Jedro

Zahtevo na izstavitev zemljiškoknjižne listine je mogoče vložiti le zoper tistega, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot lastnik nepremičnine. To velja tudi v primeru, ko bi v skladu z napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča morala tožeča stranka vložiti tožbo zoper tistega dediča, ki ni vknjižen lastnik nepremičnine, ki predstavlja skupno premoženje zapustnika in njegove bivše zakonske partnerice. Ugotovitveni del tožbe pa predstavlja tožbeni zahtevek, s katerim se ugotavlja obstoj za dajatveni del tožbe zgolj precedenčno vprašanje - obstoj skupnega premoženja. Zato ni potrebno, da bi bila glede ugotovitvenega dela tožena kot nujna sospornika oba bivša zakonca (toženka in dedič umrlega zakonca).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da so sporne nepremičnine parc. štev. 493/10 k.o. Z. G. in parc. štev. 493/26 Z. G., vl. štev. 730 k.o. Z. G., pri katerih je vknjižena lastninska pravica na ime toženke, skupno premoženje, za vsakega do ene polovice, - pokojnega A.S. in P. S., nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo pri navedenih parcelah vknjižila lastninska pravica v korist pok. A. S. do 1/2 ter zavrnilo tudi stroškovni zahtevek tožeče stranke. Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki pravdne stroške v znesku 405,57 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.2.2007 dalje do plačila.

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločitev. Poudarja, da je zmotno stališče prvostopnega sodišča, da bi moral biti tožen tudi dedič S. S. Toženka je namreč tista, ki izključno razpolaga s premoženjem in je izključna zemljiškoknjižna lastnica nepremičnin, za katere je zapustnik v oporoki navedel, da je njihov solastnik do 1/2 in jih z oporoko tudi določil kot dediščino svojemu sinu S. S. Ta zato tudi nima pravnega interesa ugovarjati dejstvu, da nepremičnine spadajo v skupno premoženje. Ker se je torej pokojni v oporoki izjasnil, da je 1/2 nepremičnin njegova last, ni dejanske in pravne podlage, da bi ga tožnica morala še posebej in dodatno tožiti oziroma po njegovi smrti dediča. S. S. in tožnica sta s smrtjo postala skupna lastnika njegovega premoženja in lahko nastopata le na isti strani. Ker ima vsak aktivno legitimiran je tožnica tožbo vložila sama, saj nima možnost vanjo prisiliti tudi S. S. Tudi SPZ daje pravno podlago in pravico solastniku, da sam vloži tožbo za varstvo lastninske pravice na celi stvari. S. S. tudi ni vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik sporne nepremičnine in proti njemu zato ni mogoče vložiti tožbenega zahtevka na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnica pravilno opozarja, da je toženka izključna lastnica spornih nepremičnin (glej dejanske ugotovitev sodišča prve stopnje oprte na podatke zemljiške knjige). Uveljavljani dajatveni tožbeni zahtevek pa vsebuje zahtevo za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo lahko vpisala lastninska pravica do 1/2 na pokojnega A. S. Takšen zahtevek pa je mogoče materialnopravno utemeljeno vložiti le zoper tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine. To pa je zgolj toženka in ne tudi dedič S. S. Zato v spornem primeru ne gre za nujno sosporništvo, kot zmotno meni sodišče prve stopnje, temveč je prav nasprotno pasivno legitimirana lahko le toženka. Institut nujnega sosporništva na strani tožene stranke namreč predpostavlja, da je tožena prava stranka le, če so tožene vse stranke, ki jih materialnopravna podlaga glede na podani zatrjevani zakonski dejanski stan zajema kot pasivno legitimirane oziroma zavezane izpolniti terjano obveznost. Dediču S. S. obveznosti iz obravnavanega tožbenega zahtevka pa, kot pojasnjeno, niti ne bi bilo mogoče naložiti. Glede tega dela tožbenega zahtevka sta tako v materialnopravnem razmerju lahko le tožnica in toženka. Ugotovitveni del tožbe pa predstavlja tožbeni zahtevek, s katerim se ugotavlja obstoj za dajatveni del tožbe zgolj precedenčno vprašanje - obstoj skupnega premoženja. Gre torej za takšno medsebojno povezavo obeh zahtevkov, da jih tudi glede presoje o tem, za kakšno vrsto sosporništva gre v konkretnem primeru, ni mogoče različno obravnavati, pa čeprav sta lahko toženka in pokojni oziroma sedaj njegov dedič skupna lastnika. Zato ni potrebno, da bi bila v konkretnem primeru tožena oba zakonca oziroma pravni naslednik umrlega zakonca, oziroma bivša zakonska partnerica in dedič pokojnega zakonskega partnerja (glej tudi sklep VS RS II Ips 612/96, z dne 18.5.1998, objavljen v bazi SOVS). Na opisano presojo ne vpliva okoliščina, da je bila tožnica v zapuščinskem postopku po pokojnem A. S. napotena na pravdo, da vloži tožbo proti dediču S. S., kot nadalje še zmotno izhaja iz razlogov prvostopenjske sodbe. Udeleženci zapuščinskega postopka, ki so v zapuščinskem postopku napoteni na vložitev zahtevka v pravdi, niso vezani na vsebino oz. okvir, ki ga začrta zapuščinsko sodišče z napotitvenim sklepom. Prav tako seveda predstavljajo v pravdi v zvezi z zapustnikovim premoženjem povsem drugačne zahteve tudi zoper osebe, ki niso udeleženci zapuščinskega postopka. V spornem primeru tožbenima zahtevkoma, kot jih uveljavlja tožnica, torej tudi ni mogoče odrekati utemeljenosti, ker ni bil upoštevan sklep zapuščinskega sodišča. Ob povedanem je moralo pritožbeno sodišče ugoditi pritožbi, razveljaviti izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in vrniti zadevo v novo sojenje (4. točka 356. člena ZPP).

V novem postopku bo moralo tako sodišče prve stopnje izhajati iz izhodišča, da je tožena prava stranka in odgovoriti na vse pravno pomembne ugovore toženke.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.