Jedro

Določba 4. tč. tarifne priloge k SKPgd v povezavi z 2. tč. 52. čl. SKPgd pomeni, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % stroškov javnega prevoza, saj je v kolektivni pogodbi je določena le spodnja meja povračila stroškov, v tarifni prilogi k kolektivni pogodbi pa je določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku A. K. plača razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje od junija 2001 do aprila 2003 v skupnem znesku 679,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov tečejo tako, kot je navedeno v izreku (točka I/1 izreka) in mu povrne stroške postopka v znesku 626,68 EUR v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici M.V. plača razliko v povračilu stroškov za prevoz na delo in z dela za obdobje junij 2001 do julij 2004 v skupnem znesku 682,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od posameznih zneskov tečejo kot je navedeno v točki II/1 izreka in ji povrne stroške postopka v znesku 529,85 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II/2 izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točki I/3 in II/3 izreka).

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/2008) pritožuje tožena stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje brez kakršnekoli obrazložitve zavrnilo ugovor tožene stranke, da tožbena zahtevka tožečih strank ne predstavljata čiste denarne terjatve, zaradi česar je tožbo potrebno zavreči, saj tožeči stranki nista predhodno podali zahtevkov pri delodajalcu skladno s 1. in 2. odstavkom 204. člena ZDR. Ker sodišče prve stopnje ni z ničemer utemeljilo, zakaj terjatev tožečih strank predstavlja čisto denarno terjatev, sodba v tem ključnem delu sploh nima razlogov o tem odločilnem dejstvu in je zaradi tega ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo ugovor tožene stranke glede ničnosti določb 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPGd, Ur. l. RS, št. 40/97 – 38/2003) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998), ki glede ugotavljanja zgornje višine povračila stroškov napotujeta na uporabo Uredbe, za katero je Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. U-I-296/95 ugotovilo, da je v celoti neskladna z Ustavo. Ker je bistvo Uredbe ravno določanje, katera povračila stroškov v zvezi z delom se priznavajo, kot davčno priznani odhodek oz. za prejemnike, kot neobdavčen dohodek in določanje višine, do katere ti dohodki niso obdavčeni oz. so za izplačevalca davčno priznani, je trditev sodišča, da iz odločbe Ustavnega sodišča ne izhaja sama spornost višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela, neutemeljena, saj obe določbi tarifnih delov kolektivnih pogodb določata, da se stroški povrnejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo. Tako je sodišče v tem delu povsem napačno ugotovilo dejansko stanje. Napačen je tudi zaključek, da je pravna podlaga za zahtevek tožečih strank kolektivna pogodba in ne Uredba, saj sta določbi SKPGd in KPDT brez Uredbe povsem neuporabni, ker pri ugotavljanju višine obveznosti v celoti napotujeta na uporabo Uredbe, ki pa je neustavna. Tožena stranka je v postopku uveljavljala ničnost določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih prilog SKPGd in KPDT zaradi neskladnosti z Ustavo in prisilnimi predpisi, vendar se do tega sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Tako sodba ne vsebuje razlogov o tem odločilnem dejstvu, zaradi česar je v tem delu ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z uveljavljano ničnostjo določb prvih odstavkov 4. točke tarifnih delov obeh kolektivnih pogodb iz razloga nedoločljivosti predmeta obveznosti. Celo v primeru, če bi bila Uredba skladna z Ustavo, višina povračila stroškov prevoza na delo in z dela na njeni podlagi in ob striktni uporabi njenih določb ni določljiva. Uredba namreč ne vsebuje konkretno določenih višin oz. zneskov povračil, zlasti pa ne vsebuje zgornjih zneskov za posamezna povračila, ki bi jih bil delodajalec dolžan izplačevati, oziroma preko katerih delodajalec pri povračilu stroškov v zvezi z delom ne bi smel. Uredba sicer vsebuje neka merila, ki so osnova za ugotavljanje višine, do katere se posamezna povračila stroškov ne vštevajo v davčno osnovo fizičnih in pravnih oseb in na podlagi teh meril je v večini primerov res mogoče ugotoviti davčno priznane višine povračil stroškov, ki pa ji kljub temu ni mogoče šteti za zgornje zneske, ki bi jih Uredba določala, saj le-ta zgornjih zneskov povračil stroškov ne limitira, temveč določa le mejo njihove neobdavčljivosti. Zaradi tega teh meja obdavčljivosti ne bi smeli razlagati tako, da predstavljajo znesek, ki glede na določbo tarifnih delov obeh kolektivnih pogodb predstavlja obveznost delodajalca. Tudi zaradi tega so obveznosti iz teh določb nedoločljive, navedeni določbi pa iz tega razloga nični. Nedoločljivost prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog izhaja tudi iz tega, da Uredba v 4. členu določa, da se pri ugotavljanju zneskov iz Uredbe upoštevajo zadnji znani statistični podatki. Stroški prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi pa statistično niso obdelani in javno objavljeni, zaradi česar zneskov iz Uredbe glede na določbe Uredbe pri povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ni mogoče ugotoviti oziroma določiti. Sodišče prve stopnje sicer navaja, da je predmet obveznosti v vsakem primeru določljiv, ker se v vsakem primeru lahko ugotovi višina stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, saj so ceniki javni, pri tem pa zanemari možnost različnih javnih prevozov, različnih cen za različne vrste vozovnic ter razlike v cenah med prevozniki. Sodišče ni ugotavljalo, ali so ceniki prevoznikov javni in tako pri tem ne gre za splošno znano dejstvo. Ker sodišče do tega zaključka ni prišlo na podlagi izvedenih dokazov, je to bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Glede na to, da je cena vozovnic med seboj na mesečnem nivoju različna, niti kolektivni pogodbi niti Uredba pa ne določajo, katero od možnih vozovnic in kateri javni prevoz se uporabi pri ugotavljanju višine stroška javnega prevoza, je tudi iz tega razloga podana nedoločljivost obveznosti. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da je izraz javni prevoz tako splošen, da posebne definicije v delovnem pravu ne potrebuje, saj nova Uredba, ki velja od leta 2005 dalje vsebuje definicijo javnega prevoza, medtem ko jo Uredba, na katero napotujeta obe kolektivni pogodbi, ne vsebuje. V zvezi z ničnostjo določb obeh kolektivnih pogodb tožena stranka še poudarja, da je Vrhovno sodišče RS v kolektivnem sporu odločilo, da ničnost ni podana, vendar se z razlogovanjem vrhovnega sodišča ne strinja. Sodišče prve stopnje je tožnicama dosodilo razlike v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela med zneski, ki jih je izplačevala tožena stranka in zneski, ki naj bi predstavljali 100 % stroškov javnega prevoza. Pri tem pa ni upoštevalo niti cen mesečnih vozovnic, ki so bistveno nižje od dnevnih vozovnic, niti ni upoštevalo morebitnih kilometrin, ki bi tožnikoma pripadale ob upoštevanju temelja, iz katerega zahtevki izhajajo. Do povračila stroškov prevoza na delo in z dela je delavec upravičen le, če mu ti stroški dejansko nastanejo. Tožeči stranki sta bili v skladu s pravili o dokaznem bremenu dolžni sami dokazati utemeljenost svojih zahtevkov tako po temelju kot tudi po višini, kar pa nista storili. Pravno zmotno je tudi stališče sodišča, da se pri izračunu višine obveznosti povračila stroškov prevoza na delo in z dela kot limit ne more upoštevati kilometrina po Uredbi, ker naj bi panožna kolektivna pogodba v splošnem delu določila stroške prevoza na delo in z dela v povezavi z javnim prevoznim sredstvom in ne kilometrino. Tega svojega stališča tudi ni utemeljilo, ampak se je odločilo za razlago, ki je v škodo toženi stranki in v korist tožnikoma, saj je odločilo, da se jima ti stroški povrnejo v zanju najugodnejši t. j. najvišji višini. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških, saj ni razvidno za katera opravila je sodišče odvetniku priznalo nagrado in tako pravilnosti odmere stroškov ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrže in naloži tožečima strankama v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke, podredno pa, da pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek zavrne ter tožečima strankama naloži plačilo tako pravdnih, kot tudi pritožbenih stroškov oziroma, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP) pa odgovarja: Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana, ker sodišče prve stopnje ni argumentirano odgovorilo na trditev tožene stranke, da pri terjatvah iz naslova razlik v povračilu stroškov prevoza na delo in z dela ne gre za čisto denarno terjatev in, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani tožene stranke uveljavljane ničnosti določb prvih odstavkov 4. točke SKPGd in KPDT. Zatrjevana kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sodba nima razlogov ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Vprašanje, ali je terjatev iz naslova povračila stroškov prevoza na delo ali z dela denarna terjatev ali ne, je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava, do katerega se je sodišče prve stopnje opredelilo, vendar se tožena stranka s stališčem sodišča prve stopnje ne strinja, prav tako se je sodišče prve stopnje opredelilo do uveljavljane ničnosti določb prvih odstavkov 4. točke SKPGd in KPDT. To pa ne pomeni, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre pri terjatvi iz naslova povrnitve stroškov prevoza na delo in z dela za denarno terjatev iz delovnega razmerja, zato sta se tožeči stranki na podlagi četrtega odstavka 204. člena ZDR s to terjatvijo lahko obrnili neposredno na sodišče in nista bili dolžni predhodno zahtevati varstva pravic pri delodajalcu.

Zahtevki iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela se v sodni praksi niso nikoli obravnavali kot terjatve, za katere bi bili obvezni predhodni postopki pri delodajalcu, temveč vedno kot denarne terjatve, s katerimi se delavec lahko obrne neposredno na sodišče. Zmotno je stališče tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zavreči, ker ni bila izpolnjena procesna predpostavka za vložitev tožbe. Sodišče prve stopnje se pri tem utemeljeno sklicuje na uveljavljeno sodno prakso. V sklepu opr. št. VIII Ips 119/2004 z dne 21.12.2004 je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da pisni obračun plače, iz katerega je razvidna negativna ocena delovne uspešnosti, ne predstavlja odločitve delodajalca o pravicah in obveznostih, zaradi česar delavec razliko v plači zaradi nezakonitega znižanja lahko uveljavlja kot denarno terjatev, saj predhodni postopek pri delodajalcu ni bil obvezen. Tudi obračun nadomestila stroškov prevoza na delo in z dela je bil razviden iz plačilnih list tožečih strank, saj so razliko vtoževale na podlagi podatkov, ki so razvidni iz plačilnih list. S sklepom opr. št. Dsp 69/2008 z dne 8.9.2008 pa je revizijsko sodišče zavzelo stališče, da ne more biti pravno pomembna praksa, ki se je oblikovala na podlagi določb bivšega Zakona o združenem delu, saj je materialnopravna ureditev v ZDR/02 glede procesnih predpostavk oz. pogojev za sodno varstvo drugačna. Ta sklep se nanaša na pritožbo tožene stranke zoper sklep o nedopustitvi revizije v sporu, ki se je nanašal na plačilo razlik stroškov prevoza na delo in z dela.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo ugovor tožene stranke, da naj bi bila sporna določba tarifnih prilog k obema kolektivnima pogodbama nična, ker obveznost plačila stroškov prevoza na delo in z dela ni določljiva. Določba prvega odstavka 4. točke tarifne priloge k SKPGd v povezavi z 2. točko 52. člena SKPGd pomeni zgolj to, da je delodajalec delavcu dolžan povrniti celotne stroške javnega prevoza in ne le 60 % teh stroškov. Enako velja tudi za interpretacijo prvega odstavka 4. člena tarifne priloge k KPDT v povezavi z 2. točko 53. člena KPDT. Takšna interpretacija teh določb izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 190/2005 z dne 22.1.2005. Vrhovno sodišče je v tem kolektivnem delovnem sporu odločilo, da mora nasprotni udeleženec delavcem obračunati in izplačati stroške za prevoz na delo in z dela v višini 100 % stroškov javnega prevoza. V tem sporu je sicer šlo za spor v zvezi z uporabo določbe 4. točke tarifne priloge h Kolektivni pogodbi gostinstva in turizma (KPGit, Ur. l. RS, št. 83/87 - 87/04). Ta določbe je identična določbi 4. točke tarifne priloge k SKPGd oz. 4. točki tarifne priloge k KPDT, obenem pa je bilo v 2. točki 68. člena KPGit prav tako določeno, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela najmanj v višini 60 % stroškov javnega prevoza. Revizijsko sodišče je zavzelo povsem jasno stališče, da je bilo v KPGit povračilo stroškov prevoza na in z dela urejeno tako, da je bila v 68. členu določena spodnja meja povračila teh stroškov, hkrati pa je bila v tarifni prilogi izrecno določena dejanska višina povračila stroškov v višini zgornjih zneskov, do katerih so izplačila iz tega naslova pri ugotavljanju davčne osnove priznana kot odhodek. V citirani zadevi je šlo tudi za vprašanje pravilnosti razlage Komisije za razlago KPGit, vendar pa za ta individualni delovni spor sploh ni bistveno, da Komisija za razlago KPGit oz. Komisija za razlago KPDT glede teh določb nista sprejeli nobene razlage, saj določbe vseh treh kolektivnih pogodb veljajo takšne, kot so in jim tudi komisija ne za razlago ne more dati drugačnega podmena. V citirani sodbi je Vrhovno sodišče to še posebej poudarilo, ko je zavzelo stališče, da bi sodišče prve stopnje moralo priti do enakega zaključka tudi brez razlage komisije, torej, če bi moralo samo razlagati sporne določbe KPGit in njene tarifne priloge.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožeči stranki nista dokazali utemeljenosti svojih zahtevkov tako po temelju, kot tudi po višini. Iz njunih izpovedb in prebranih izpovedb prič L.J. in N.N.P. izhaja, da sta se dejansko vozili na delo. Kot je izpovedal tožnik A.K. je moral na približno na tri mesece delavki v kadrovski službi prinesti vsaj dve vozni karti, od M.V. pa niso zahtevali nobenih dokazil o ceni vozne karte. Tožena stranka je določila pravilo, da se povrne 60 % stroškov prevoza po tarifni lestvici avtobusnih prevoznikov Slovenije, ki velja za eno vozovnico na določeno razdaljo in so se, kot je izpovedala priča N.N.P., upoštevali kilometri po najkrajših možnih razdaljah. Ker je tako tožena stranka tožečima strankama povrnila le 60 % stroškov prevoza na delo in z dela, sta glede na tolmačenje določb prvih odstavkov 4. točk tarifnih prilog k SKPGd in KPDT, ki izhaja tudi iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, utemeljeno zahtevali še razliko do 100 % povračila stroškov prevoza na delo in z dela. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da mora tožena stranka tožečima strankama plačati razliko med prejetim 60 % nadomestilom stroškov prevoza na delo in z dela in 100 % nadomestilom (tožena stranka zahtevku sicer po višini ni ugovarjala, pravilnost izračuna pa izhaja iz plačilnih list, kar ugotavlja že sodišče prve stopnje).

Pritožba tudi v delu, kjer graja odločitev o stroških ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na 1. odstavek 154. člena ZPP in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku A.K. plačati stroške postopka v višini 626,68 EUR, tožnici M.V. pa v višini 529,85 EUR. Iz obrazložitve res ne izhaja, za katera opravila je sodišče odvetniku priznalo nagrado, vendar pa to izhaja iz spisa, in sicer iz stroškovnika, kjer je razvidno, da je sodišče, kot potrebne stroške, skladno s 155. členom ZPP, priznalo stroške za sestavo obeh tožb po 200 točk, sedem pripravljalnih vlog po 150 točk, pristop na poravnalni narok – 50 točk, stroške za zastopanje na dveh obravnavah - 200 in 100 točk, materialne stroške, 20 % DDV in povišanje po 9. tč. OT v višini 10 %, tako da stroški zastopanja za vsakega tožnika znašajo po 529,85 EUR, tožena stranka pa je dolžna tožniku A.K. povrniti tudi stroške sodnih taks. Sodišče prve stopnje je skladno z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) pravilno upoštevalo Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in spremembe).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišče prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP).

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 165. čl. v zvezi s 154. čl. ZPP odločilo, da krije stroške pritožbenega postopka sama.