Jedro

Zoper pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR delavec nima samostojnega pravnega varstva, temveč se utemeljenost očitkov iz pisnega opozorila lahko presoja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je ta kasneje tudi dejansko podana. Vendar do vsebinskega preverjanja utemeljenosti očitkov iz predhodnega opozorila pride le v primeru, če delavec v tožbi, s katero izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ugovarja tudi očitkom iz opozorila. V kolikor pa delavec v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne ugovarja utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila (kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru), se v sporu ugotavlja le zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. S predhodnim pisnim opozorilom pa se sodišče v takšnem primeru ukvarja le v okviru presoje, ali je bil sploh izpolnjen ta pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnik (redar) se je v postopek, ki ga je vodil drugi redar, vmešal le toliko, da je kršitelju, ki se je večkrat skliceval na to, da pozna vodjo mestnega redarstva, rekel, da mu to ne bo pomagalo. Redar, ki varuje postopek, se ne sme vmešavati v postopek, ki ga vodi drugi redar, temveč ga samo opazuje. Vendar pa ob ugotovitvi, da ni šlo za izjavo, ki bi bila žaljiva, da ta pripomba ni imela posledic za uspešnost in učinkovitost postopka ter, da tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila pritožba storilca prekrška utemeljena, ravnanje tožnika ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (točke II, III., IV in V izreka).

Tožnik in prva tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranko (točka I izreka). Razveljavilo je sklep prve tožene stranke o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 4. 2011 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 15. 5. 2013 (točka II izreka). Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri prvi toženi stranki ni prenehalo 8. 7. 2013 in prvi toženi stranki naložilo, da ga v roku 15 dni pozove nazaj na delo (točka III izreka). Prvi toženi stranki je naložilo, da tožnika od 8. 7. 2011 dalje pa do dneva, ko bo ponovno pozvan na delu, prijavi v matično evidenco v ZPIZ in ga za navedeno obdobje prijavi v socialna zavarovanja ter mu obračuna nadomestilo plače v bruto znesku mesečne plače, kot bi jo prejel, če bi delal, od tega zneska obračuna in odvede pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplača neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15 dne v mesecu za pretekli mesec (točka V izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka V izreka).

Zoper odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da tožnik do konca glavne obravnave ni ustrezno priglasil stroškov postopka. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 5. 12. 2011 izhaja, da je tožnikova pooblaščenka na zapisnik priglasila stroške in sicer nagrado za postopek in nagrado za narok, vse povečano za 22 % DDV. Višina nagrade je odvisna od vrednosti predmeta in je določena v tarifnem delu Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami). V konkretnem primeru znaša vrednost spornega predmeta šest bruto plač tožnika. Iz pogodbe o zaposlitvi je razvidno, da je bruto plača tožnika znašala 888,62 EUR, kar pomeni, da je vrednost spornega predmeta 5.331,72 EUR. Iz tega nadalje sledi, da nagrada za postopek, obračunana s količnikom 1,3 znaša 284,70 EUR, nagrada za narok, obračunana s količnikom 1,2 pa 262,80 EUR. V konkretnem primeru ne gre za zadevo, v kateri bi bilo možno po prostem preudarku presojati vrednost spornega predmeta, temveč je ta vnaprej določena z zakonom. Zgolj zato, ker tožnik ni navajal tarifnih številk, njegov zahtevek ni nedoločen. Šlo je za način prijave stroškov, ki je tudi sicer običajen in doslej še ni bil sporen za nobeno drugo sodišče. Sodišče mora preveriti tudi povsem določen stroškovnik, kar pomeni, da samo izračuna višino stroškov. Sodišče je imelo na voljo vse potrebne podatke, da obračuna stroške tožnika. V kolikor je menilo, da je specifikacija premalo določna, je bilo dolžno v okviru materialno procesnega vodstva stranko opozoriti, naj zahtevek ustrezno spcificira. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da odvetnici prizna nagrado v višini 547,50 EUR, povečano za 22 % DDV, podredno pa, da sklep o stroških postopka razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, to je zoper točke II, III in IV izreka, se prva tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi, v delu, ki se nanaša na kršitev delovnih obveznosti, storjeno 7. 12. 2012, podala po poteku 60 dnevnega subjektivnega roka. V konkretnem primeru se je prva tožena stranka z utemeljenostjo odpovednega razloga zaradi kršitve storjene dne 7. 12. 2012 lahko seznanila šele ob zagovoru delavca in zaslišanju prič. Osebe, pooblaščene za podajo odpovedi niso tožniku neposredno nadrejeni delavci v Mestnem redarstvu, pač pa je to šele župan oz. po njegovem pooblastilu direktorica Mestne uprave, ki se z utemeljenostjo odpovednega razloga lahko seznanita šele na podlagi informacij, ki jih dobita od pristojnih iz posameznega oddelka oz. po izvedbi ustreznih dokazov in postopkov. Z izdajo izpodbijane sodbe je bila prva tožena stranka dejansko kaznovana zaradi izvedbe popolnega postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi v okviru katerega je dala tožniku možnost, da se izjasni o očitanih kršitvah. Rok za odpoved lahko začne teči šele potem, ko delodajalec ugotovi vsa pravno relevantna dejstva, ki narekujejo odpoved delovnega razmerja in ne že takrat, ko se z morebitnimi razlogi zgolj seznani. Pritožba opozarja na sodno prakso, iz katere naj bi bilo razvidno, da rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi začne teči z dnem, ko delavec poda zagovor, saj delodajalec šele po danem zagovoru lahko ugotovi utemeljenost razloga. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava je sodišče prve stopnje tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi z očitano kršitvijo delovnih obveznosti z dne 7. 12. 2012. V zvezi z navedenim pa je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj bi sodišče prve stopnje v primeru popolne izvedbe pravočasno predlaganih dokazov, izdalo sodbo, s katero bi tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kršitvama, ki ju je tožnik storil 20. 11. 2012 in 10. 12. 2012. Predsednik senata je strankama še pred izvedbo dokazov z zaslišanjem prič predočil, da toženi stranki ne kaže dobro in da ji zato priporoča, da se s tožnikom poravna. Posledica vodenja postopka, ki niti približno ni bilo v skladu s temeljnimi pravili ZPP, je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so ti razlogi nejasni. Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sprejelo navedbe tožnika in dveh njegovih prijateljev, ki jih je tožnik predlagal za priči, obenem pa je povsem spregledalo vse ostale dokaze. Prva tožena stranka je na podlagi dokaznega postopka, v katerem je zaslišala priče, ugotovila, da je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki so mu bile očitane v pisni obdolžitvi z dne 1. 3. 2013. Tožnik je bil v zadnjem letu že trikrat predhodno opozorjen na dolžnost spoštovanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in je kljub temu ponavljal kršitve, pri čemer so te kršitve bile takšne narave, da tožnika ni več možno obdržati v delovnem razmerju. Navedeno so potrdile tudi zaslišane priče A.A., B.B. in C.C., vendar se sodišče prve stopnje do njihovih izpovedb sploh ni opredelilo in tudi ni obrazložilo, zakaj njihovemu pričanju ne more slediti. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, ker je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je dopis PP D., v katerem je izrecno navedeno, da tožnik pri delu s policijskimi patruljami ne upošteva navodil policistov in želi naloge izvajati izven dogovorjenega obsega, zgolj posledica poziva tožene stranke, in da zato očitek iz 10. točke opozorila pred odpovedjo ne predstavlja kršitve delovnih obveznosti. Ta navedba je tudi v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 5. 12. 2013 in zapisnikom o zaslišanju prič v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2013. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne oz. da podrejeno samo razpiše pritožbeno obravnavo, dopolni dokazni postopek in odpravi pomanjkljivosti v izpodbijani sodbi in nato zavrne tožnikov zahtevek oz. podrejeno, da izpodbijani del prvostopenjske sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo 1. in 2. odstavka 163. člena ZPP, ko je odločilo, da tudi tožnik sam krije svoje stroške postopka. O povrnitvi stroškov postopka sodišče brez obravnavanja odloči na določeno zahtevo stranke (1. odstavek 163. člena ZPP). V skladu z 2. odstavkom 163. člena ZPP mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Ne zadošča, da stranka zgolj opisno priglasi stroške (nagrada za postopek, nagrada za narok) ne da bi pri tem opredeljeno navedla, koliko ta nagrada znaša. Navedeno velja še toliko bolj za primer, kakršen je konkretni, ko se vrednost predmeta in s tem višina nagrade določi glede na znesek zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili tožniku izplačani pred nastankom nagrade. Tožnik ni navajal, koliko je znašalo šest njegovih zadnjih plač, zato je neutemeljeno zavzemanje pritožbe za to, da bi sodišče prve stopnje moralo samo izračunati višino nagrade.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka je sestavni del tožbenega zahtevka, zato je brez pravne podlage pritožbeno pričakovanje, da bi sodišče prve stopnje tožnika v okviru materialno procesnega vodstva moralo posebej pozvati, da zahtevek za povrnitev stroškov postopka ustrezno dopolni. Neustrezno oblikovan tožbeni zahtevek ne pomeni, da vloga ni popolna in da je sodišče vložnika zato dolžno pozivati, da jo popravi, temveč je to kvečjemu razlog za zavrnitev neustrezno oblikovanega tožbenega zahtevka.

Pritožba v zvezi z odločitvijo o stroških postopka neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi s stroški postopka se ne izvaja nek poseben dokazni postopek, v katerem bi se ugotavljala odločilna dejstva. Navedeno izhaja iz že citirane določbe 1. odstavka 163. člena ZPP o tem, da sodišče o stroških postopka odloči brez obravnavanja.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- K pritožbi prve tožene stranke: Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni popolno izvedlo vseh pravočasno predlaganih dokazov, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, na katero pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ker pomeni, da bi jo prva tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Prvi toženi stranki je moralo biti najkasneje ob zaključku glavne obravnave jasno, da sodišče prve stopnje ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov in kolikor je menila, da ji sodišče prve stopnje s tem krati možnost obravnavanja, bi to kršitev morala uveljavljati najkasneje takrat. V 1. odstavku 286.b člena ZPP je izrecno določeno, da se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Prva tožena stranka niti v pritožbi ne navaja, da te kršitve brez svoje krivde ni mogla uveljavljati že prej, zato pritožbeno sodišče teh pritožbenih navedb (ki pa niti niso konkretizirane) ni moglo upoštevati.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana v zvezi z oceno dopisa policijske Uprave D. z dne 10. 9. 2012 (priloga B25), ki naj bi bila tudi v nasprotju s prepisom zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo z dne 5. 12. 2013 in zapisnikom o zaslišanju prič v postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Že takšna opredelitev kršitve kaže na to, da ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč za nestrinjanje prve tožene stranke z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi bila podana, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini navedenega dopisa in dejansko vsebino te listine ali pa, če bi bilo nasprotje med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o vsebini zapisnikov o zaslišanju in temi zapisniki. Pritožba ne navaja v čem naj bi bilo takšno nasprotje, pritožbeno sodišče pa ga tudi ne ugotavlja.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, ki implicitno izhaja iz 16. in 17. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, da je predhodno pisno opozorilo na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi potrebno šteti, kot neutemeljeno, ker tožena stranka ni dokazala kršitev, ki iz tega opozorila izhajajo. Pri tem je sodišče prve stopnje izhajalo iz tega, da je tožena stranka od desetih kršitev, ki so se navajale v pisnem opozorilu, navedbe podala le glede dopisa Policijske uprave D. z dne 10. 9. 2012. Pri tem je sodišče prve stopnje spregledalo, da prva tožena stranka navedb v zvezi z dopisom policijske uprave niti ni podala zato, da bi dokazovala utemeljenost pisnega opozorila, temveč v okviru dokazovanja, zakaj tožnika ni možno obdržati v delovnem razmerju. Popolna pasivnost tožene stranke pri utemeljevanju konkretnih kršitev, ki so navedene v pisnem opozorilu, izdanem na podlagi 1. odstavka 83. člena ZDR, je posledica tega, da tudi tožnik v tožbi v ničemer ni izpodbijal utemeljenosti pisnega opozorila in tudi ni navajal ničesar glede posameznih v pisnem opozorilu očitanih kršitev, temveč se vse tožbene navedbe nanašajo izključno na kršitve, ki so mu bile očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zoper pisno opozorilo iz 1. odstavka 83. člena ZDR delavec nima samostojnega pravnega varstva, temveč se utemeljenost očitkov iz pisnega opozorila lahko presoja v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kolikor je ta kasneje tudi dejansko podana. Vendar do tega vsebinskega preverjanja utemeljenosti očitkov iz predhodnega opozorila pride le v primeru, če delavec v tožbi, s katero izpodbija redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, ugovarja tudi očitkom iz opozorila. V kolikor pa delavec v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ne ugovarja utemeljenosti predhodnega pisnega opozorila (kot se je zgodilo tudi v konkretnem primeru) se v sporu ugotavlja le zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. S predhodnim pisnim opozorilom pa se sodišče v takšnem primeru ukvarja le v okviru presoje ali je bil sploh izpolnjen ta pogoj za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bilo bi v nasprotju z načelom kontradiktornosti, če bi od tožene stranke zahtevali, da dokazuje nakaj, kar za tožnika sploh ni sporno. Ne glede na zmotno stališče sodišča prve stopnje glede tega, zakaj je pisno opozorilo prve tožene stranke z dne 22. 10. 2012 potrebno šteti za nezakonito, pa to ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku namreč ni ugodilo zgolj na podlagi ugotovitve o neutemeljenosti predhodnega pisnega opozorila, temveč je tudi vsebinsko presojalo kršitve pogodbenih oz. drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so bile tožniku očitane v izpodbijani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S temi razlogi pa pritožbeno sodišče soglaša. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka glede kršitve, ki naj bi jo tožnik storil 7. 12. 2012, redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga podala po izteku prekluzivnega 60 dnevnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru krivdnega razloga odpoved podati najkasneje v 60 dneh od ugotovitve utemeljenega razloga in najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Kdaj je delodajalec izvedel za nastanek utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi je dejansko vprašanje. Ni res, da bi bila sodna praksa takšna, da rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi vedno začne teči šele z dnem, ko delavec poda zagovor. Res je, da je v posameznih sporih bilo ugotovljeno, da je delodajalec šele na zagovoru ugotovil utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa ne gre za pravilo in tudi konkretni primer ni takšen.

Predlog za ugotavljanje odgovornosti tožnika z dne 23. 1. 2013, naslovljen na direktorico Mestne uprave, je bil naslovu vročen istega dne. Na tem predlogu (priloga B1 - 3) je odredba direktorice E.E. z vpisanim datumom 23. 1. 2013 ter njeno parafo. V predlogu je zelo podrobno navedeno, s čem naj bi tožnik 7. 12. 2012 kršil svoje obveznosti iz delovnega razmerja, ta opis pa je povsem identičen z opisom iz sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Prva tožena stranka tako na zagovoru ni izvedela nič novega, zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je glede te kršitve prva tožena stranka zamudila rok, v katerem bi morala podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je podana prepozno, tudi če bi šteli, da je prva tožena stranka razloge za odpoved v zvezi z dogodki z dne 7. 12. 2012 ugotovila šele potem, ko je 31. 1. 2013 prejela dopolnitev predloga za ugotavljanje odgovornosti, ki pa vsebuje zgolj dokumentacijo v zvezi z zadržanjem kršitelja, medtem ko je ostala dokumentacija že bila priložena predlogu z dne 23. 1. 2013. Ni res, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju ali je odpoved podana znotraj prekluzivnega roka iz 6. odstavka 88. člena ZDR, ni upoštevalo, da je za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku pristojen župan oz. po njegovem pooblastilu direktorica mestne uprave. Ta rok je sodišče prve stopnje presojalo glede na to, kdaj je bila s kršitvami seznanjena direktorica mestne uprave.

Glede kršitve obveznosti iz delovnega razmerja, ki naj bi jo tožnik storil 20. 11. 2012, ko naj bi se po nepotrebnem vmešal v delo sodelavca F.F. z neumestno izjavo kršitelju, da je „pri nas drugače kot pri vas“ in s tem povzročil nepotreben verbalni konflikt, je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva. Pritožba sodišču prve stopnje sicer očita zmotno oz. nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, vendar pri tem ne navaja, katera so tista odločilna dejstva, ki naj bi jih sodišče prve stopnje ugotovilo zmotno oz. nepopolno. Najprej je potrebno ugotoviti, da je bilo v postopku pred sodiščem ugotovljeno nekoliko drugačno dejansko stanje, kot pa ga je ugotavljala prva tožena stranka v izpodbijani odpovedi. Tam je bilo navedeno, da naj bi tožnik kršitelja, ki je bil v postopku, razburil z neumestno izjavo „da je pri nas drugače kot pri vas“, ki je kršitelj ni mogel razumeti, saj naj bi tožnik napačno domneval, da gre za policista, kar naj bi obema redarjema povedal uslužbenec K.. V postopku pred sodiščem pa se je pokazalo, da se je kršitelj v resnici izdajal za policista, čeprav to ni bil. Navedeno domnevno utemeljenost razburjenja kršitelja zaradi vmešavanja tožnika v postopek postavi v povsem drugo luč. Sicer pa bi bilo utemeljenost očitkov prve tožene stranke v zvezi s tem dogodkom lažje preveriti, če bi prva tožena stranka predložila pritožbo kršitelja, na katero se v odpovedi sicer sklicuje, vendar pa tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je svoje ugotovitve glede dogodka z dne 20. 11. 2012 zato utemeljeno oprlo na izpovedbo priče F.F., ki je navedenega dne kot občinski redar vodil postopek zoper storilca prometnega prekrška. Ob ugotovitvi, da se je tožnik v postopek, ki ga je vodil F.F., vmešal le toliko, da je kršitelju, ki se je večkrat skliceval na to, da pozna vodjo Mestnega redarstva G.G., rekel, da mu to ne bo pomagalo, (pa tudi če temu dodamo še to, da bi kršitelju rekel, da je pri nas drugače kot pri vas) ni mogoče šteti, da bi tožnik s tem res kršil obveznosti iz delovnega razmerja, sploh pa ne v takšni meri, da bi to utemeljevalo odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje pravilno povzema izpovedbo priče A.A., da se redar, ki varuje postopek, ne vmešava v postopek, ki ga vodi drugi redar, temveč ga samo opazuje. Vendar pa ob ugotovitvi, da ni šlo za izjavo, ki bi bila žaljiva, da ta pripomba ni imela posledic za uspešnost in učinkovitost postopka ter, da tudi ni bilo ugotovljeno, da bi bila pritožba storilca prekrška utemeljena, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ravnanje tožnika 20. 11. 2012 ne predstavlja utemeljenega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s kršitvijo, ki naj bi jo tožnik storil 10. 12. 2012 s tem, da ni upošteval navodila nadrejenega o tem, kje bi moral stati, ko je izvajal opazovalno službo v času demonstracij. Ni res, da bi se sodišče prve stopnje glede te kršitve (enako pa velja glede kršitve z dne 20. 11. 2012) oprlo le na izpovedbo tožniku naklonjene priče, spregledalo pa vse ostale dokaze. Pritožba povsem neutemeljeno skuša namigovati na neverodostojnost dveh prič, ki naj bi bila tožnikova prijatelja (očitno gre za priči H.H. in F.F.). Šlo je za tožnikova sodelavca, oba sta bila prisotna ob domnevnih kršitvah, medtem ko priči, na kateri se sklicuje pritožba (C.C., B.B. in A.A.) pogosto izpovedujejo le o zadevah, pri katerih same niso bile prisotne. Pritožba ne navaja nobenih argumentov, zakaj naj bi bili priči H.H. in F.F. neverodostojni. Pritožbeno sodišče nima razloga, da bi dvomilo v njuno resnicoljubnost. Sicer pa glede dejstev (F.F. je izpovedoval o kršitvi z dne 20. 11. 2012, H.H. pa glede kršitve 10. 12. 2012), njuna izpovedba na odstopa bistveno od trditev prve tožene stranke oz. izpovedb navedenih treh vodilnih delavcev Redarske službe prve tožene stranke.

V redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo tožniku očitano, da je z neupoštevanjem navodil nadrejenih glede opravljanja dela na I. ulici dne 10. 12. 2012 v času demonstracij ogrozil svojo varnost in varnost sodelavcev ter povzročil velike motnje v organizaciji dela in da je med ostalimi občinskimi redarji povzročil veliko mero jeze, saj so prav vsi vključno z vodjo mestnega redarstva in vodjo odseka za redarstvo naloge opravljali v enakih pogojih in enakem časovnem trajanju, pri čemer nihče od njih ni izpostavil nikakršnega razloga za umik iz dogovorjene stojne točke, prav tako pa nihče (drug) tega dne ni zahteval zamenjave zaradi mraza. Za vsakega od navedenih očitkov je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ga šteje za neutemeljenega.

Glede neupoštevanja navodila nadrejenega B.B. o stojni točki, na kateri bi tožnik moral stati v času demonstracij se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na izpovedbo priče H.H., da so bila navodila nejasna, da jim je bilo na začetku rečeno, naj bodo skupaj zaradi varnosti in se je to spreminjalo šele kasneje. Da so bila navodila lahko nejasna, saj posredno izhaja tudi iz izpovedbe priče B.B., ki je povedal, da so v nadaljevanju (stojne točke) imeli točno napisane v delovnem nalogu, saj so ugotovili, da pavšalno razloženo ustno navodilo ni zadostno. Zaradi navedenega je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je kljub temu, da je B.B. tožniku povedal, kje ima stojno točko, vprašanje ali so tožnik in ostali to tudi razumeli. To je nenazadnje razvidno tudi iz dejstva, da so bili vsi trije varnostniki skupaj takrat, ko je v kontrolo prišel C.C.. Res je sicer, da tožnik navodila o tem, kje ima stojno točko očitno tudi potem ni upošteval, saj je bil ob nadaljnji kontroli B.B. znova skupaj z varnostnikom H.H., vendar je potrebno upoštevati tudi izpovedbo priče C.C., da dejstva, da so varnostniki skupaj, niso vzeli kot neko tragedijo. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je neutemeljen očitek iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožnik s tem, ko ni stal na svoji stojni točki, ogrozil svojo varnost in varnost obeh sodelavcev. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka tega očitka z ničemer ni utemeljila. Očitno gre za povsem neutemeljeno pretiravanje, ki naj utemelji odpoved pogodbe o zaposlitvi. Povsem logično je sklepanje sodišča prve stopnje, da je ogroženost redarjev manjša, če so skupaj. Tožnik je stal na stojni točki, ki je bila odrejena H.H., kar pomeni, da je s te točke bil vizualni kontakt s točko, na kateri je stal redar J.J., saj je prva tožena stranka ves čas zatrjevala, da so bile točke razvrščene tako, da sta z vsake bili vidni tudi preostali dve stojni točki.

Povsem neutemeljeni pa so očitki iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi o nezadovoljstvu, ki naj bi ga tožnik povzročil s tem, da je zahteval, da se ga zamenja, ker ga preveč zebe. Prva tožena stranka v času dogodka te zahteve očitno ni štela za neutemeljeno, saj so tožniku omogočili, da se je odšel pogret v službeni avtomobil, ki so ga prav za ta namen zagotovili. Navedeno ravnanje tožnika ni možno oceniti kot kršitev delovnih obveznosti, še zlasti pa ne kot kršitev, ki opravičevala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Res je sicer, da pri redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov ni potrebno, da bi bila vsaka posamična kršitev takšna, da bi sama po sebi utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi in da se pri tem upošteva tudi to, da prejšnja opozorila niso dosegla svojega namena in da tožnik s kršitvami nadaljuje. Vendar pa v konkretnem primeru tožnikovega ravnanja 12. 11. 2012 sploh ni možno šteti za kršitev delovnih obveznosti, pretežni del očitkov v zvezi z ravnanjem tožnika 10. 12. 2012 pa prav tako ne pomeni nikakršne kršitve obveznosti delovnega razmerja. Kršitev je lahko le to, da tožnik ni upošteval navodila nadrejenega o tem, kje bi moral stati v času demonstracij, vendar je bilo glede tega ugotovljeno, da navodilo ni bilo jasno in da neupoštevanje tega navodila tudi ni imelo nobenih posledic, zlasti pa ne takšnih, kot jih je zatrjevala prva tožena stranka.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo prve tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka: Stranki s svojima pritožbama nista uspeli, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik uveljavlja tudi povrnitev stroškov odgovora na pritožbo, vendar teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne stroške v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so potrebni za pravdo. Odgovor na pritožbo prve tožene stranke v ničemer ni prispeval k pravilni odločitvi v tem sporu in ga ni mogoče šteti za potreben strošek v smislu citirane določbe.