Jedro

Obdolženčevo grdo ravnanje nad staršema je še vedno izvršitveno ravnanje v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v 1. odstavku 296. člena KZ-1, vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanka posledice storilčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancu, v konkretnem primeru, da naj bi bil vsak od staršev z obdolženčevim grdim ravnanjem nad njima, spravljen v podrejen položaj. Posledica obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki pa je opisana v dejanju, pa ni več element kaznivega dejanja nasilništva po KZ-1. So pa v opisu obdolženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena KZ-1, ki ga stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, predpisana kazen pa je denarna kazen ali zapor do enega leta. V skladu z določbo 2. odstavka 135. člena KZ-1 se pregon za to kaznivo dejanje začne na predlog.

Neobstoj predloga za pregon pri predlagalnem deliktu izključuje nadaljnji kazenski pregon obdolženca, zato pritožbeno sodišče obstoja milejšega kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 ni moglo ugotavljati.

Izrek

Ob reševanju pritožb obdolženega T.C.K. in njegovega zagovornika se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti tako spremeni, da se obdolženega T.C.K., po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e , da je z drugim grdo ravnal, mu delal nasilje, ogrožal njegovo varnost ter s tem v družini povzročil prestrašenost, ogroženost in zgražanje s tem, da je v času od aprila do 28.5.2008 v Ljubljani v stanovanju Ulica K. b. : - neugotovljenega dne aprila 2008 z roko dvakrat udaril v nadlaht vsake roke mamo N.C.K., zaradi česar je zadobila na obeh nadlahteh modrici v velikosti 5x5 cm; - dne 26.5.2008 z roko udaril očeta R.C.K. v predel obraza, zaradi česar je slednji dobil odrgnino korena nosu; - dne 28.5.2008 z nogami brcal očeta R.C.K. in mu s tem povzročil modrice po nogah in rokah, ko pa je o tem izvedela A.C.K. in N.C.K. sta bili zaradi tega zgroženi, prestrašeni in sta se zbali za življenje R.C.K. Po 1. odstavku 96. člena ZKP stroški iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada postavljenega zagovornika, obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega T.C.K. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ in mu zanj določilo kazen šest mesecev zapora. Pogojno obsodbo z varstvenim nadzorstvom, izrečeno obdolžencu s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I K 983/2006 z dne 11.1.2007, pravnomočno dne 20.1.2007, s katero je bila obdolžencu za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ določena kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo treh let, je preklicalo. Po 3. odstavku 52. člena KZ je obdolžencu, ob upoštevanju določene kazni pet mesecev zapora v preklicani pogojni obsodbi in določeni kazni šest mesecev, po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen deset mesecev zapora. Po 1. odstavku 49. člena KZ je obdolžencu v izrečeno kazen vštelo čas, prebit v priporu in sicer od 6.6.2007 od 23.25 ure do 21.6.2007 do 16.35 ure, od 1.6.2008 od 20.00 ure do 23.6.2008 do 17.30 ure ter od 2.7.2008 dalje. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. S popravnim sklepom, opr. št. I K 418/2007 z dne 1.9.2008 je uskladilo vsebinsko neskladnost pisnega odpravka sodbe z razglašeno sodbo na podlagi 2. odstavka 365. člena ZKP.

Zoper sodbo sta se pritožila obdolženec in zagovornik, oba iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona, in zaradi izrečene kazenske sankcije. Predlagala sta, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno, naj se izpodbijana sodba razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornik je predlagal tudi zavrnitev obtožbe.

Obdolženec in zagovornik sta v pritožbah predlagala, naj ju pritožbeno sodišče obvesti o seji senata. Sodišče druge stopnje obdolženca in njegovega zagovornika o seji pritožbenega sodišča ni obveščalo, saj na podlagi določbe 1. odstavka 445. člena ZKP drugostopenjsko sodišče pri odločanju o pritožbi zoper sodbo, ki jo je izdalo sodišče v skrajšanem postopku, obvesti stranki o seji svojega senata samo, če predsednik senata ali senat spozna, da bi bila navzoča stranka koristna za razjasnitev stvari. V obravnavanem primeru je senat presodil, da pri obravnavanju pritožb obdolženca in zagovornika zaradi razjasnitve stanja stvari, strank o seji senata ni potrebno obveščati.

Višji državni tožilec J.Š. je v skladu z določbo 2. odstavka 445. člena ZKP pregledal spis in ga vrnil brez predloga.

Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti po 1. odstavku 383. člena ZKP ugotovilo, da je v času pritožbenega odločanja podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Ugotovilo je, da dejanje, za katero je obdolženec obtožen, po zakonu ni kaznivo dejanje (1. točka 358. člena ZKP).

Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi je razvidno, da je obdolženec s svojo mamo in dvakrat z očetom grdo ravnal, zaradi njegovega ravnanja pa sta bili obdolženčeva sestra in mati zgroženi, prestrašeni in sta se zbali za življenje obdolženčevega očeta. Dejanja naj bi storil od aprila do 28.5.2008. Izvršitveno dejanje grdega ravnanja je konkretizirano z opisom treh fizičnih napadov (na oškodovanca) in sicer je svojo mater udaril v nadlaht vsake roke, očeta enkrat udaril z roko v predel obraza, drugič pa z nogami brcal, v opisu dejanja je opisana tudi posledica, ki se je kazala pri obeh starših v prizadetosti telesne celovitosti (kot modrice po rokah in nogah ter kot odrgnina korena nosu).

Kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 299. člena KZ je storil, kdor je drugega hudo žalil, z njim grdo ravnal, mu delal nasilje ali ogrožal njegovo varnost in s tem v javnosti ali v družini povzročil ogroženost, zgražanje ali prestrašenost. Za kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ je bila predpisana kazen zapora do dveh let. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 299. člena KZ, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, je lahko storil vsakdo, z naklepom, izvršitvena dejanja po 1. odstavku pa so bila našteta alternativno. Poleg posledic storilčevega izvršitvenega dejanja je za obstoj kaznivega dejanja morala nastati tudi ogroženost, zgražanje ali prestrašenost v javnosti ali v družini, te posledice pa so morale biti v vzročni zvezi s storilčevim ravnanjem, med samim dejanjem in to posledico pa je morala biti določena časovna povezanost. 1.11.2008 je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/08). V KZ-1 je kaznivo dejanje nasilništva opredeljeno v 296. členu. Kaznivo dejanje po 1. odstavku 296. člena KZ-1 stori, kdor z drugim grdo ravna, ga pretepa ali drugače boleče ali ponižujoče kaznuje, ga s silo ali grožnjo z neposrednim napadom na življenje ali telo preganja ali mu jemlje svobodo gibanja, ga prisiljuje k delu ali opuščanju dela ali ga kako drugače z nasilnim omejevanjem njegovih enakih pravic spravlja v podrejen položaj. Predpisana kazen za kaznivo dejanje nasilništva po 1. odstavku 296. člena KZ-1 je zapor do dveh let. Kot eno izmed več naštetih izvršitvenih ravnanj je še vedno določeno tudi grdo ravnanje, določena pa je nova posledica, da mora storilec s svojim ravnanjem "drugega spraviti v podrejen položaj", ni pa več element kaznivega dejanja nasilništva posledica, da mora storilec s svojim ravnanjem "v javnosti ali družini povzročiti ogroženost, zgražanje ali prestrašenost".

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v konkretnem primeru obdolženčevo grdo ravnanje nad staršema še vedno izvršitveno ravnanje v smislu nasilniškega obnašanja, kot je opredeljeno v 1. odstavku 296. člena KZ-1, vendar opis ne vsebuje nadaljnjega elementa tega kaznivega dejanja, to je nastanka posledice storilčevega izvršitvenega dejanja pri oškodovancu, v konkretnem primeru, da naj bi bil vsak od staršev z obdolženčevim grdim ravnanjem nad njima, spravljen v podrejen položaj. Posledica obdolženčevega izvršitvenega dejanja, ki pa je opisana v dejanju, pa ni več element kaznivega dejanja nasilništva po KZ-1. V skladu z določbo 354. člena ZKP se sodba sme nanašati samo na osebo, ki je obtožena (subjektivna identiteta), in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (objektivna identiteta); sodišče pa ni vezano na predlog tožilca glede pravne presoje dejanja, pač pa na opis dejanja, ki je predmet obtožbe. Pritožbeno sodišče preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, vendar pa vselej po uradni dolžnosti preizkusi tudi obstoj bistvenih kršitev določb postopka iz 1. točke 383. člena ZKP in ali je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon (372. člen ZKP). Kršitev iz 1. točke 372. člena ZKP je podana, če dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. Kršitev iz te točke je podana tudi v primeru, ko je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kazenski zakon, ki pa je bil po izdaji sodbe spremenjen, tako da dejanje ni več kaznivo dejanje. Vprašanje, ali gre za kaznivo dejanje, se namreč presoja ne samo po zakonu, ki je veljal v času storitve, temveč tudi po zakonu, ki velja v času odločanja o pritožbi (7. člen KZ-1, prejšnji 3. člen KZ).

V konkretnem primeru v opisu dejanja v izpodbijani sodbi ni opisana posledica dejanja "spravljanje v podrejen položaj", torej opisano dejanje nima vseh znakov kaznivega dejanja nasilništva po 1. odstavku 296. člena KZ-1. Taka posledica seveda tudi ni opisana v obtožnem aktu. So pa v opisu obdolženčevega ravnanja navedena dejstva in okoliščine, ki predstavljajo znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 135. člena KZ-1, ki ga stori, kdor ogrozi varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo, predpisana kazen pa je denarna kazen ali zapor do enega leta. V skladu z določbo 2. odstavka 135. člena KZ-1 se pregon za to kaznivo dejanje začne na predlog.

V obravnavani kazenski zadevi je predlog za pregon z vložitvijo kazenske ovadbe podala le oškodovanka, obdolženčeva mati N.C.K. 30.5.2008 (list. št. 15 v pridruženem spisu I K 400/2008 - list. št. 169 - po obtožnem predlogu Kt 2381/08 z dne 2.6.2008, spremenjenem na glavni obravnavi 13.8.2008). Oškodovanka je podala predlog za pregon tako za dejanje, storjeno na njeno škodo, kot tudi za obe dejanji, storjeni na škodo obdolženčevega očeta R.C.K. Slednji izrecno predloga za kazenski pregon ni podal, zanj oziroma v njegovem imenu pa takega predloga oškodovančeva zakonska partnerica tudi ne more podati. Oškodovanec, ki lahko poda predlog za pregon, je le tisti, kateremu je kakršnakoli njegova osebna ali premoženjska pravica s kaznivim dejanjem prekršena ali ogrožena (6. alineja 1. odstavka 144. člena ZKP). Pred pričetkom glavne obravnave dne 30.7.2008 (list. št. 187) je oškodovanka N.C.K. na zapisnik podala izjavo, da umika predlog za pregon, enako izjavo pa je podal tudi oškodovanec R.C.K.. Neobstoj predloga za pregon pri predlagalnem deliktu izključuje nadaljnji kazenski pregon obdolženca, zato pritožbeno sodišče obstoja milejšega kaznivega dejanja po 135. členu KZ-1 ni moglo ugotavljati.

Zaradi navedenih ugotovitev, da je bila v času pritožbenega odločanja podana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti poseglo v prvostopenjsko odločitev in odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe, ne da bi se pri tem spuščalo v utemeljenost pritožbenih navedb.

Obdolženec je bil obtožbe oproščen, zato stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada postavljenega zagovornika bremenijo proračun (1. odstavek 98. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP).