Jedro

Tretji odstavek 11. člena Navodila je glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 m od javnega vodovoda ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala možnost razširjenega vodnega omrežja in izvršitev priključka nanj. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode sam po sebi takšne komunalne infrastrukture ne predstavlja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije z dne 15. 5. 2002, se odpravi in zadeva vrne temu ministrstvu v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper delno odločbo Upravne enote A, z dne 5. 2. 2002, s katero je bilo odločeno, da denacionalizacijski upravičenki AA pripada za v izreku odločbe naštete nepremičnine v k.o. A, k.o. B in k.o. C, odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodnine družbe v višini 1.403.391,98 DEM, ki jih je Slovenska odškodninska družba dolžna plačati skrbniku za poseben primer BB v roku 3 mesecev po pravnomočnosti odločbe. Tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da je bilo s prvostopno odločbo odločeno (med drugim tudi) o odškodnini za dele podržavljenih parcel št. 30, 31 in 358 k.o. C v izmeri 5.979,23 m2 (pravilno 8.579,23 m2), ki so bile ovrednotene kot komunalno opremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Po njeni oceni so ta zemljišča ob podržavljenju izpolnjevala vse kriterije po 11. členu Navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo). Bila so priključena na javno cestno omrežje, na njih je bila urejena preskrba z električno energijo ter s pitno vodo, pa čeprav iz vodnjaka. Navodilo v tretjem odstavku 11. člena namreč ne pogojuje preskrbe s pitno vodo, da mora biti zagotovljena iz javnega vodovoda, temveč govori le o preskrbi s pitno vodo, kar pa je razumeti tudi kot preskrbo z vodo iz vodnjaka. Zato je zavrnila pritožbeni ugovor, da bi bilo treba vrednost zemljišča znižati za 30 % v smislu šestega odstavka 11. člena Navodila. Zavrnila pa je tudi ugovor, da izračun vrednosti parcel št. 360/1, 592 in 358 k.o. C temelji na napačnih podatkih glede katastrske kulture, ki je povzeta po podatkih območne geodetske uprave in prvih parcelnikov, ki niso označeni z datumom nastanka. Za te parcele namreč ob podržavljenju zemljiški kataster ni obstajal in se je do nove izmere uporabljala evidenca zemljiške knjige. Prvi znani podatki glede katastrske kulture, katastrskega razreda in izmere zemljišč so bili znani leta 1953 in so razvidni iz parcelnika, kateri je nastal ob novi katastrski izmeri.

Tožeča stranka v tožbi vztraja pri svojih ugovorih glede izračuna vrednosti podržavljenih zemljišč, del parcel št. 30, 31 in 358 k.o. C. Meni, da vodnjaka ni mogoče šteti za priključek za preskrbo s pitno vodo v smislu 1. člena Navodila o spremembah in dopolnitvah Navodila, zato je treba vrednost takega zemljišča zmanjšati za 30 %. Če bi izdajatelj Navodila imel v mislih širšo razlago priključka na preskrbo s pitno vodo, bi to ustrezno vključil v določbe Navodila. Po njenem mnenju pa tožena stranka tudi ni pristojna, da tolmači predpis, ki ga je izdalo pristojno ministrstvo, ki je svoje mnenje že navedlo v odločbi z dne 21. 2. 2002. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Stranka z interesom v tem postopku, zastopana po pooblaščencu BB, na tožbo ni odgovorila.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo z dne 29. 8. 2002. Tožba je utemeljena.

V zadevi je ostalo sporno, kako vrednotiti zemljišča v okviru podržavljenega posestva v C, dele parcel št. 30, 31 in 358 k.o. C. Stranki se strinjata, da se zemljišča po statusu obravnavajo kot nezazidana stavbna zemljišča, nesoglasje pa je glede njihove komunalne opremljenosti, konkretno glede preskrbe s pitno vodo.

Po drugem odstavku 11. člena Navodila (Uradni list RS, št. 23/92, 42/93 odl. US, 65/93 odl. US, 26/00) se kot komunalno opremljena stavbna zemljišča štejejo in vrednotijo tudi zemljišča, ki jih je bilo mogoče opremiti glede dovoza, preskrbe s pitno vodo in električno energijo brez večjih stroškov. Da je bilo zemljišča mogoče tako komunalno opremiti, pa se po tretjem odstavku 11. člena Navodila glede preskrbe s pitno vodo šteje, če so bila zemljišča oddaljena od javnega vodovoda ali od priključka za preskrbo s pitno vodo do 100 m. Sodišče po proučitvi izpodbijane odločbe in pregledu predloženih upravnih spisov ugotavlja, da je tožeča stranka komunalno (ne)opremljenost v zvezi s preskrbo s pitno vodo prvič ugovarjala v pritožbi zoper prvostopno odločbo. V njej je navajala, da so bili objekti oskrbovani z vodo iz vodnjaka, ki pa ga v smislu Navodila ni mogoče šteti za priključek za preskrbo s pitno vodo. Tožena stranka se do te pritožbene novote ni posebej opredelila (232. člen ZUP/86), zavzela pa je stališče, da 11. člen Navodila ne pogojuje preskrbe s pitno vodo iz javnega vodovoda, ampak je šteti, da je bila urejena preskrba s pitno vodo, pa čeprav iz vodnjaka. Sodišče se s takim stališčem, da je pogoju iz Navodila zadoščeno, če je bila preskrba zagotovljena z vodo iz vodnjaka, ne more strinjati.

Po mnenju sodišča je tretji odstavek 11. člena Navodila glede pogoja komunalne opremljenosti s pitno vodo treba razlagati tako, da se je nepremičnina, glede katere mora biti ta pogoj izpolnjen, nahajala do 100 metrov od javnega vodovoda ali je v tej oddaljenosti imela možnost priključka na neko drugo obliko vodnega omrežja. Obstajati je torej morala določena možnost razširjenega vodnega omrežja in izvršitev priključka nanj. Vodnjak kot objekt, namenjen zbiranju in shranjevanju vode, sam po sebi takšne komunalne infrastrukture po mnenju sodišča ne predstavlja. Ker je tožena stranka štela, da so bila podržavljena zemljišča komunalno opremljena, ker so bila oskrbovana z vodo iz vodnjaka, je napačno uporabila materialno pravo. Temu stališču torej tožeča stranka utemeljeno ugovarja. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti tožni stranki v ponoven postopek.

Hkrati pa sodišče ugotavlja, da se tožena stranka niti ni opredeljevala do konkretnih okoliščin v zvezi z možnostjo opreme podržavljenih zemljišč s pitno vodo, o tem pa, razen cenitvenega poročila cenilca CC z dne 10. 5. 2001, tudi ni posebnih ugotovitev v predloženih upravnih spisih. V navedenem poročilu je cenilec pri cenitvi družinske stanovanjske vile s pisarno upravnika - lastnika (stran 10 poročila) instalacije opisal kot "vodovod je v hiši iz vodnjaka preko hidro naprave v mlin-žago za celoten kompleks". Tožena stranka se bo v ponovnem postopku morala v skladu z zgoraj navedenim stališčem najprej opredeliti, kakšen vodni režim je bil na podržavljenem posestvu - ali je šlo za lastno oskrbo v ožjem obsegu, ki ne bi zadoščal pogojem komunalne opremljenosti v smislu Navodila, ali pa je bilo z ustrezno stopnjo tehnike vzpostavljeno vodno omrežje, ki ga je že mogoče opredeliti kot sistem distribucije pitne vode. Ker gre v tem postopku za vrednotenje podržavljenih zemljišč, je treba v pojasnjenem smislu ugotoviti pogoje preskrbe s pitno vodo glede vseh zemljišč, ki so predmet tega postopka. Sodišče še opozarja, da bo pri ugotavljanju navedenih dejstev treba vlagatelju denacionalizacijskega zahtevka v smislu načela zaslišanja stranke (8. člen ZUP/86) dati možnost, da se o teh dejstvih in okoliščinah izjavi, saj v dosedanjem postopku te možnosti ni imel. Sodišče je izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljeno in je v tej posledici tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. Zadevo je na podlagi drugega in v smislu tretjega odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.