Jedro

Posestnik uživa poleg posestnega varstva nasproti tretjim tudi posestno varstvo v medsebojnem razmerju, vendar varstvo soposeSti ne more biti takšno, da drugega soposetnika v celoti izključi iz izvrševanja soposesti.

Izrek

I. Pritožbi toženih strank se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2009 v 1. odstavku II. točke izreka spremeni tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, v 2. odstavku II. točke izreka pa se sklep razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

III. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2010 razveljavi.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo zahtevek za ugotovitev, da sta toženca tožnika motila v njegovi soposesti dela zemljišča par. št. x k. o. B. za gospodarske potrebe, hojo in vožnjo, za potrebe tožnikove nepremičnine na parc. št. y k. o. B.. Ugodilo je zahtevku, da morata toženca v roku 8 dni poskrbeti, da bo del parc. št. x k. o. B. na vzhodni strani od meje s parc. št. y k. o. B. v širini 4 metre proti hiši B. c. 26 ter v dolžini približno 30 metrov v smeri proti objektu na severovzhodni strani parc. št. x, ter v celotnem vzhodnem delu parcele x k. o. B., ki poteka proti transformatorju ob parceli št. y k. o. B., po katerem sicer poteka služnostna pot, vseskozi v celoti sproščen ter s tem tožniku po tem delu parcele št. x k. o. B., kjer poteka služnostna pot za hojo in vožnjo za gospodarske potrebe tožnikove nepremičnine parc. št. y k.o. B., omogočiti nemoteno vzvratno vožnjo. Z ugoditvijo prepovednemu zahtevku pa je sodišče tožencema na istem delu parc. št. x k. o. B. v bodoče prepovedalo s takimi ali podobnimi dejanji in ravnanji posegati v neposredno posest tožnika. Kar je tožnik zahteval več, in sicer da toženi stranki poskrbita, da bo del parc. št. x k. o. B. na vzhodni strani od meje s parc. št. y k. o. B. proti hiši B. c . 26 ter v dolžini približno 30 metrov v smeri proti objektu na severovzhodni strani parc. št. x vseskozi sproščen v širini več kot 3 metre, ter da se jima prepove posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v neposredno posest tožnik na tistem delu zemljišča parc. št. x k. o. B. na vzhodni strani od meje s parc. št. y k. o. B. v širini večji od 3 metrov proti hiši B. c. 26 ter v dolžini približno 30 metrov v smeri proti objektu na severovzhodni strani parc. št. x, pa je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženi stranki tožeči dolžni povrniti pravdne stroške v višini 560,98 EUR.

(2) Zoper navedeni sklep se v II. in III. točki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pravočasno pritožujeta toženi stranki in višjemu sodišču predlagata, da izpodbijani sklep spremeni ter zahtevek zavrže oziroma zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov. Priglašata pritožbene stroške. Navajata, da v okviru prepovednega zahtevka, s katerim je tožencema prepovedano v bodoče poseganje s „takšnimi ali podobnimi dejanji“, sodišče ne pove, katera so ta dejanja, zato je izrek v II. točki nerazumljiv. Prav tako ni razumljivo, kaj je sodišče zavrnilo v tretjem odstavku II. točke. Sodišče tekom postopka sploh ne bi smelo dovoliti spremembe tožbe, saj je rok za motenjsko tožbo prekluziven, tožnik je sproti prilagajal zahtevke, kakor se mu je zdelo, v tožbi je navajal neobstoječe parcele in zasledoval le cilj, kako služnostno pravico širiti. Toženca se sprašujeta, kakšen pravni pojem je to, da mora biti del zemljišča vseskozi sproščeno. Sodišču očitata, de je zagrešilo več bistvenih kršitev določil pravdnega postopka. Ko je ugodilo zahtevku, je odločalo o sami služnostni pravici, torej je prekoračilo odločanje v motenjskih zadevah. Tožnik je šele na naroku 22. 10. 2007 postavil nov zahtevek, ki bi ga sodišče moralo glede na prekluziven rok takoj zavreči. Do sprememb oznak parcel ni prišlo med postopkom, ampak že pred vložitvijo tožbe, pri čemer ne gre le za oznako parcel in za prilagoditev zahtevka glede identifikacije. Sodišče je napačno oprlo svojo odločitev na dokaze, ki jih tožnik ni pravočasno predlagal. Tožnik je z vicioznim dejanjem priznano služnostno pravico poskušal razširiti na način, da bi z obračanjem avta s prikolico uporabljal praktično celotno dvorišče tožencev. Tožnik nikoli ni imel mirne posesti na delu zemljišča, ki ga poskuša pridobiti za obračanje vozila s prikolico, na tem delu zemljišča pa imata toženca vedno parkirana vozila. Sodišče ni pravilno uporabilo določbe 32. čl. Stvarnopravnega zakonika, saj je enostavno opisalo, kje naj bi potekala služnostna pot od začetka do konca, torej odločalo o služnostni pravici, in to v postopku, kjer se o sami pravici ne sme odločati. Toženca s parkiranjem na zemljišču, ki je izven služnostne poti, v ničemer nista motila tožnika pri izvrševanju služnostne pravice, opredeljene v pogodbi z dne 10. 7. 1956. Predmetni sklep bi tožencema popolnoma onemogočil uporabo svoje nepremičnine. Če bi tožnik pridobil pravico obračanja na dvorišču tožencev, bi bilo dvorišče za toženca uničeno in nepremičnina skupaj s hišo neuporabna. Sklep sodišča prve stopnje je nepravilen, ne da se ga preizkusiti, njegov izrek pa je neizvršljiv in nerazumljiv.

(3) Tožnik je na pritožbo pravočasno podal odgovor, v katerem izraža strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje. S sklepom z dne 28. 1. 2010 je sodišče prve stopnje to vlogo zavrglo kot prepozno pritožbo tožnika.

Zoper sklep z dne 28. 1. 2010 se pravočasno pritožuje tožnik. Navaja, da je njegova vloga, ki jo je podal sodišču, odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča z dne 3. 9. 2009, ki ga je vložil pravočasno, zato sodišču predlaga, naj ga kot takega obravnava.

(4) Pritožbi toženih strank in tožnika sta obe utemeljeni.

(5) Tožnik je 23. 1. 2010 vložil vlogo, ki jo je naslovil sicer kot „ugovor“ na pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 3. 9. 2009. Sodišče prve stopnje napačno ugotavlja, da iz njene vsebine izhaja, da gre za pritožbo zoper sklep naslovnega sodišča z dne 3. 9. 2009, češ da to izhaja iz navedbe v zaključku vloge, ko tožnik prosi sodišče, naj preveri pravočasnost roka za oddajo pritožbe zoper sklep. Vloga tožnika je nedvoumno odgovor na pritožbo tožene stranke z dne 11. 1. 2010, ki jo je sodišče z dopisom z dne 15. 1. 2010 v odgovor poslalo tožniku. Ta je pravočasno (v podeljenem mu roku) podal odgovor („ugovor“) na pritožbo tožene stranke zoper sklep sodišča. Sodišče prve stopnje je napačno razumelo tožnika, ko ta sodišče prosi, naj preveri pravočasnost roka za oddajo pritožbe. Tožnik namreč ne meri na pravočasnost svoje vloge, pač pa poziva, naj se preveri pravočasnost pritožbe tožene stranke. Sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 1. 2010 je bilo zato treba razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP).

(6) Sicer pa je sodišče prve stopnje v sklepu z dne 3. 9. 2009 storilo bistveno kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ter tudi napačno uporabilo materialno pravo,

(7) Toženi stranki utemeljeno opozarjata, da je 2. odst. II. tč. izreka nerazumljiv (zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP). Sodišče tožencema namreč prepove v bodoče s takšnimi ali podobnimi dejanji in ravnanji posegati v neposredno posest tožnika na spornem delu zemljišča, pri čemer pa iz izreka (glede na zavrženi ugotovitveni del zahtevka) ne izhaja, kakšna naj bi motilna dejanja tožencev sploh bila. Prvo sodišče v obrazložitvi sodbe sicer ugotovi, v čem in na kakšen način sta toženca motila soposest tožnika, ker pa navedeno motenje ne izhaja iz izreka, je ta v 2. odst. II. tč. nerazumljiv (in tudi neizvršljiv), zaradi česar ga je bilo treba razveljaviti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 354. čl. ZPP).

(8) Z ugoditvijo restitucijskemu zahtevku na način, da morata toženca v roku 8 dni poskrbeti, da bo del zemljišča, na katerem tožnik uveljavlja posestno varstvo, vseskozi v celoti sproščen, pa je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj takšnega varstva tožnikova posest glede na ugotovljeno dejansko stanje ne utemeljuje. Sodišče prve stopnje obširno ugotavlja, na kakšen način je tožnik izvrševal posest in zaključi, da je tožnik ali po njegovi odredbi tisti, ki so mu pripeljali drva ali gnoj, izvrševal vožnjo po spornem dvorišču tako, da je s traktorjem, konjsko vprego ali prikolico na osebnem vozilu zapeljal po dvorišču med hišama B. c.. 24 in 26 v T. (nekdanja parc. št. x1 k. o. B.) proti severni strani do vhoda v hišo tožencev, nato pa vzvratno proti južni strani parc. št. x1 k. o. B. (kasneje parc. št. x k. o. B.) in vzporedno s hišo parc. št. y k. o. B., ki je v lasti tožnika. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče sprejema v celoti, saj so razlogi glede tega popolnoma jasni, razumljivi in podprti z izpovedmi številnih prič. Vendar pa iz ugotovitev prvega sodišča izhaja tudi, da tožnik ni izključni posestnik dvorišča parc. št. x1 k. o. B. (kasneje parc. št. x k. o. B.), temveč posest na spornem delu zemljišča, ki je v solasti prvotožene stranke, izvajata tudi obe toženi stranki. Ti na njem parkirata osebna vozila, pa tudi traktor. Vse pravdne stranke so tako na spornem delu zemljišča parc. št. x k. o. B. po ugotovitvah prvega sodišča soposestnice. Tako se izkaže kot utemeljen očitek toženih strank, da ju ugoditev zahtevku, kot izhaja iz 1. odst. II. tč. izreka, iz soposesti v celoti izključuje, saj ju popolnoma onemogoči pri uporabi dvorišča. Sintagma »vseskozi v celoti sproščen« ne pomeni nič drugega kot vseskozi v celoti prazno. To bi pomenilo, da bi morali toženi stranki zagotoviti, da na spornem dvorišču nikdar ni parkirano nobeno od vozil (ne osebni avto ne traktor). V skladu s 35. in 25. čl. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, s kasnejšimi spremembami; SPZ) posestnik uživa poleg posestnega varstva nasproti tretjim tudi posestno varstvo v medsebojnem razmerju. Kot motilno dejanje v razmerju med več posestniki šteje vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dosedanji način izvrševanja posesti. Vendar pa varstvo soposeti ne more biti takšno, da drugega soposetnika v celoti izključi iz izvrševanja soposesti. Zahtevek za takšno varstvo torej ni utemeljen, zato ga je bilo treba zavrniti in sklep temu ustrezno spremeniti (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 5. alinejo 358. čl. ZPP).

(9) Sodišče prve stopnje je sicer pravilno dovolilo spremembo tožbe in ustrezno zavrnilo očitek, da so v tožbi navedene parcele neobstoječe. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju v tem delu v celoti sklicuje na razloge prvega sodišča, in se torej pritožbeni očitki glede tega izkažejo kot neutemeljeni. Prav tako ni utemeljen očitek toženih strank, da naj bi tožnik sproti prilagajal tožbene zahtevke z namenom širiti služnost. Ker SPZ v primerjavi s prej veljavnim Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/1980, s kasnejšimi spremembami; ZTLR) ne pozna več motenja posesti služnostne poti, torej motenja posesti pravice, je sodišče tožnika pravilno pozvalo, naj tožbeni zahtevek v nakazani smeri popravi, tožnik pa je v skladu z veljavno zakonodajo in opozorilom sodišča to tudi storil. (10) Sodišče prve stopnje tudi ni odločalo o obstoju služnostne pravice, kot neutemeljeno opozarjata toženi stranki. Prvo sodišče namreč pravilno pojasni, da se v skladu s 426. čl. ZPP obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na zadnje posestno stanje in nastalo motenje, ter pravdni stranki opozarja, da pravda zaradi motenja posesti rešuje spor med njima le začasno, obseg stvarne služnosti pa je potrebno urediti v petitorni pravdi. Iz dokaznega postopka sicer izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo tudi potek služnostne poti, vendar zgolj za potrebe ugotavljanja izvajanja posesti tožnika in toženih strank.

(11) V novem postopku naj sodišče prve stopnje glede na svojo odločitev o zavrženju ugotovitvenega dela zahtevka v okviru materialnega procesnega vodstva tožnika spodbudi k oblikovanju prepovednega zahtevka tako, da bo ta v celoti jasen in razumljiv, nato pa naj o njem ponovno odloči, pri čemer naj pazi na ustrezen obseg varstva glede na izvrševanje soposeti vseh pravdnih strank. Tudi v ponovnem postopku se bo prvo sodišče moralo osredotočiti na posest kot dejansko oblast nad stvarjo, pri tem bo moralo razjasniti tudi (pritožbeni) očitek, da tožnik v resnici nima mirne posesti nad stvarjo, saj sta toženi stranki že v postopku pred sodiščem prve stopnje tožbenemu zahtevku ugovarjali v smeri, da tožnik za navedeno izvajanje soposesti ni imel dovoljenja, čeprav je mislil, da mu glede na obseg služnostne pravice takšno izvajanje posesti gre.

(12) Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.