Jedro

Ureditvena začasna odredba je izjemen ukrep. Omejena je na nujne primere, ko je z vidika zagotavljanja otrokove koristi treba ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. V skladu s 161. členom DZ izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrokova ogroženost je podana, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

Za izdajo začasne odredbe je potrebno izkazati ogroženost otroka, česar nasprotnemu udeležencu ni uspelo. Predmet odločitve v začasni odredbi pa ni določitev optimalnega načina stikovanja, saj bo to predmet končne odločbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo predlogu predlagateljice za izdajo začasne odredbe z dne 27. 5. 2021 glede nadomestitve soglasja nasprotnega udeleženca za vpis mld. A. A. (v nadaljevanju mld. A.) v šolskem letu 2021/2022 v vrtec X, za dnevni program s 1. 9. 2021 (I. točka izreka). Predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe z dne 27. 5. 2021 je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da bo sodišče o stroških postopka zavarovanja odločilo s končno odločbo, pritožba zoper sklep ne zadrži njegove izvršitve (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper II. točko izreka v delu, s katerim je sodišče zavrnilo predlog nasprotnega udeleženca za izdajo začasne odredbe glede obsega stikov, se pritožuje nasprotni udeleženec. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da se do izdaje končne odločbe stike med njim in mld. A. določi v skladu z njegovim predlogom, podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Nasprotni udeleženec pojasnjuje vsebino svojega predloga začasne odredbe glede obsega stikov z mld. A. ter navaja, da je sodišče spregledalo, da predlagateljica dejansko predlaga zmanjšanje stikov iz dveh ur na eno uro ter iz dveh dni na en dan, ne da bi to utemeljila, kar kaže na tedenco predlagateljice k preprečevanju in oviranju stikov po dogovoru udeležencev z dne 30. 1. 2021. Trenutno ima nasprotni udeleženec v obdobju dveh tednov le 12 ur stikov, predlog je, da bi se njegov obseg stikov povečal in bi imel pred začetkom vstopa otroka v vrtec 28 ur stikov. Sodišče je zgrešilo, da je nasprotni udeleženec predlagal, da sodišče odloči, da se obseg stikov poveča. Težave pri izvajanju stikov je opisal, saj nevarnost izhaja iz dejstva, da bo med mld. A. in nasprotnim udeležencem prišlo do odtujitve, če se stiki ne bodo povečali. Nasprotni udeleženec je opisal dogovor, ki sta ga sklenila s predlagateljico ob razhodu, dogovorila sta se tudi o povečevanju stikov med otrokom in nasprotnim udeležencem, predlagateljica se uveljavitvi tega dogovora izmika. Konkretizacija težav ni potrebna. Težava je v nepovečevanju stikov. Floskule, da je obseg stikov nasprotnega udeleženca z mld. A. zadosten in primeren glede na njeno starost ter primerljiv s podobnimi primeri v sodni praksi, sodišče ne obrazloži. Ali je obseg stikov, kakor potekajo zdaj, za mld. A. primeren ali ne, je strokovno vprašanje. Gre za vprašanje, ki spada v sfero pediatrije ali celo pedopsihologije. Sodišče svojega prepričanja ne obrazloži. Drži, da se mld. A. še vedno doji in je močno navezana na mater, neresnične pa so navedbe, da se nasprotni udeleženec z A. ni veliko ukvarjal, saj je aktivno sodeloval pri njeni vzgoji in oskrbi. Dojenček je primarno biološko in čustveno navezan na mamo, oče je bil od rojstva otroka številka dve v smislu biološke in čustvene navezanosti do drugih oseb, sedaj pa je postal številka štiri. Nasprotni udeleženec izpostavlja še babico in dedka po materini strani, s katerima otrok od januarja 2021 preživi več časa, kot z očetom. Ko bo otrok začel hoditi v vrtec, tj. po 1. 9. 2021 obstaja verjetna nevarnost, da se bo njegova biološka in čustvena navezanost na očeta še poslabšala, saj bo preživel največ časa s predlagateljico, nato z vzgojiteljico in pomočnico vzgojiteljice v vrtcu in še z obema starima staršema. Ni mogoče slediti prepričanju sodišča, da bi podaljšanje stikov predstavljalo dlje časa trajajočo odtujitev, posebej ob upoštevanju dejstva, da bo otrok hodil v vrtec. Sodišče ocenjuje, da povečanje stikov trenutno ne bi bilo primerno. Če to ne bo primerno nikoli, bo mld. A. odtujena od svojega očeta. Jasno je, da je bil obseg stikov med nasprotnim udeležencem in mld. A. ob razpadu življenjske skupnosti s predlagateljico podrejen dejstvu, da se je otrok dojil in je bil nebogljen, z razvojem otroka pa se povečuje tudi njegova potreba ali koristnost stika z obema staršema. Sodišče ni obrazložilo, zakaj naj bi povečanje stikov med očetom in hčerjo ne bi bilo v korist otroka.

3. Predlagateljica v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Ureditvena začasna odredba je izjemen ukrep. Omejena je na nujne primere, ko je z vidika zagotavljanja otrokove koristi treba ukrepati že pred izdajo končne odločbe in z začasno odredbo zavarovati otrokov položaj. V skladu s 161. členom Družinskega zakonika (DZ) izda sodišče začasno odredbo, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen. Otrokova ogroženost je podana, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju (drugi odstavek 157. člena DZ).

5. Predlagatelj bi moral z verjetnostjo izkazati, da je predlagana začasna odredba potrebna zaradi konkretne ogroženosti mld. hčerke udeležencev postopka. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nasprotni udeleženec ni verjetno izkazal, da bi bila mld. A. v trenutni situaciji ogrožena. Ugotovitve sodišča, da ni podana njena ogroženost, ker stiki med. mld. A. in nasprotnim udeležencem potekajo redno, pritožba ne izpodbija.

6. Sodišče prve stopnje je glede na trditve nasprotnega udeleženca pravilno ugotovilo, da njegove navedbe v zvezi s preteklim omejevanjem stikov niso konkretizirane, da stiki mld. A. z nasprotnim udeležencem potekajo redno in v zvezi s tem nasprotni udeleženec ni navajal posebnih težav. Predlagateljici je očital, da je v predlogu predlagala manjši obseg stikov, kot se je že izvajal in je bil dogovorjen med udeležencema, ter zatrjeval, da obstaja nevarnost, da bo predlagateljica začela stike omejevati, medtem ko dejansko oviranje stikov ni bilo v ničemer izkazano. Zgolj predlog predlagateljice v postopku še ne izkazuje tendence k preprečevanju in oviranju izvajanja stikov, kot neutemeljeno navaja nasprotni udeleženec v pritožbi. Nasprotno, kot je ugotovilo sodišče, je sam nasprotni udeleženec trdil, kar je sicer nesporno, da se je obseg njegovih stikov z mld. A. po 13. 4. 2021 povečal v primerjavi s prvotno dogovorjenim obsegom stikov, zato so trditve glede nasprotovanja povečevanju stikov neutemeljene.

7. Nasprotni udeleženec zatrjuje, da je sodišče zgrešilo, da je predlagal, da se obseg stikov poveča ter navaja, da nevarnost izhaja iz dejstva, da bo med njim in mld. A., če se stiki ne bodo povečali, prišlo do odtujitve, vendar je očitek sodišču glede na navedbe v njegovem predlogu neutemeljen. Ssodišče je na vse njegove trditve odgovorilo in pravilno navedlo, da je treba upoštevati dejansko stanje v trenutku odločanja, s svojimi navedbami pa nasprotni udeleženec zatrjevane nevarnosti ni izkazal. 8. Kot je ugotovilo sodišče, je sam nasprotni udeleženec trdil, kar je sicer nesporno, saj to dejstvo v pritožbi priznava tudi nasprotni udeleženec, da se mld. A. še vedno doji in je (kot je značilno za enoletnega otroka) močno navezana na mater, zato je pravilen tudi zaključek sodišča, da zato stiki, s katerimi bi bila mld. A. dalj časa oddaljena od predlagateljice, trenutno niso primerni. Navedeno je sodišče posebej poudarilo glede stikov v trajanju enega tedna, saj je treba stike razširjati postopoma in upoštevajoč starost ter razvoj mld. otroka.

9. Kot je bilo že navedeno, je za izdajo začasne odredbe potrebno izkazati ogroženost otroka, nasprotnemu udeležencu to ni uspelo. Predmet odločitve v začasni odredbi pa ni določitev optimalnega načina stikovanja, saj bo to predmet končne odločbe. Zaključek sodišča, da ni izkazana verjetnost obstoja okoliščin, ki so tako akutno ogrožujoče, da z odločitvijo ni mogoče čakati na zaključek postopka, je pravilen, posledično pa je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe glede ureditve stikov pravilno zavrnilo.

10. Dejstvo, ali se je nasprotni udeleženec z mld. A. ukvarjal veliko ali ne, tako ob povedanem ni odločilno, sicer pa sodišče dejstva, da se z mld. A. ni ukvarjal, ni ugotovilo. Prav tako na ugotovitev ogroženosti ne vplivajo pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca o tem, na katerem mestu je pri otroku. Trditev, da se bo biološka in čustvena navezanost mld. A. na očeta po 1. 9. 2021 še poslabšala, ker bo začela hoditi v vrtec, pa predstavlja zgolj domnevo in ni v ničemer izkazana. Na to navedbo in ostale, ki se nanašajo na bodoče okoliščine, sodišče druge stopnje ne odgovarja, ker je odločilno stanje v času odločanja, kot je bilo že obrazloženo.

11. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je obseg stikov nasprotnega udeleženca z mld. A., ki potekajo redno, primeren glede na njeno starost oz. primerljiv s podobnimi primeri (in za takšno ugotovitev za potrebe začasne odredbe ni potreben sodni izvedenec), njena ogroženost, kar je odločilno, pa ni izkazana. Za izdajo začasne odredbe ne zadošča, da je predlagana odločitev otroku v korist, zato je neutemeljena tudi navedba, da je nerazumno, zakaj sodišče ni obrazložilo, da povečanje stikov med očetom in hčerjo ne bi bilo v korist otroka.

12. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sklepa v izpodbijanem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržana za končno odločbo.