije v takšnih primerih namreč terja test, ali bi lahko sodišče glede na podana dejstva izdalo zamudno sodbo, s katero bi v celoti ali delno ugodilo zahtevku. Sodišče prve stopnje je upoštevalo pavšalne očitke toženke in se ni opredelilo do tega, ali tožbene trditve morebiti omogočajo, da se tožnici presodi vsaj nekaj od zahtevanega (sploh, če je to razvidno iz predloženih dokazil). Pavšalnih trditev toženke ni presojalo. Več kot očitno se je postavilo na stališče, da gre za položaj, v katerem škoda sploh ni nastala, pa čeprav njen nastanek izhaja iz predloženih dokazov. Sodišče prve stopnje dokazovanja sploh ni izvedlo in ni sprejelo dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP, prav tako ni tehtalo možnosti uporabe načela prostega preudarka iz 216. člena ZPP.
Na podlagi navedenega tožnica predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in "takšno sodbo z opisanimi kršitvami v celoti razveljavi".
3.Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje vsem pritožbenim ugovorom in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.
4.Pritožba je utemeljena.
5.Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).
6.Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravno zmotno presodilo, da tožba, vložena v skladu s prvim odstavkom 963. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ni sklepčna.
7.V obravnavani zadevi tožnica kot zavarovalnica od toženke zahteva povrnitev izplačanih zneskov odškodnine (zavarovalnine) z naslova premoženjske škode, nastale posameznim zavarovancem zaradi poplavnega dogodka na reki Dravi dne 5. 11. 2012, za katerega je po njenem odškodninsko odgovorna toženka. Slednja svojo odgovornost zanika in zatrjuje pomanjkljivo trditveno podlago tožbe glede obsega in višine škode.
8.Tožnica je v obravnavani zadevi za vsakega oškodovanca navedla, katere premičnine (stvari) so bile poškodovane oziroma uničene, katere dele nepremičnine je bilo treba sanirati in kolikšno zavarovalnino je izplačala vsakemu od njih, kar je povzeto v točki 11 obrazložitve. Pojasnila je tudi (točka 12 obrazložitve), da višina in obseg škode izhajata iz zapisnikov o ogledu škode z dne 6. 11. 2012, iz sklenjenih poravnav s posameznimi zavarovanci, iz priloženih fotografij in potrdil o plačilu zavarovalnin. Izplačila temeljijo na cenitvah škode, ki so bile opravljene po smernicah zavarovalnice, z upoštevanjem zapisnika o oceni škode. Vsi zavarovanci so tožnici pred izplačilom zavarovalnine izkazali stroške izvedene sanacije s priloženimi računi in predračuni podjetij. Tožnica oškodovancem škode ni poravnala v celoti, ampak le do višine zavarovalne vsote. Dokaze je zavarovala in bo dokazala, da je bila v večini primerov dejanska škoda višja. Za subrogacijo morata biti izpolnjena dva pogoja: izplačilo zavarovalnine in ugotovitev, da je tretja oseba odškodninsko odgovorna.
9.Po takšni dopolnitvi tožbe (vloga z dne 23. 1. 2017) je toženka zatrjevala, da mora tožnica dokazati obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti. V zvezi z zatrjevano škodo še vedno ni jasno, kako je tožnica prišla do zahtevanih vrednosti. Slednja ni opravila nikakršnega osnovnega preverjanja zahtevkov svojih zavarovancev. Vsi so bili očitno poravnani z zaključnim sporazumom ali poravnavo, na podlagi "hitrega vrednotenja", ki mu ni mogoče nakloniti verodostojnosti. Gre za enostransko in na hitro ocenjeno škodo, takšnemu načinu pa gre pripisati goljufiv namen tožnice.
10.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi nesklepčnosti tožbe zavrnilo. Po njegovem tožnica ni podala trditev glede obsega in višine škode (navedla je le zneske izplačane zavarovalnine, stvari je zgolj naštela, ni jih ustrezno označila, opisala tudi ni stanja stvari pred škodnim dogodkom in njihovo stanje oziroma vrednost po njem, ni pojasnila, ali so bile posamezne stvari uničene ali poškodovane), pojasnila tudi ni načina cenitve škode (točke 5, 13, 14, 16 in 17 obrazložitve). Našteto je po oceni sodišča prve stopnje potrebno za izvedbo dokazov in ugotovitev pravno odločilnih dejstev v zvezi z obstojem in višino škode. Ker tožnica nesklepčnosti, na katero je opozarjala že toženka (materialno procesno vodstvo zato ni bilo potrebno), ni odpravila, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Zadevi VSRS II Ips 79/2023 in II Ips 25/2024 ne moreta biti kot vzorec neposredno uporabljivi za obravnavano zadevo.
11.S pravkar povzetimi zaključki sodišča prve stopnje ni mogoče soglašati. Pritrditi je treba pritožbi, da je tožnica (glede na pravno naravo spora) navedla toliko in takšna pravno odločilna dejstva, da iz njih izhaja utemeljenost zahtevka, tako da je tožba sklepčna.
12.Trditveno in dokazno breme sta v pravdnem postopku najpomembnejši procesni bremeni, ki imata neposreden vpliv na uspeh stranke v postopku. Stranka mora v skladu z razpravnim načelom navesti vsa dejstva, na katera opira svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Tožnik mora, če želi v pravdi uspeti, navesti dejstva, iz katerih izhaja utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka (sklepčnost tožbe), ter, kot to določa 212. člen ZPP, navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Da bo zahtevana raven trditvenega bremena skladna s pravico do sodnega varstva, mora sodišče upoštevati pravna in življenjska položaja obeh pravdnih strank. Od tožnika je tako mogoče terjati le tisto, kar je od njega življenjsko še mogoče in razumno pričakovati. Hkrati pa trditvenega bremena (v imenu življenjskosti) ni mogoče znižati do te mere, da bi bil v svoji pravici do obrambe prizadet toženec - braniti se je namreč mogoče le zoper ustrezno konkretizirano trditveno podlago
13.Minimum tožbene dejstvene podlage narekuje teorija individualizacije, ki terja takšen opis, da je pravno razmerje iz konkretne pravde mogoče ločiti od drugih. Odločilni test o ustreznosti trditev je, ali bi sodišče ob ponujenih trditvah v primeru, da bi bili za to izpolnjeni procesni pogoji, izdalo zavrnilno sodbo po 318. členu ZPP. Če bi jo, potem je (bila) tožba nesklepčna. Pri tem pa ni nujno, da sta glede na predloženo procesno (trditveno) gradivo možna le dva odgovora; namreč bodisi odgovor, da je tožba nesklepčna in zato njena dokazna obravnava odpade ter se tožbeni zahtevek že takoj zavrne, bodisi da je sklepčna in je zato (pod predpostavko dokaznega uspeha) zahtevek v celoti utemeljen. Mogoči so tudi vmesni položaji. Vmesni položaji med obema skrajnostma so možni predvsem tedaj, ko gre za vprašanje količinskih dejstev ter s tem za vprašanje utemeljenosti zahtevka po višini. Ti vmesni položaji, ki nalagajo delno ugoditev in delno zavrnitev tožbenega zahtevka, niso nujno posledica (delnega) dokaznega uspeha, marveč so lahko tudi posledica preohlapne trditvene podlage v delu, ki se nanaša na višino terjatve. Povedano bolj preprosto: ko gre za vprašanje sklepčnosti tožbe, ki se nanaša na višino zahtevka, se je treba vprašati, ali tožbene trditve morda ne omogočajo, da sodišče tožniku prisodi vsaj nekaj od tistega, kar zahteva
14.Tožnica v obravnavanem postopku kot zavarovalnica zoper toženko uveljavlja povračilo zneskov, ki jih je na podlagi pogodbenega razmerja s posameznimi zavarovanci izplačala kot zavarovalnino za škodo, ki so jo slednji utrpeli na svojih premičninah in nepremičninah zaradi poplav in za katere je (po mnenju tožnice) odškodninsko odgovorna toženka.
15.Po oceni sodišča druge stopnje mora tožnica, da je takšna tožba sklepčna glede škode (ki je v tej zadevi sporna tako po temelju kot po višini), zatrjevati izplačilo zavarovalnine in njeno višino ter za svoje trditve predlagati dokaze, na toženki pa je trditveno breme neutemeljene oziroma previsoko izplačane zavarovalnine. Bistveno je, da tožnica v obravnavani zadevi ni v položaju neposrednega oškodovanca, pravna podlaga njenega zahtevka je izplačilo zneskov zavarovalnine oškodovancem, ki se kaže kot (lastna) škoda v tožničinem premoženju. Za v tej pravdi zahtevan znesek je bilo njeno premoženje zaradi zatrjevane odškodninske odgovornosti toženke zmanjšano.
16.Sodišče druge stopnje glede na gornje stališče v zvezi z ustreznostjo dejanske podlage tožbe, pritrjuje tožnici, da je s ponujenimi trditvami (in predloženimi dokazi) glede nastanka in obsega škode zadostila svojemu trditvenemu bremenu. V točki 11 obrazložitve povzete tožbene trditve prestanejo teste sklepčnosti - so dovolj individualizirane in substancirane. Odgovor na vprašanje, ali bi lahko sodišče prve stopnje v primeru odsotnosti odgovora na tožbo izdalo zamudno sodbo in z njo zahtevku ugodilo, je pritrdilen. Sodišče bi v takšnem primeru prisodilo tožnici celotni zahtevani znesek. Ker se je z izplačilom zavarovalnine zavarovancem tožničino premoženje zmanjšalo, ne more biti dvoma, da je slednji nastala škoda. Na takšno presojo sklepčnosti (glede obsega in višine škode) v obravnavani zadevi ne morejo vplivati ugovori toženke, ki tožnici očitajo nerealna, "hitra vrednotenja" in goljufiv namen.
17.V tem kontekstu je treba opozoriti še na vprašanje sklepčnosti tožbe, povezano z višino zahtevka. Vprašati se je treba, ali tožbene trditve omogočajo, da sodišče tožnici prisodi vsaj nekaj od tistega, kar slednja zahteva, na kar pritožba utemeljeno opozarja. Povedano drugače: če prognoza predlaganih dokazov kaže, da bo zahtevek po višini le delno utemeljen (pa čeprav le v minimalnem znesku), to v ničemer ne vpliva na obstoj sklepčnosti, zato tožbenega zahtevka s tega razloga ni mogoče zavrniti.
18.V obravnavani zadevi je glede vprašanja zadostnosti in ustreznosti trditvene (in dokazne) podlage glede obstoja škode in njene višini treba upoštevati dejstvo, da je tožnica zatrjevala (in dokazovala) višino izplačanih zavarovalnin, sklicujoč se na postopek likvidacije zavarovalniških škod. To pa pomeni, da zneski zavarovalnin niso bili obračunani kar tako, ampak v okviru pravil premoženjskega zavarovanja (ogledi, cenitve, obračuni škod). Gre za trditve o pravno pomembnih (in dokazno podprtih) dejstvih, ki omogočajo presojo, ali je tožnici nastala škoda in kakšen je njen obseg.
19.Vprašanje, ali je zneske zavarovalnin tožeča stranka plačala utemeljeno in v ustrezni višini, pa je vprašanje utemeljenosti zahtevka po temelju in višini, ne pa vprašanje sklepčnosti tožbe. Zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi nesklepčnosti tožbe je tako nepravilna in materialnopravno zmotna. Ugotovljene kršitve sodišče druge stopnje ne more samo odpraviti, saj bi prvič na pritožbeni stopnji presojalo navedbe in dokaze pravdnih strank, ki zaradi zmotne materialnopravne presoje še niso bile predmet obravnavanja pred sodiščem prve stopnje. S tem bi bistveno poseglo v načelo dvostopenjskega sojenja in v ustavno pravico strank do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije).
20.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v skladu s prvim odstavkom 355. člena ZPP vrnilo v novo sojenje. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (drugi odstavek 355. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izhajati iz popolnosti tožbe, ugotoviti vse predpostavke odškodninske odgovornosti in o zahtevku odločiti.
21.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.
-------------------------------
1Tako sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017.
2Sklep VSRS II Ips 128/2016 z dne 21. 9. 2017.