Jedro

Za pravno domnevo iz določbe 3. odstavka 11. člena Navodila je dovolj, da se je v 60-metrskem pasu ob javni dovozni cesti nahajal katerikoli del zemljišča. V obravnavani zadevi je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi napačno uporabljeno materialno pravo, ker se pri odločanju ni upoštevalo stanje zemljišč ob odvzemu iz posesti in dejstva, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote A., št. ... z dne 14. 7. 2007 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Zahteva stranke z interesom B.B. za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z odločbo št. ... z dne 14. 7. 2007 v 1. točki izreka odločil, da se denacionalizacijskim upravičencem C.C., D.D. in E.E. postavi skrbnik za posebne primere B.B.; v 2., 3., 4. in 5. točki, da je Slovenska odškodninska družba dolžna denacionalizacijskim upravičencem B.B., C.C., D.D. in E.E. za podržavljene parcele št. 838, njiva v izmeri 5377 m2 in 839 njiva v izmeri 5078 m2, z.k. vl. št. 597, k.o. F. izročiti vsakemu odškodnino v obliki obveznic v višini 68.520,53 DEM. V obrazložitvi je navedel, da sta bili parceli nacionalizirani z odločbo OLO A. F. št. ... z dne 11. 9. 1959, temelječo na Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ), vsakemu od upravičencev do 1/4. V postopku denacionalizacije je bilo ugotovljeno, da se parcel v delu, v katerem se določa odškodnina, ne da vrniti v naravi. Parceli sta stavbni zemljišči, odločitev o komunalni opremljenosti pa izhaja iz potrdil o komunalni opremljenosti v času odvzema ter bližine ceste. Iz pisnega potrdila Elektro z dne 2. 3. 2000 je razvidno, da je električno omrežje v letu 1959 potekalo po severni strani ... ceste, za potrebe napajanja že obstoječih objektov in da je bilo od parcel št. 838 in 839 k.o. F. električno omrežje oddaljeno cca 12 m. Iz pisnega potrdila VO KA z dne 5. 11. 1999 je razvidno, da je v zvezi s parc. št. 838 in 839, ki sta sedaj del v potrdilu navedenih parcel, javno vodovodno omrežje pred letom 1959 potekalo po ... cesti, kar predstavlja neposredno bližino današnjih parcel. Iz kopije načrta katastrskega stanja iz časa podržavljenja pa je razvidno, da sta parceli št. 838 in 839 s svojima severnima mejama mejili na parc. št. 283, današnjo ... cesto, ki ji upravni organ podeljuje status javnega cestnega omrežja. Na podlagi navedenega je upravni organ razvrstil obe parceli v kategorijo nezazidanega opremljenega stavbnega zemljišča. Pri določitvi odškodnine je upošteval, da je bil del obravnavanih parcel v izmeri 225 m2 vrnjen v naravi in torej za ta del odškodnine ni določal. Nadalje je upošteval ob podržavljenju dano odškodnino in ugotovil, da se v skladu s 1. odstavkom 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) ne upošteva. V zvezi z ugovori SOD glede komunalne opremljenosti pa je vztrajal, da ta izhaja iz predloženih potrdil. Drugostopni organ je z odločbo št. ... z dne 6. 11. 2007 pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi soglaša z navedbo SOD, da se komunalna opremljenost ponavadi ugotavlja za čas odvzema zemljišč iz posesti bivših lastnikov, vendar se takšna ureditev uporablja zato, ker večina nacionaliziranih zemljišč v času podržavljenja (leta 1959) še ni bila komunalno opremljena, med tem, ko je v času odvzema iz posesti že imela status komunalne opremljenosti in bi sicer pri določitvi odškodnine bili njihovi bivši lastniki oškodovani. V obravnavanem primeru pa sta bili obe zemljišči že v času izdaje ugotovitvene nacionalizacijske odločbe komunalno opremljeni oziroma bi ju bilo tako mogoče opremiti brez večjih stroškov, kar pomeni, da je vsaj enaka komunalna opremljenost obstajala tudi v času odvzema zemljišč iz posesti bivših lastnikov. Po mnenju drugostopnega organa bi zato bilo v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, če bi upravni organ zahteval od vlagatelja še predložitev potrdil o komunalni opremljenosti zemljišč tudi za čas odvzema zemljišč iz posesti bivših lastnikov.

Tožeča stranka izpodbija odločbo prvostopnega organa, ker meni, da je v predmetni zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje komunalne opremljenosti nepremičnin v skladu z 11. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) in nepravilno določena višina odškodnine. Prvostopna odločba se je pri vprašanju komunalne opremljenosti oprla na podatke iz leta 1959, čeprav so se odvzemi delov parcel vršili kasneje. Glede na lego obeh parcel (pravokotni in dolgi; le del se dotika ceste), ki je razvidna iz mapne kopije in glede na nadaljnjo parcelacijo obeh parcel, na podlagi katere so se posamezne novo nastale parcele (parc. št. 93/2, 94/1, 94/3 in druge) odvzemale iz posesti upravičencev, bi bilo potrebno popolno ugotoviti dejansko stanje komunalne opremljenosti iz posesti odvzetih parcel, glede na čas odvzema iz posesti, s katerimi je bil končan proces podržavljenja po ZNNZG in ne zgolj na čas nacionalizacije. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, ki je navedlo, da je iz časa odvzema iz posesti odvisno, kolikšno odškodnino so za odvzeto stavbno zemljišče upravičenci že prejeli, ker je treba prejeto odškodnino obravnavati v okviru določb 72. člena ZDen. Glede na to, da Ustavno sodišče veže določanje višine odškodnine, dane ob podržavljenju, na čas odvzema iz posesti, bi bilo potrebno po mnenju tožeče stranke tudi stanje nepremičnine vezati na isti dogodek - torej čas odvzema iz posesti in šele na podlagi navedenih dejstev določiti višino odškodnine. Ustavno sodišče v tej odločbi veže tudi odločanje o tem, koga določiti za upravičenca, na čas odvzema iz posesti. Predlaga odpravo odločbe prvostopnega organa.

Stranke z interesom v tem postopku B.B. je na tožbo odgovoril, predlaga, da sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Glede na 5. odstavek 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) sodišče šteje kot toženko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa drugostopni organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek odločanja končan.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi v upravnem sporu ostaja med strankama sporno le vprašanje uporabe 11. člena Navodila pri vrednotenju podržavljenih parcel, za celotno površino obeh podržavljenih parcel, ki sta bili podržavljeni na podlagi ZNNZ, iz posesti pa bivšim lastnikom odvzeti po izvedenih parcelacijah na podlagi več odločb o odvzemu iz posesti v daljšem časovnem obdobju po nacionalizaciji.

Odvzem na podlagi ZNNZ zemljišču v postopkih denacionalizacije določa ob podržavljenju status stavbnega zemljišča. Iz te predpostavke sta pravilno izhajala oba organa in ob ugotovitvi, da sta bili zemljišči po dejanski rabi njiva, štela, da je pravni status podržavljenega zemljišča nezazidano stavbno zemljišče. Nezazidana stavbna zemljišča pa se po določbi 11. člena Navodila delijo na komunalno opremljena in komunalno neopremljena nezazidana stavbna zemljišča. Vprašanje komunalne opremljenosti celotne površine obeh podržavljenih parcel je med strankama sporno. Vlagatelj zahteve za denacionalizacijo je v denacionalizacijskem postopku dokazoval komunalno opremljenost na celotnem obsegu obeh parcel, z dopisi Elektra in VO KA ter mapno kopijo, ki so izkazovali stanje komunalne opremljenosti v letu 1959. Obsegu dokazovanja je upravni organ kljub ugovoru zavezanke - tožeče stranke sledil, na podlagi zbranih dokazil pa je bilo ugotovljeno, da oddaljenost javnega vodovodnega omrežja, nizko napetostnega električnega omrežja in ceste izkazujejo komunalno opremljenost obeh parcel v preverjanem obdobju. Po določbi 2. odstavka 11. člena Navodila se za komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo zemljišča, na katerih so bile zgrajene dovozne poti, ki so bile priključne na javno cestno omrežje in na katerih je bila urejena preskrba s pitno vodo in električno energijo ter zemljišča, ki jih je bilo mogoče tako opremiti brez večjih stroškov. V obravnavani zadevi je sporna uporaba določbe 3. odstavka 11. člena Navodila, po kateri se šteje, da je bilo zemljišče možno komunalno opremiti brez večjih stroškov, če se je nahajalo v 60-metrskem pasu ob javni dovozni poti, ki je bila priključena na javno cestno omrežje, če je bilo oddaljeno do 100 m od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo ter do 200 m od možnega priključka na nizko napetostno električno omrežje. Če so izpolnjeni vsi navedeni pogoji, pri čemer je za presojo relevantno stanje ob podržavljenju, ker pa gre za podržavljenje po ZNNZ, pa stanje ob odvzemu posamezne parcele iz posesti, torej v trenutku dejanskega podržavljenja, se zemljišče ovrednoti kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. To je trenutek, ki se ga upošteva tako pri določitvi položaja denacionalizacijskih upravičencev pri podržavljenju po ZNNZ - odločba Ustavnega sodišča RS, št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2005, kot trenutek, ki se ga upošteva pri preračunu ob podržavljenju dane odškodnine. Da je relevantno stanje parcel ob odvzemu iz posesti, v zvezi z uporabo določbe 3. odstavka 11. člena Navodila, je odločilo v zadevi s podobnim dejanskim stanjem tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi št. I Up 548/2005 z dne 20. 4. 2006. Za pravno domnevo iz navedene določbe Navodila je dovolj, da se je v 60-metrskem pasu ob javni dovozni cesti nahajal katerikoli del zemljišča. Ta pogoj, ki je eden od elementov podlage domneve, je treba povezati s pogojem, da ima zemljišče priključek na javno cestno omrežje. Glede na navedeno je bilo torej v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in tudi napačno uporabljeno materialno pravo, ker se pri odločanju ni upoštevalo stanje zemljišč ob odvzemu iz posesti in dejstva, da je parcela osnovna enota zemljiškega katastra (7. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot). Torej je potrebno za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti za vsako novo parcelo, ki se je odvzemala iz posesti, stanje komunalne opremljenosti. Glede na navedeno je tožbeni ugovor tožeče stranke o nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in nepravilni uporabi materialnega prava v zadevi utemeljen ter bo moral prvostopni organ v ponovnem postopku upoštevati pravno stališče sodišča, ki ga je navedlo v sodbi. Potrebno bo torej ugotoviti stanje posameznega dela zemljišča ob njegovem dejanskem podržavljenju ter parceli v skladu z ugotovitvami ponovno oceniti. Argument drugostopnega organa, da zadostuje ugotovitev komunalne opremljenosti le za leto 1959, ker naj bi bilo stališče, da se ugotavlja stanje ob odvzemu iz posesti le v dobro denacionalizacijskih upravičencev, ni pravno utemeljen.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija odločbo prvostopnega organa, kar je v skladu z določbo 2. člena ZUS-1. Kot toženko pa je sodišče po določbi 17. člena ZUS-1, glede na vsebino tožbe in tožbenega zahtevka štelo Republiko Slovenijo, ki jo zastopa drugostopni organ. Tožbe iz razloga napačne označitve toženke zato ni zavrglo, kot je predlagala stranka z interesom.

Ker je dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku ostalo nepopolno ugotovljeno ter je bilo zato tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba prvostopnega organa nezakonita. Sodišče jo je zato na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Zahtevek stranke z interesom za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 25. člena ZUS-1, po katerem je upravičena do povrnitve stroškov le tožeča stranka, ki s tožbo uspe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.