Jedro

Presoja višine odškodnine zaradi neutemeljenega pripora.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 1,889.411,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 1,500.000,00 SIT od 28.05.1999 dalje do plačila, od zneska 389.411,00 SIT pa od 04.10.1991 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne." Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 73.426,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.05.1999 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožniku zaradi neupravičenega pripora plačati odškodnino v skupnem znesku 4,389.911,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 4,000.000,00 SIT (nepremoženjska škoda) od 28.05.1999 dalje do plačila ter od zneska 389.411,00 SIT (premoženjska škoda zaradi izgube na zaslužku) od 04.10.1991 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 340.959,00 SIT s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je odškodnino za nepremoženjsko škodo od zneska 4,000.000,00 SIT znižalo na 3,000.000,00 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. V skladu s pritožbenim uspehom tožene stranke je spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo dosojena odškodnina primerno znižana, ali pa razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Ni pojasnjeno, kakšna škoda je tožniku nastala na časti. Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ni bilo upoštevano tožnikovo prejšnje življenje, ko je bil že pravnomočno obsojen za istovrstna kazniva dejanja, zaradi katerih je bil tudi v priporu. Ni mogoče trditi, da je imel tožnik visok ugled v družbi in da je zaradi neupravičenega pripora trpel večjo stopnjo psihičnega neugodja.

Okoliščina, da je bila v času pripora v Sloveniji vojna in da je bila tožnikova žena tedaj noseča, ne more biti podlaga za dosojo višje odškodnine. Višina dosojene odškodnine tudi ni v skladu s kriteriji za dosojanje odškodnine v podobnih primerih. Končno sta nižji sodišči tudi nepravilno presodili listine, ki sta jih vzeli za podlago svoji odločitvi o višini premoženjske škode. Napačno je ugotovljeno, da je bil tožnik pogodbeno zaposlen pri tuji družbi s sedežem v tuji državi. Verodostojnost predložene listine je bila napačno ocenjena, zaradi česar je tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Po mnenju tožene stranke bi pravična denarna odškodnina, dosojena tožniku, mogla predstavljati le znesek 600.000,00 SIT.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju obsega škode, ki je tožniku nastala zaradi neupravičenega pripora, poleg okoliščin, ki slede iz psihiatričnega izvedenskega mnenja, upoštevalo trajanje pripora, skrb za nadaljnji izid zadeve (po obsodbi na 2 leti zapora je bila prva kazenska sodba razveljavljena), odmev javnosti, predvsem okolja, ki je tožnika poznalo, da je pred tem že bil v zaporu, da je v času pripora v Sloveniji bila vojna in da se je v priporu moral poročiti. Ugotovilo je, da je tožniku nastala škoda na časti. Ob upoštevanju njegove osebnostne strukture, ki jo je psihiater opredelil za nevrotsko moteno ter po opisu značajskih sprememb, ki naj bi jih - v posledici neutemeljenega pripora - kot priča opisala tožnikova žena, je tožbenemu zahtevku iz naslova nepremoženjske škode (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih) v celoti ugodilo.

Sodišče druge stopnje je dejanske ugotovitve, sprejete na prvi stopnji, ocenilo s stališča, da tožniku ni nastala samostojna škoda na časti. To sklepanje je pravne narave in po svoji vsebini pomeni relativizacijo prvostopnega utemeljevanja o tožnikovi prizadetosti zaradi reagiranja okolja. S takim izhodiščem revizijsko sodišče soglaša: škoda na časti med drugim nastane tudi zaradi negativne spremembe o vrednosti posameznika, ki jo okolje o njem sicer ima. Tu pa je vendar ugotovljeno, da je tožnik pred obravnavanim primerom že bil kazensko obravnavan in da se je v zaporu pred tem že nahajal. V posledici opisane relativizacije je odškodnina za nepremoženjsko škodo bila od zneska 4,000.000,00 SIT znižana na 3,000.000,00 SIT.

Vendar pa je sodišče druge stopnje vse ostale kriterije za opredelitev višine odškodnine upoštevalo v obsegu, ki ga je določilo sodišče prve stopnje. Tu gre predvsem za okoliščini, da je v času pripora v Sloveniji bila vojna in da se je tožnik v priporu moral poročiti. Upoštevanje slednjih dejstev v razlogih izpodbijane sodbe sicer ni naravnost omenjeno, vendar kot podlaga za določitev višine odškodnine tudi ni izključeno. Revizija ima namreč prav, da okolnost, da je v juniju in juliju 1991 v Sloveniji bila vojna, ni v vzročni zvezi z neupravičenim priporom, poroka v času pripora pa duševnih bolečin tožnika že po logiki stvari ni mogla povečati.

Zaradi tožnikovih osebnostnih lastnosti, ko ni mogoče trditi, da bi prestani pripor, ker ni bil prva taka izkušnja, mogel izrazito porušiti njegovo duševno ravnovesje in ker preje omenjeni okoliščini ne moreta služiti za podlago ugotovitvi o dodatnem povečanju škode, je revizijsko sodišče - da bi sledilo podobnim primerom škod in odškodnin zanje v sodni praksi - posebej upoštevalo le relativno dolgo trajanje pripora in odškodnino za duševne bolečine znižalo na 1,500.000,00 SIT (prvi odstavek 395. člena ZPP).

Odločitev o tožniku nastali premoženjski škodi in njeni višini pa je - v nasprotju z revizijskimi trditvami - predvsem problem dejanskih ugotovitev. Izpodbijana sodba je ugotovila, da je "sedaj obstoječa družba S. d.o.o. kot pravni naslednik tožnikovega delodajalca v letu 1991" lahko podala oceno, kolikšen je bil tožnikov dejanski osebni dohodek po pogodbi o zaposlitvi s hrvaško firmo z dne 01.12.1990. Presoja verodostojnosti te listine je lahko tudi vprašanje materialnega prava, vendar ob ustrezni trditveni podlagi. Tožena stranka pa med postopkom ni navedla, katere okolnosti bi mogle vzbuditi dvom o njeni verodostojnosti. Zato revizijsko sodišče ta del revizijskih navedb presoja s stališča tretjega odstavka 385. člena ZPP: revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Zaradi delnega uspeha revizije je revizijsko sodišče moralo znova odločiti o pravdnih stroških. Izhodišče za presojo je v dejstvu, da so bili stroški tožeče stranke odmerjeni v znesku 340.959,00 SIT, stroški tožene stranke pa v znesku 78.660,00 SIT. Uspeh tožeče stranke v pravdi je po spremembi izpodbijane sodbe le 43%, zaradi česar je dolžna tožena stranka tožniku povrniti 146.612,00 SIT pravdnih stroškov, tožeča stranka pa toženi 44.836,00 SIT pravdnih stroškov. Razlika v korist tožeče stranke znaša 101.776,00 SIT. Ker pa je tožena stranka s svojo revizijo uspela približno z 1/2 in ker so njeni revizijski stroški odmerjeni na znesek 56.700,00 SIT, je treba od zneska 101.776,00 SIT, kolikor je tožena stranka dolžna povrniti iz naslova pravdnih stroškov tožeči stranki, odšteti znesek 28.350,00 SIT. Tako je tožena stranka končno dolžna povrniti tožeči stranki znesek 73.426,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sojenja pri sodišču prve stopnje dalje. Izrek o pravdnih stroških temelji na določbah 154., 155. in 166. člena ZPP.

Delna zavrnitev revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.