Jedro

Tožena stranka v sodnem postopku ni predložila nikakršnih dokazov, da je delavcem zniževala plače v skladu s kolektivno pogodbo, niti ni predložila ustreznega dokaza za trditev, da je bil tožnik uvrščen v nižji tarifni razred. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini vtoževanega nadomestila plače utemeljeno izhajalo iz podatkov izračuna, ki ga je predložil tožnik, saj tožena stranka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni predložila podatkov, ki bi potrjevali njene navedbe, da je bila tožnikova plača v spornem obdobju (zaradi dejansko opravljenih delovnih ur, bolniških in drugih odsotnosti) nižja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu v 1. tč. izreka sodbe in v 2. odst. izreka sklepa potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati razliko premalo izplačane plače v znesku 214.041,80 SIT bruto v posameznih mesečnih zneskih za čas od meseca januarja 1991 do septembra 1992, od navedenih mesečnih zneskov obračunati in izplačati predpisane davke ter prispevke pristojnim organom in organizacijam, preostanke neto zneskov pa izplačati tožniku z zakonitimi zamudnimi obrestmi, vse v roku 8 dni pod izvršbo (1. tč.

izreka). Višji tožbeni zahtevek in zahtevek za obračun 1 % od bruto plače, kot članarino sindikatu in plačilo na račun ZSSS, Območne organizacije sindikata A. ter zahtevek zakonitih zamudnih obresti od vtoževanih bruto zneskov razlike plače, pa je sodišče zavrnilo (2. tč. izreka). Nadalje je sklenilo, da se tožnika oprosti plačila sodnih taks (1. odst. izreka) in da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (2. odst. izreka).

Zoper sodbo in sklep se je pritožila tožena stranka iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po določilih 2. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). V pritožbi navaja, da izpodbija sodbo in sklep v celoti. Vendar pa je iz njene obrazložitve razvidno, da izpodbija sodbo v obsegu, v katerem je bilo tožnikovemu zahtevku ugodeno in sklep, ki se nanaša na stroškovno odločitev. Ne strinja se z odločitvijo glede prisojenih zneskov nadomestila plače, saj meni, da je sodišče pri tem izhajalo zgolj iz pavšalnega izračuna tožnika, ne da bi upoštevalo dejanski izračun, ki ga lahko sama pripravi. Tako bi na podlagi predloženega izračuna znašala premalo izplačana razlika plače v bruto višini 1.358,70 DEM oz. v tolarski protivrednosti 78.239,17 SIT. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo tudi pravnomočen sklep o prisilni poravnavi, ki določa, da je dolžna svojim dolžnikom poravnati obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost in plač v višini 60 % ugotovljenih terjatev v roku dveh let in z 10 % obrestno mero, vse to pa v skladu z določilom 62. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.

l. RS, št. 67/93). Zato predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sodbo in sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov preizkusilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo kršitev postopka iz določila 2. odst. 354. čl. ZPP, na kar pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. čl. ZPP). Izpodbijani odločbi vsebujeta pravilne dejanske in pravne razloge, ki jih pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Po določilu 1. odst. 49. čl. Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) pripada delavcu za delo plača v skladu s splošnim aktom, usklajenim s kolektivno pogodbo in zakonom, pri čemer po določilu 2. odst. 30. čl. Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 31/90) delavčeva plača ne more biti nižja od izhodiščne, razen v primerih, ki so posebej določeni s kolektivno pogodbo. Določila kolektivne pogodbe so obvezujoča in predstavljajo minimum pravic, do katerih je delavec upravičen, če v celoti izpolnjuje delovne obveznosti in dosega normalne delovne rezultate (1. odst. 29. čl. SKPG). Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka v spornem obdobju tožniku ni izplačevala plač v višini izhodiščne plače, določene s SKPG oz. KP za gradbeno dejavnost RS (Ur. l. RS, št. 3/91), ki je neposredno iztožljiva. Poleg tega tožena stranka v postopku pri sodišču ni predložila nikakršnih dokazov v zvezi z izvajanjem postopka zniževanja plač v skladu z določili navedenih splošnih aktov, niti ni predložila ustreznega dokaza, ki bi potrdil njeno navedbo, da bi bil tožnik upravičen do plače po nižjem tarifnem razredu. Iz potrdila pristojnega zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje glede prijave oz. odjave tožnika pa ne izhaja nobena navedba o plačilnem razredu, temveč le podatek o tožnikovi šolski izobrazbi in poklicni usposobljenosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je v izpodbijani sodbi pravilno odločeno tudi glede višine posameznih mesečnih zneskov premalo izplačane plače na podlagi izračuna, ki ga je napravil tožnik v skladu z podatki dejansko prejete plače po podatkih predloženih izplačilnih listov in določeno višino izhodiščne plače po SKPG oz. KP dejavnosti.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbeno navedbo, da tožnikov izračun premalo izplačane plače temelji zgolj na pavšalnih izračunih, ki ne upošteva dejansko podlago, navaja, da je bila tožena stranka tako na naroku obravnave dne 20.3.1997, kot tudi na nadaljnem naroku dne 25.9.1997 s strani sodišča pozvana, da predloži ustrezen drugačen izračun v skladu s tarifnim razredom, na katerega se je sklicevala.

Vendar je v nadaljevanju sodnega postopka predložila izračun z dne 28.5.1996 (priloga B 1), ki je bil očitno izdelan za postopek lastninjenja. Predloženi izračun pa ne vsebuje podatkov o dejansko opravljenih delovnih urah, bolniških in drugih odsotnosti. Tudi izračun, ki ga je tožena stranka predložila v pritožbenem postopku (priloga B 54), ne opredeljuje takšnih podatkov, čeprav pritožba opozarja, da tožena stranka lahko pripravi dejanski izračun tožnikove plače. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa so v zadnjem izračunu za sporno obdobje celo povzeti povsem enaki podatki tožnikove plače iz izračuna, ki ga je predhodno predložila. Zato se ga v dokaznem pomenu ni moglo upoštevati kot novo dejstvo, ki bi vplivalo na drugačno presojo sodišča prve stopnje.

Nadalje je nepomembno sklicevanje pritožbe na pravnomočen sklep o prisilni poravnavi tožene stranke in na višino obveznosti, do katere je delavcem zavezana iz naslova plačila prispevkov in plač.

Pritožbeno sodišče v zvezi s pravilno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da takšen sklep ni imel moči izvršilnega naslova še navaja, da pravnomočno sklenjena prisilna poravnava nima nikakršnega vpliva na višino obveznosti ki jih ima tožena stranka do delavcev iz naslova plačila nadomestila plače v višini do izhodiščnih plač po kolektivni pogodbi (2. odst. 60. čl. ZPPSL). Pogoji prisilne poravnave bi namreč veljali zgolj za tiste denarne prejemke, ki presegajo višino izhodiščnih plač oz. druge terjatve iz delovnega razmerja, kar pa tožnik ni vtoževal. Poleg tega ima vsak delavec pravico za odločitev, ali bo svoj delež iz naslova premalo izplačanih plač uveljavil v postopku lastninskega preoblikovanja podjetja, ali pa bo zahteval povrnitev takšne terjatve v gotovini. Tožnik očitno ni soglašal, da bi zahtevek iz tega naslova uveljavil v lastninjenju tožene stranke.

Zato je upravičen, da mu ta poravna vtoževano terjatev v denarnem znesku.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne razlogi, na katere se mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP).