Jedro

Pri tožnici ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti oziroma ni prišlo do takšnih zdravstvenih sprememb, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije. Tožnica je zmožna opravljati delo v okviru svoje strokovne usposobljenosti in svojega poklica v polnem delovnem času, zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z omejitvami s polovičnim delovnim časom ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 17. 6. 2013 in št. ... z dne 15. 3. 2013 ter se jo razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni z omejitvami s polovičnim delovnim časom, toženi stranki pa naloži, da ji v roku 8 dni povrne njene pravdne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku v sodbi določenega izpolnitvenega roka in tečejo do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da ni dovolj, da se sodišče v sodbi sklicuje samo na ugotovitve izvedenke, brez lastnih razlogov, zakaj je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po njenem ni razlogov, iz katerih bi bilo mogoče razbrati, da je sodišče pri odločanju upoštevalo tudi ostale izvedene dokaze in kako se je do njih opredelilo in še posebej ni razlogov, na podlagi katerih bi se dalo preizkusiti odločitev sodišča v zvezi z ostalimi odločilnimi dejstvi v postopku. Takšno ključno vprašanje in odločilno dejstvo v postopku, pa je bilo in bi moralo biti, odgovor na vprašanje, katero je tisto delo, v zvezi s katerim je bilo potrebno ugotoviti, ali je tožnica za zdaj še sposobna, ali ga torej zmore opravljati brez omejitev in v polnem delovnem času, upoštevajoč bolezenska stanja in to, kako ta vplivajo na njene delovne sposobnosti. Poudarja, da je ključnega pomena, da je bila v času, ko je bil podan predlog za oceno invalidnosti, že dalj časa in sicer od leta 2010, nezaposlena. Zato se kot njeno delo ni moglo šteti delo, na katerega je bila razporejena in tudi ne delo, ki ga je opravljala nazadnje, ko je bila še zaposlena. Meni, da so bili zato brezpredmetni tudi opisi tega dela, ki so bili pridobljeni v upravnem postopku, na kar se je oprla izvedenka, posredno pa tudi sodišče. Vztraja, da bi se moralo upoštevati delo, ki bi ga lahko opravljala v okviru svojega poklica oziroma izobrazbe, to je delo komunalnega inženirja. Sodišče pa razlogov o tem, katero delo je upoštevalo, ni navedlo. V kolikor pa je sodišče tudi v tem delu povzelo izvedeniško mnenje, potem je bilo dejansko stanje s tem v zvezi zmotno ugotovljeno, saj se je izvedenka opredeljevala predvsem glede del in nalog, ki bi jih tožnica opravljala na delovnem mestu administrator. Pa tudi sicer, če bi izvedenka zgolj navajala, da gre za delo, ki ga je tožnica opravljala, dokler je še bila zaposlena, je to tudi materialno pravno zmotno. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da ima tožnica precejšnje zdravstvene težave s hrbtenico. Po mnenju izvedenke so te težave takšne, da tožnica ni sposobna opravljati dela trgovke, da pa je sposobna opravljati v okviru svojega poklica zgolj dela, ki niso fizična, brez dvigovanja predmetov nad 15 kg in pretežno sede. Glede na navedeno ni pravilen zapis v sodbi, ko sodišče protispisno citira izvedenko, da ni ugotovila takšnih zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno delovno zmožnost. Če tožnica ne zmore dela trgovke, je potem njena delazmožnost bistveno in odločilno zmanjšana. Priznava tudi, da se do vsebine izvedenskega mnenja tožeča stranka posebej ni opredeljevala, da pa to še ne pomeni, da lahko sodišče takšno mnenje nekritično povzame in na podlagi njega materialnopravno zmotno odloči. Vztraja, da bi bilo potrebno ugotoviti, kakšna je vsebina dela, za katero je tožnica usposobljena in sicer dela komunalni inženir in v tej smeri dopolniti izvedeniško mnenje, da bi bilo dejansko stanje dovolj razčiščeno.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je v sporni zadevi v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 6. 2013 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 15. 3. 2013, s katero je zavrnil tožničino zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja.

6. V predsodnem postopku je mnenje o tožničini delovni zmožnosti najprej podala invalidska komisija I. stopnje dne 25. 1. 2013, ki je na podlagi medicinske dokumentacije in opravljenega osebnega pregleda menila, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za opravljanje organiziranega pridobitnega dela v okviru njenega poklica in da pri njej ni invalidnosti. Mnenje o tožničini delovni zmožnosti je nato podala še invalidska komisija II. stopnje dne 3. 6. 2013, ki je bila enakega mnenja kot pred tem invalidska komisija I. stopnje, da pri tožnici ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njeno zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerem je delala, to je administrator oziroma za poklicno napredovanje, zato pri njej ni invalidnosti. Na mnenju invalidske komisije I. stopnje z dne 25. 1. 2013 temelji prvostopna odločba toženca z dne 15. 3. 2013, na mnenju invalidske komisije II. stopnje z dne 3. 6. 2013 pa dokončna odločba toženca z dne 17. 6. 2013. 7. Kot izhaja iz citiranih odločb in mnenj invalidskih komisij, je toženec pri ocenjevanju tožničine delovne zmožnosti upošteval delo administrator po opisu z dne 5. 12. 2012. Gre za delo, ki ga je tožnica opravljala od 29. 10. 2009 do 11. 8. 2010 pri A. d.o.o., B.. Pogoje dela na tem delovnem mestu je invalidska komisija II. stopnje na strani 2 izvedenskega mnenja, podrobno tudi povzela. Gre za delo v gradbeništvu in sicer iskanje dela, delavcev, sklepanje pogodb po delu, administracija in knjigovodska dela. Glavno opravilo v obsegu 8 ur na izmeno so administrativna dela. Delovno oprema so računalnik, tiskalnik, kalkulator. Delo se opravlja eno uro stoje, tri ure in pol sede in dve uri in pol s hojo po ravnem. Delo se opravlja pogosto v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice, s pripogibanjem in stalno z rokami ter prsti. Delo zahteva ročno dvigovanje bremen stalno 2 kilograma, občasno 5 kilogramov na višino enega metra, ročno prenašanje bremen po ravnem stalno 2 kilograma, občasno 5 kilogramov na oddaljenost 5 metrov. Pri povzemanju pogojev dela na tem delovnem mestu, je invalidska komisija II. stopnje povzela tudi podatek pod opombo, da je obrazec izpolnjen z zavarovanko torej s tožnico in tudi z njene strani podpisan.

8. Pravna podlaga za rešitev v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1). Ta v 1. odstavku 60. člena določa, da je invalidnost po tem zakonu podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjšana zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. V 3. odstavku citirane določbe pa je določeno, da se kot svoj poklic šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

9. Glede na takšno definicijo svojega poklica, pritožba brez podlage vztraja, da se v tožničinem primeru za njeno delo ni moglo šteti delo, na katerega je bila razporejena in tudi ne delo, ki ga je opravljala nazadnje. Po definiciji iz 3. odstavka 60. člena ZPIZ-1 se kot svoj poklic ne šteje zgolj tisto delo, za katero ima zavarovanec strokovno izobrazbo, pač pa tudi delo, na katero je bil zavarovanec razporejen in vsa dela, za katera je dodatno usposobljen in ima delovne izkušnje.

10. Ker je bilo v obravnavani zadevi sporno, ali je pri tožnici prišlo do takšnih sprememb v zdravstvenem stanju, da bi bila kot delovni invalid III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni zmožna opravljati delo v svojem delu z omejitvami le s polovičnim delovnim časom (povzeto iz tožbenega zahtevka) je sodišče prve stopnje potem, ko je tožnico zaslišalo glede dela in zdravstvenega stanja, o tožničini delovni zmožnosti, pridobilo mnenje izvedenke specialistke medicine dela, prometa in športa. Ta je po preučitvi medicinske in druge dokumentacije ter po opravljenem osebnem pregledu tožnice menila, da pri njej ni prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti. Hkrati je menila, da pri tožnici ni ugotovila takšnih zdravstvenih sprememb, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije do zaključenega postopka pri tožencu 17. 6. 2013 (datum dokončne odločbe). Menila je, da je tožnica zmožna opravljati delo v okviru svoje strokovne usposobljenosti in svojega poklica v polnem delovnem času. V svojem zaključku je zapisala, da je tožnica od leta 2010 brezposelna. Glede na njeno strokovno izobrazbo je zmožna opravljati vsa dela v okviru svojega poklica, ki ni fizično težko, brez dvigovanja bremen nad 15 kg, pretežno sede. Med drugim pa je zapisala še, da se je tožnica med delovno dobo došolala za trgovko in da glede na to, da ima okvarjeno hrbtenico že od rojstva, za delo trgovke ni bila in ne bo nikoli sposobna.

11. Slednje, da tožnica ni in ne bo nikoli zmožna za delo trgovke, na samo odločitev, kot zmotno meni pritožba, nima nobenega vpliva. Tožnica je glede na njeno klinično stanje in rezultate številnih preiskav, ki so v medicinski dokumentaciji, zmožna opravljati delo v svojem poklicu oziroma delo, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi v polnem delovnem času oziroma vsa dela v okviru svojega poklica, ki ni fizično težko, brez dvigovanja bremen nad 15 kg, pretežno sede. Pod takšnimi pogoji po opisu z dne 5. 12. 2012 tožnica dela, ki ga je nazadnje opravljala ni delala in tudi za dela, ki jih je opisala, ko je bila zaslišana, se ne zahtevajo takšne obremenitve oziroma ustrezajo opisanim pogojem. Kot je posebej izvedenka zapisala, je za tožnico, ki ima prirojeno okvaro hrbtenice, delo administratorke, ki ga je opravljala v času ocenitve na invalidski komisiji, za njeno zdravstveno stanje najbolj ustrezno. Z mnenjem izvedenke sta se očitno obe stranki strinjali, saj je toženec to izrecno zapisal, tožnica pa ni podala nobenih pripomb. Pritožbene navedbe, da bi bilo potrebno dopolniti izvedeniško mnenje, so zato neutemeljene. Ko je bila tožnica zaslišana, je opisala pogoje dela komunalnega inženirja, s celotno dokumentacijo, vključno z zapisnikom z glavne obravnave, pa je izvedenka tudi razpolagala in bila na ta način s tožničine strani seznanjena z vsebino tega dela. Enačenje dela komunalnega inženirja in dela trgovke ter tožničine delazmožnosti, ne glede na mnenje, da tožnica za delo trgovke ni zmožna, zato tudi nima nobene podlage za zaključek, da je tožničina delazmožnost glede na določbo 60. člena ZPIZ-1, zmanjšana.

12. Sodišče prve stopnje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča mnenje sodne izvedenke sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev. V izvedenskem mnenju je sodišče prve stopnje imelo dovolj objektivne in strokovne podlage za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka.

13. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.