Jedro

V primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemer je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva.

V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti.

V primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, nosi voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, večji delež odgovornosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba sodišča prve stopnje se v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.469,70 EUR zniža na 980 EUR, znesek stroškov, ki jih tožena stranka po III. točki izreka dolguje tožeči stranki, pa se zniža na 79,51 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 109926/2009 z dne 22. 9. 2009 ostane delno v veljavi, tako da je toženec dolžan v petnajstih dneh od prejema te sodbe plačati tožnici 1.469,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2007 dalje in 65,50 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 10. 2009 dalje (I. točka izreka), da se sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da je toženec dolžan tožnici povrniti del stroškov pravdnega postopka, sorazmeren uspehu v pravdi (III. točka izreka).

2. Toženec v pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da ni nikoli podpisal poravnalne ponudbe in da se zato ni mogoče strinjati s stališčem sodbe, da že sam tožničin dopis predstavlja utemeljeno pridržno pravico. Izpodbijana sodba se ne opredeli do toženčevih trditev o neskrbnosti tožnice pri ugotavljanju dejanskega stanja. Tožnica je imela pred izplačilom odškodnine možnost, da s svojimi izvedenci ugotovi potek prometne nesreče in morebitno večjo sokrivdo toženca. V izvedenih dokazih ni podlage za stališče, da je prispevek toženca zaradi alkoholiziranosti večji od 50%. Toženec je prišel v zamudo šele s pozivom za vračilo, ne pa že s samim izplačilom. Odločitev o pričetku teka zamudnih obresti je zato napačna. Napačna je tudi odločitev o zapadlosti stroškov, ker ti zapadejo v plačilo šele po pravnomočnosti sodbe in izteku paricijskega roka. Toženec predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3. Tožnica ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženec prejel tožničino poravnalno ponudbo, v kateri je navedla, da se v primeru, da bi se za ta zavarovalni primer ugotovila sokrivda oškodovanca ali da zanj ni odgovoren zavarovanec, oškodovanec obvezuje povrniti prejeto odškodnino v sorazmerju s krivdo ali v celoti, s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od dneva njenega prejema. Na podlagi te ugotovitve zavzeto stališče, da si je tožnica pridržala pravico, da zahteva vrnitev plačanega, če bi se izkazalo, da za plačilo ne obstaja podlaga, in da je zato upravičena zahtevati vrnitev plačanega v sorazmerju s toženčevo krivdo, je pravilno.

6. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, povezani s tožničino neskrbnostjo pri ugotavljanju dejanskega stanja v zvezi s škodnim dogodkom. Po 191. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) nima pravice zahtevati nazaj, kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Sodna praksa je že zavzela stališče, da le v primeru, če se je plačnik zavedal, da plačuje, čeprav v resnici plačila ne dolguje, in ni okoliščin, ki bi temu njegovemu dejanju lahko odvzemale pomen prostovoljne privolitve v prikrajšanje, plačnik nima pravice zahtevati plačila nazaj. Sklepanje o privolitvi v prikrajšanje (na čemer je utemeljena izguba pravice terjati nazaj plačilo, ki je bilo opravljeno brez pravne podlage) pa je izključeno v primeru, ko plačnik (ob plačilu) zmotno meni, da obstoji dolg, ki ga plačuje, četudi morda zmota ni opravičljiva (1). S tem, ko v sodbi ni ugotovljeno, ali je tožnica ob izplačilu ravnala s potrebno skrbnostjo, ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo.

7. Neutemeljen je tudi očitek o pričetku teka zamudnih obresti. Po 193. členu OZ je pošteni pridobitelj dolžan plačati zamudne obresti od dneva vložitve zahtevka, nepošteni pa od dneva pridobitve. Stališče izpodbijane sodbe, da je bil toženec, ki je bil seznanjen z možnostjo, da bo moral v primeru, da bo ugotovljena njegova (so)krivda, denar vrniti, nepošten, je pravilno (2).

8. Neutemeljen je tudi očitek o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenih stroškov postopka. V skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (3) je rok za prostovoljno povrnitev stroškov postopka, ki ga določi sodišče na podlagi 313. člena ZPP hkrati tudi rok za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka 299. člena OZ. Odločitev, po kateri zakonske zamudne obresti od zneska dolgovanih stroškov postopka pričnejo teči z iztekom petnajstdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev tega dolga, je tako pravilna.

9. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za stališče, da je toženčev prispevek zaradi alkoholiziranosti višji od 50 %. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je (1) do škodnega dogodka prišlo, ko se je toženec vključeval z neprednostne ceste na prednostno, po kateri je s hitrostjo 66 km/h (dovoljena je bila hitrost 50 km/h) pripeljal tožničin zavarovanec, in (2) bi oba udeleženca lahko preprečila škodni dogodek, če bi upoštevala cestnoprometne predpise. Ker je nevarno situacijo povzročil predvsem toženec – izsiljevanje prednosti je huda kršitev cestnoprometnih predpisov, in ker je vozil pod vplivom alkohola, za kar se šteje, da je v vzročni zvezi s prometno nesrečo, toženec pa ni dokazal nasprotnega, njegov delež odgovornosti znaša 75 %.

10. Tožnica je svoje stališče o izključni toženčevi krivdi za prometno nesrečo utemeljevala s trditvijo, da je bila hitrost njenega zavarovanca nižja od tiste, ki jo je v prvem mnenju ugotovil izvedenec. Da bi preverila pravilnost izvedenčeve ugotovitve, je postavila še vprašanje o vplivu toženčeve alkoholiziranosti na njegovo vožnjo. Kot je navedeno v izpodbijani sodbi, je izvedenec pojasnil, da je to lahko vplivalo le na dinamiko gibanja toženčevega vozila pred trčenjem, ne pa na samo hitrost toženčevega vozila ob trčenju. Pritožbeni očitek, da izvedeni dokazi ne dajejo podlage za višji toženčev prispevek zaradi alkoholiziranosti, je tako utemeljen. Domneva o vzročni zvezi med alkoholiziranostjo in nastalo škodo, ki jo vzpostavlja sodba, je določena v zavarovalnih pogodbah v zvezi z izgubo zavarovalnih pravic, ne velja pa v primerih, kot je obravnavani. Po pravilih 154. člena OZ, ki veljajo za odgovornost pri nesreči premikajočih se motornih vozil, se v razmerju med imetniki motornih vozil uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti pa je dokazno breme glede vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo na tistem, ki jo zatrjuje.

11. Navedeno narekuje spremembo odločitve o razdelitvi odgovornosti med tožničinim zavarovancem in tožencem. Po utrjenem stališču sodne prakse v primerih, v katerih si konkurirata kršitev pravila o primerni hitrosti in pravila o prednostni cesti, če ni posebnih okoliščin, voznik, ki krši pravilo o prednostni cesti, nosi večji delež odgovornosti (4). Glede na to, da je toženec imel možnost videti toženkinega zavarovanca ter oceniti smer in hitrost njegove vožnje, nosi 2/3 delež odgovornosti za nastalo škodo, tožničin zavarovanec pa 1/3 delež. Za višji delež odgovornosti toženkinega zavarovanca, ki ga uveljavlja pritožba, ni podlage.

12. Ne glede na zmotno uporabo pravil o dokaznem bremenu, kar utemeljuje pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (5), ugotovitve izpodbijane sodbe dajejo podlago za spremembo izpodbijane sodbe. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe je tožnica na račun polovičnega deleža odgovornosti njenega zavarovanca tožencu plačala 2.939,40 EUR. Ob upoštevanju njegovega tretjinskega deleža odgovornosti (kar znaša 1.959,40 EUR) je upravičena do vrnitve 980 EUR. Sprememba pa ni vplivala na višino tožničine terjatve iz naslova izvršilnih stroškov.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je znesek, ki ga toženec po I. točki izreka dolguje tožnici, znižalo na 980 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). Točka II izreka, s katero je bil sklep o izvršbi delno razveljavljen in tožbeni zahtevek zavrnjen, glede na njeno oblikovanost ostaja enaka, po vsebini pa se nanaša na razliko med zahtevanih 2.939,40 EUR in 980 EUR, za kolikor je bil sklep o izvršbi ohranjen v veljavi. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

14. Sprememba uspeha v pravdi je narekovala spremembo odločitve o stroških postopka. Po ugotovitvah izpodbijane sodbe tožničini stroški znašajo 1.062,32 EUR, toženčevi pa 411,90 EUR. Glede na tožničin tretjinski uspeh je upravičena do povrnitve 354,11 EUR, toženec pa do povrnitve 274,60 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženec dolžan tožnici 79,51 EUR.

(1) Prim. sodbo VS RS III Ips 84/2007 z dne 10. 3. 2009 in sklep VS RS III Ips 137/2008 z dne 17. 5. 2011. (2) Prim. sklep VS RS II Ips 154/2004 z dne 13. 5. 2004 in kasnejše odločbe, ki se opirajo na stališče iz te odločbe.

(3) Pravna mnenja, št. 1/2006, str. 7 in nasl. (4) Prim. sodbo VS RS II Ips 238/2009 z dne 14. 3. 2013 in v njej navedene druge odločbe VS RS.

(5) Prim. sodbo VS RS II Ips 602/2009 z dne 21. 3. 2013.