Jedro

Utemeljen je pritožbeni ugovor toženca, da je sodišče neutemeljeno priznalo dodatne stvarne razbremenitve. Sodišče je ob priznanju pravice do dela na drugem delu pri opredelitvi ustreznega dela navedlo, da je tožnik zmožen za delo brez nočnih izmen, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, stoje 3/4 ur, sede 3 ure, s hojo po ravnem, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Toženec pravilno opozarja, da stvarna razbremenitev „stoje ¾ ure, sede 3 ure s hojo po ravnem“ ni stvarna razbremenitev, ki jo je podal izvedenski organ.

Ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja predhodna presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira zato, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače. Izvedenski organ je v tem sporu drugače (kot toženec) opredelil vzrok psihičnih težav, zaradi katerih je bila tožniku priznana razbremenitev (časovna in stvarna) kot posledica poškodbe pri delu zaradi trajne osebnosti spremenjenosti po katastrofični izkušnji. Izvedenski organ je ugotovil, da je tožnik zaradi ropa na delovnem mestu razvil psihične težave, ki so se skozi čas razvijale in stopnjevale.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se glasi: „Odpravi se odločba tožene stranke št. zadeve ..., št. dosjeja:... z dne 30. 9. 2019 in I. točka odločbe tožene stranke št. dosjeja: ... z dne 28. 5. 2019 in se nadomesti z novo I. točko, ki se glasi: Zavarovancu A. A., roj. .... 1967, delovnemu invalidu III. kategorije 50 % zaradi posledic poškodbe pri delu in 50 % zaradi bolezni, se prizna pravica do dela na drugem delu: zmožen za delo brez nočnih izmen, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 4. 2019 dalje. V ostalem delu ostane odločba nespremenjena.“

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo prvi odstavek izreka odločbe toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 9. 2019 in I. točko odločbe toženca št. dosjeja ... z dne 28. 5. 2019 nadomestilo z novo I. točko, ki se glasi: „Zavarovancu A. A., rojenemu ... 1967, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic 50 % poškodbe pri delu in 50 % bolezni, se prizna pravica do dela na drugem delu s stvarnimi razbremenitvami, zmožnost za delo brez nočnih izmen, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, stoje 3/4 ure, sede 3 ure, s hojo po ravnem, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 4. 2019 dalje. V ostalem ostane odločba nespremenjena.“

2. Toženec je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek.

V predhodnem postopku so bile tožniku že priznane pravice iz invalidskega zavarovanja z materialno pravnomočno odločbo. Tožnik je bil z odločbo št. ... z dne 8. 10. 2007 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto, brez nočnega dela, s polnim delovnim časom od 11. 7. 2007 dalje. Odločba je bila vročena 11. 10. 2017 in je pravnomočna. Materialno pravnomočna je odločba št. ... z dne 4. 2. 2011, s katero je bila tožniku, delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni priznana pravica do dela na delovnem mestu poštni delavec II, brez nočnega dela, s krajšim delovnim časom, 4 ure dnevno, od 1. dne naslednjega meseca po nastanku spremembe, to je od 1. 12. 2010 dalje. Tudi tu gre za vzrok v obliki bolezni s pravico do časovne razbremenitve na delu z omejitvijo nočnega dela. Sodišče je oprlo svojo odločitev na izvedensko mnenje z dne 2. 12. 2021, ki ugotavlja, da gre pri tožniku v celoti za novo invalidnost v posledici ortopedskih razlogov, ki so glede na izvedensko mnenje posledica bolezni in ne posledica poškodbe pri delu. Razlogi iz področja psihiatrične stroke niso prispevali k nastanku nove oziroma spremenjene invalidnosti. V predhodno pravnomočno zaključenih postopkih o priznanju pravic invalidskega zavarovanja (leta 2007 in 2011) je bila tožniku priznana invalidnost zaradi psihičnih težav, ki so bile opredeljene kot bolezen. Odločbi o priznanju pravic sta materialno pravnomočne. V materialno pravnomočnost ni mogoče posegati, saj gre za ustavno varovan institut pravnomočnosti (158. člen Ustave RS). Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni upoštevalo materialno pravnomočno zaključenih postopkov in je s tem zmotno ugotovilo odločilna dejstva. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno z vidika vprašanja pravnomočnosti, sodišče pa tudi ni upoštevalo dejstva, da je nova oziroma novo nastala invalidnost v posledici bolezni kot izhaja iz izvedenskega mnenja, ki ga je upoštevalo. Sodišče je bistveno kršilo postopek, ko je odločalo izven okvira dopustnega sodnega varstva, v zvezi s 63. členom ZDSS-1 glede na predmet predsodnega postopka. Priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja že do tedaj pravnomočno ugotovljene invalidnosti ne more biti dopusten predmet socialnega spora. Vprašanje pravic in obveznosti in pravnih koristi se lahko nanaša zgolj na novo priznana upravičenja oziroma pravice iz invalidskega zavarovanja v zvezi s spremenjeno invalidnostjo, ne pa že glede vzpostavljenih upravičenj iz predhodnih postopkov. Ker to neposredno vpliva na vsebino odločitve gre za bistveno kršitev postopka. Predmet postopka so bile lahko le novo priznane pravice iz invalidskega zavarovanja, podlaga v dejanskem smislu pa ugotavljanje nove oziroma spremenjene invalidnosti v povezavi z vzrokom le-te. Vzrok nove oziroma spremenjene invalidnosti bi glede na mnenje sodno izvedenskega organa morala biti bolezen in ne poškodba pri delu. Pravilna je ocena toženca iz predsodnega postopka, zato je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo glede odločitve o vzroku invalidnosti. Odločitev sodišča v drugem odstavku izreka sodbe je napačna. Nepravilna je odločitev sodišča o omejitvah. Potreba po omejitvi „stoje ¾ ure, sede 3 ure, s hojo po ravnem“, ne izhaja iz izvedenskega mnenja z dne 2. 12. 2021. Iz sodnega izvedenskega mnenja, na katerega je sodišče oprlo odločitev izhaja le, da so dosedaj priznane razbremenitve tudi z ortopedskega vidika ustrezne. Zaradi navedenega je zmotno sklepalo, da iz izvedenskega mnenja izhajajo druge stvarne razbremenitve kot so bile že določene in je iz tega razloga posledično zmotno uporabljeno materialno pravo.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kot to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče zmotno presodilo izvedensko mnenje v delu potrebnih stvarnih razbremenitev, zaradi česar je v tem delu posledično prišlo do zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ob tem ugotavlja, da ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do tistih, ki jih v pritožbi navaja toženec.

5. Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost izpodbijane dokončne odločbe toženca št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 30. 9. 2019 in odločbo št. dosjeja ... z dne 28. 5. 2019. Sodišče je v tem socialnem sporu že odločalo s sodbo V Ps 1238/2019 z dne 29. 3. 2021, ko je pri tožniku kot vzrok invalidnosti z dne 4. 3. 2019 ugotovilo poškodbo pri delu in ne bolezen. Pritožbeno sodišče je po pritožbi toženca s sklepom opr. št. Psp 135/2021 z dne 14. 7. 2021 izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje ter mu naložilo ugotavljanje, ali je nova invalidnost od 4. 3. 2019 dalje posledica zgolj psihičnih težav (in katerih) ter v primeru morebiti ugotovljene sovzročnosti opredelitev do deleža različnih vzrokov.

6. V novem sojenju je bilo potrebno ugotoviti kolikšen vpliv na invalidnost imajo opredeljene zdravstvene težave ortopedske oziroma psihične narave ter posledično opredelitev deleža sovzročnosti poškodbe pri delu in bolezni. V ponovljenem postopku je bil tako sporen še vzrok ugotovljene invalidnosti.

7. Utemeljen je pritožbeni ugovor toženca, da je sodišče neutemeljeno priznalo dodatne stvarne razbremenitve.1 Sodišče je ob priznanju pravice do dela na drugem delu pri opredelitvi ustreznega dela navedlo, da je tožnik zmožen za delo brez nočnih izmen, brez dvigovanja bremen nad 5 kg, stoje ¾ ur, sede 3 ure, s hojo po ravnem, s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko. Toženec pravilno opozarja, da stvarna razbremenitev „stoje ¾ ure, sede 3 ure s hojo po ravnem“ ni stvarna razbremenitev, ki jo je podal izvedenski organ. Iz izvedenskega mnenja z dne 2. 12. 2021 je razvidna ugotovitev, „da gre pri tožniku za stanje po manjših poškodbah (Fisher 1), ki po definiciji praviloma ne zapustijo trajnih sprememb.2 Ugotovljene so bile degenerativne spremembe, zaradi katerih je potrebna omejitev „brez dvigovanja težjih bremen od 5 kg“, ki jo ima tožnik že priznano pri ugotovitvi invalidnosti od 4. 3. 2019 in je iz ortopedskega stališča korektna. Časovna razbremenitev s krajšim delovnim časom od 10. 11. 2010, pa ni posledica ortopedskih težav.“ Predmet izvedovanja izvedenskega organa je bila opredelitev vzroka že ugotovljene invalidnosti. Obrazložitev izvedenskega organa se v 5. točki izvedenskega mnenja (list. št. 89)3 nanaša na opredelitev dela, ki ga tožnik opravlja. Izvedenski organ se je izrecno in določno opredelil, da ima tožnik za nov primer invalidnosti od 4. 3. 2019 dalje priznano omejitev „brez dvigovanja bremen težjih od 5 kg“. Stanje po delni rupturi meniskusa in artroskopiji je že vključeno v invalidnost, za katero ima priznane ustrezne omejitve. Tožnik lahko delo iz ortopedskega stališča4 opravlja brez nevarnosti za poslabšanje stanja. Pravilna je pritožbena trditev, da je sodišče v tem delu zmotno povzelo izvedensko mnenje z dne 2. 12. 2021, zaradi česar je posledično napačno uporabljeno materialno pravo, ko so tožniku priznane dodatne (nove) stvarne razbremenitve. Izvedenski organ se je izrecno opredelil, da je invalidnost priznana v obliki od 4. 3. 2019 dalje ustrezna oziroma tožnika ob nadaljnjem opravljanju tako opredeljenega ustreznega dela varuje pred slabšanjem zdravstvenega stanja.

8. Pritožbeno sodišče pa ne more soglašati s pritožbenim razlogovanjem, da gre za novo invalidnost v celoti kot posledico ortopedskih težav5 in ne za sovzročnost kot je ugotovilo sodišče.6 Toženec si prizadeva izkazati, da so bili razlogi za invalidnost s področja psihe že pravnomočno opredeljeni kot bolezen, posledično zaradi česar na podlagi ugotovitev izvedenskega organa v tem postopku razloga ni mogoče spreminjati v poškodbo pri delu. Sodišče se je že v izpodbijani sodbi v 11. točki obrazložitve pravilno in argumentirano opredelilo do ugovora pravnomočnosti oziroma zamejenosti sodišča odločati o vzroku invalidnosti. Vrhovno sodišče RS je v citiranih sodbah7 izrecno izpostavilo, da pravnomočnost odločbe ne pomeni, da so vsi njeni elementi že avtomatsko vključeni v posledice pravnomočnosti in da zato o nobenem od teh (oziroma tej povezavi po novih pravicah) ni mogoče več odločati. Poudarilo je, da postane materialno pravnomočna odločba, s katero so stranki naložene obveznosti ali s katero je pridobila določene pravice. Slednje ne obsega tudi v predhodni odločbi ugotovljenega vzroka invalidnosti, ki sam po sebi ne pomeni odločitve o pravici, temveč odločitev o dejstvu, ki v nekaterih primerih sploh ni pravno odločilno za priznanje pravic invalidskega zavarovanja. Ob uveljavljanju novih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja predhodna presoja vzroka invalidnosti ne more biti ovira zato, da se vzrok v ponovnem postopku za naprej ne opredeli drugače. Izvedenski organ je v tem sporu drugače (kot toženec) opredelil vzrok psihičnih težav, zaradi katerih je bila tožniku priznana razbremenitev (časovna in stvarna) kot posledica poškodbe pri delu zaradi trajne osebnosti spremenjenosti po katastrofični izkušnji. Izvedenski organ je ugotovil, da je tožnik zaradi ropa na delovnem mestu razvil psihične težave, ki so se skozi čas razvijale in stopnjevale.8 Vzrok tožnikove invalidnosti ni posttravmatska stresna motnja, kot je to toženec ugotovil leta 2011,9 temveč se je posttravmatska stresna motnja razvila v trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji, ki je po ugotovitvah izvedenskega organa vzrok 50 % invalidnosti. Pri tožniku ne gre za invalidnost zaradi psihičnih težav, ki so nastale in ostale v isti obliki, temveč gre za spremenjeno psihično funkcioniranje, ki se je odrazilo v trajni osebnostni spremenjenosti po katastrofični izkušnji.10 Iz psihiatričnega stališča je nesporno, da gre za stanje, ki ga lahko neposredno vzročno povežemo z nesrečo pri delu 31. 1. 2000. 9. Pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje o sovzročnosti ugotovljene invalidnosti,11 zaradi česar je pritožbi le delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo samo v delu (s strani sodišča) nepotrebno priznanih (novih) stvarnih razbremenitev (2. alineja 358. člena ZPP), v ostalem nespremenjenem delu pa izpodbijano sodbo potrdilo.

1 Od „nove“ invalidnosti od 4. 3. 2019 dalje. 2 List. št. 86. 3 „da tožnik delo opravlja 4 ure v zaprtem prostoru, stoje ¾ ure, sede 3 ure, s hojo po ravnem, pogosto v prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice ter da dviguje ročno bremena stalno 2 kg, občasno 5 kg na višino 1 meter“. 4 Upoštevajoč novo invalidnost od 4. 3. 2019 dalje. 5 Upoštevajoč izvedensko mnenje so ortopedske težave bolezenske narave. 6 Upoštevajoč psihične težave, ki so bile opredeljene kot posledica poškodbe pri delu (že v letu 2011 priznana razbremenitev „omejitev nočnega dela" je bila zaradi psihičnih težav). 7 Na katere se sklicuje sodišče v 11. točki obrazložitve sodbe. 8 Tožniku je rop (zaradi osebnostne podstati) predstavljal tako intenziven stresor, ki mu je povzročil posttravmatsko stresno motnjo. Le-ta se je odrazila v depresivnem razpoloženju in depresivni motnji, počasi je s kronifikacijo psihičnega stanja pri tožniku psihična simptomatika napredovala (preko posttravmatske stresne motnje in depresivnega razpoloženja) v trajno osebnostno spremenjenost po katastrofični izkušnji. 9 Bolezenske narave. 10 Ki je pripeljala do dokončne kronične spremembe osebnosti, ki je vplivala na njegovo zmožnost opravljanja dela. 11 Od 4. 3. 2019 dalje ugotovljena invalidnost 50 % odpade na poškodbo pri delu v povezavi s psihičnimi težavami in 50 % na stanje po operaciji delne rupture miniskusa levega kolena (ortopedske težave), ki so posledica bolezni.