Jedro

Če bi obsojenec vozil v okviru dovoljene hitrosti, sicer ne bi mogel preprečiti trka s srno, lahko pa bi preprečil nadaljnje trčenje v tovorno vozilo, v katerem je njegov sopotnik utrpel hude telesne poškodbe, zato je vzročna zveza med njegovo protipravno vožnjo in povzročeno prometno nesrečo podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1.

Obsojeni A. F. je bil s sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju I K 15930/2010 z dne 14. 7. 2011 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je sodišče izreklo denarno kazen 30 dnevnih zneskov, to je 1.332,99 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev po prejemu plačilnega naloga. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevih zagovornikov kot neutemeljeno zavrnilo. Nižji sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

2. Obsojenčevi zagovorniki so vložili zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajajo, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), pri čemer so v obrazložitvi konkretizirali le zmotno uporabo teorije o vzročni zvezi in predlagali, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni, podrejeno pa izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločitev sodišču prve ali druge stopnje.

3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena. Meni, da v obravnavanem primeru ne gre za napačno uporabo teorije o vzročni zvezi, pač pa za presojo dejanskega stanja, ki vključuje tudi vzročno zvezo in posledično elemente kaznivega dejanja. Sodišče se je opredelilo do neprekinjene vzročne zveze, jasno in nedvoumno podalo razloge, zakaj ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da ni odgovoren za prometno nesrečo in je povsem pravilno zaključilo, da je vzrok za nezgodo v tem, da je obsojenec vozil hitreje, kot je bilo na tistem odseku dovoljeno.

4. V odgovoru na odgovor vrhovne državne tožilke zagovorniki obsojenca vztrajajo pri navedbah vložene zahteve in dodajajo, da vprašanje vzročne zveze ni le empirične narave ter zgolj vprašanje ugotovitve dejanskega stanja, kot zmotno in preozko meni vrhovna državna tožilka, ampak je vprašanje vzročne zveze v vsakem primeru nujno povezano tudi z vrednostnim vprašanjem obstoja kaznivega dejanja oziroma uporabe kazenskega zakona. V okviru pripisovanja posledice storilčevemu ravnanju je torej poleg ugotovitve obstoja vzročne zveze (kar predstavlja del dejanskega stanja, kot empirične kategorije) potrebna tudi vrednostna presoja.

B.

5. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je obsojenec dne 25. 5. 2009 ob 4.35 uri vozil osebno vozilo po cesti Velike Lašče – Ribnica izven kraja Žlebič, kjer je bila hitrost vožnje omejena na 70 km/h, vozil pa je s hitrostjo okoli 100 km/h. Cesta je v smeri obsojenčeve vožnje potekala v desnem ovinku, na desni strani je rasla visoka trava. Na tem cestnem odseku so vozniki s prometnim znakom „divjad na cesti“ opozorjeni, da cesto večkrat prečka divjad. Obravnavana prometna nesreča se je zgodila tako, da je obsojenec najprej trčil v srno, ki je na njegov prometni pas skočila iz visoke trave ob desni strani cestišča. Ob trčenju s srno sta se sprožili obe zračni blazini, ki sta obsojencu zastrli pogled, njegov osebni avtomobil pa je začel nekontrolirano drseti na nasprotno smerno vozišče. V tistem trenutku je nasproti pripeljalo tovorno vozilo s pripetim polpriklopnikom, ki ga je vozil B. R. Ta se je sicer s tovornim vozilom umaknil izven vozišča na desno stran v smeri njegove vožnje, kljub temu pa je obsojenec zaradi nekontroliranega drsenja trčil v sprednji levi vogal tovornega vozila, ob tem trku pa je obsojenčev sopotnik v osebnem vozilu utrpel hude telesne poškodbe.

6. Zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti navajajo, da sta nižji sodišči sicer pravilno ugotovili pravno relevantna dejstva, pri čemer pa sta zmotno uporabili pravna izhodišča o vzročni zvezi. Kot bistveno zagovorniki zatrjujejo, da vzrok za trčenje v tovorno vozilo ni obsojenčeva previsoka hitrost, temveč primarni trk s srno, katerega obsojenec ni mogel preprečiti in je povsem preusmeril potek dogodkov. Obsojenec je res vozil s preveliko hitrostjo in zadel srno, pri čemer je sodišče pravilno ugotovilo, da se srni ne bi mogel izogniti niti, če bi vozil po omejitvah. Zaradi trka s srno je izgubil nadzor nad vozilom in v naslednjem ovinku trčil v nasproti prihajajoče tovorno vozilo. Zaradi pomanjkanja vidljivosti ob sprožitvi zračnih blazin in strahu po primarnem trku s srno, obsojenec ni mogel reagirati na ostale okoliščine na cesti, in sicer prihajajoči desni ovinek ter nasproti vozeči tovornjak, ampak je le še zaviral, saj se je želel v najkrajšem možnem času ustaviti. Vzročna zveza med obsojenčevo protipravno vožnjo in prepovedano posledico ni podana, ker njegovo ravnanje ne predstavlja vzroka za nastanek prepovedane posledice, temveč le enega izmed pogojev, ki so prispevali k nastanku prometne nesreče, kar pa ni dovolj, da bi bila izpolnjena bit očitane inkriminacije. Vzročno zvezo je prekinil objektivno nepredvidljiv dogodek (pojav srne na cesti), kateremu se obsojenec ni mogel izogniti, in je popolnoma preusmeril vzročni potek dogajanja.

7. Uvodoma Vrhovno sodišče pritrjuje navedbam zagovornikov, da tako po uveljavljeni sodni praksi(1), kot po stališču pravne teorije(2), vprašanje vzročne zveze ni le dejansko, temveč tudi pravno vprašanje. Ugotavljanje vzročne zveze ne pomeni samo ugotavljanja naravnega poteka dogodkov, ampak je potrebno historični dogodek, ki je privedel do prepovedane posledice, s pomočjo sprejetih teorij o vzročni zvezi, tudi pravno ovrednotiti. Pri selekciji vzrokov za nastanek prepovedane posledice pa je treba najprej izhajati iz teorije o adekvatni vzročnosti in presoditi, ali je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obsojenca objektivno predvidljiva in ali so obstajale objektivne možnosti, da se njen nastanek prepreči. 8. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da obsojenec primarnega trka s srno ne bi mogel preprečiti, tudi če bi vozil v okviru dovoljene in primerne hitrosti. To dejstvo pa na zaključek sodišča o obstoju vzročne zveze med obsojenčevo prehitro vožnjo in nastalo prometno nesrečo ni vplivalo, saj je sodišče ocenilo, da trk s srno ni preusmeril vzročnega poteka ali odpravil učinkov obdolženčevega prvotnega protipravnega ravnanja. Obsojenčeva prevelika hitrost ni bila v vzročni zvezi s prvotnim trkom s srno, nasprotno pa je bila njegova prehitra vožnja vzrok za nadaljnje trčenje njegovega vozila v tovorno vozilo in nastale hude telesne poškodbe njegovega sopotnika. Že sodišče prve stopnje je obrazloženo zavrnilo stališče zagovornikov, da je bila vzročna zveza med obsojenčevo prehitro vožnjo in trkom v tovorno vozilo prekinjena. S pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke je namreč ugotovilo, da do sekundarnega trčenja med osebnim in tovornim vozilom v konkretnem primeru sploh ne bi prišlo, če bi obsojenec pred primarnim trčenjem s srno vozil v okviru dovoljene hitrosti. Izvedenec cestnoprometne stroke je namreč izračunal, da če bi obsojenec vozil v okviru dovoljene hitrosti (70 km/h), bi se zaustavil pred trčenjem v tovorno vozilo, pod pogojem da bi tudi voznik tovornega vozila reagiral tako kot je, z umikom z vozišča. Tudi višje sodišče je enake zagovornikove navedbe o prekinitvi vzročne zveze zavrnilo z obrazložitvijo, da če bi obdolženec pred trkom s srno vozil s hitrostjo do 73 km/h, v vsakem primeru pa v okviru dovoljene hitrosti 70 km/h, bi kljub trčenju s srno in sprožitvi zračnih blazin, ob podanem zaviranju, vozilo lahko zaustavil pred trčenjem v tovorno vozilo. Višje sodišče je kot bistvene ocenilo navedbe izvedenca, da je obsojenec nastanek zdrsa iz ovinka in trčenje v tovorno vozilo povzročil s tem, ko je že pred trkom s srno vozil s previsoko, nedovoljeno in neprilagojeno hitrostjo.

9. Vrhovno sodišče se pridružuje stališču in razlogom nižjih sodišč, da trk s srno, na katerega obsojenec res ni imel vpliva, ni pretrgal vzročne zveze med njegovo prehitro vožnjo in sekundarnim trkom s tovornim vozilom, v katerem je obsojenčev sopotnik utrpel hude telesne poškodbe. Prav tako se je mogoče strinjati s presojo nižjih sodišč, da je bila prepovedana posledica v danih okoliščinah za obsojenca objektivno predvidljiva. Obsojenec je vozil v jutranjem času na odseku ceste, kjer je večja verjetnost prisotnosti divjadi na cesti, na kar ga je opozarjal tudi prometni znak. V takšnih okoliščinah bi obsojenec povsem upravičeno lahko pričakoval divjad na cesti. Če bi obsojenec vozil v okviru dovoljene hitrosti, trka s srno sicer ne bi mogel preprečiti, lahko pa bi preprečil nadaljnje trčenje v tovorno vozilo, v katerem je njegov sopotnik utrpel hude telesne poškodbe. Vrhovno sodišče zato zaključuje, da je bila prometna nesreča za obsojenca objektivno predvidljiva, prav tako so obstajale objektivne možnosti za njeno preprečitev, zato je vzročna zveza med njegovo protipravno vožnjo in povzročeno prometno nesrečo podana.

10. Ker zahteva obsojenčevih zagovornikov ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

11.

Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.

Op. št. (1): Glej npr. sodbi VS RS I Ips 230/2008 z dne 15. 1. 2009 in I Ips 13847/2010 z dne 13. 10. 2011. Op. št. (2): Glej dr. Bele, Kazenski zakonik s komentarjem, Splošni del, str. 75).