Jedro

Ob upoštevanju opisa tožnikovega delovnega mesta obdelovalca kovin, ki ga je pri svoji oceni upošteval tudi izvedenski organ, iz katerega izhaja, da gre za fizično delo, pri katerem niso podane psihične obremenitve, ni bilo potrebe po izvedbi dokaza s sodnim izvedencem psihiatrom, še posebej glede na to, da tako iz izvedenskega mnenja komisije za fakultetna izvedenska mnenja kot iz izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje izhaja, da je tožnik psihično stabilen, ne kaže očitnejših motenj spomina, le lažjo spremenjenost na čustvenem področju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba toženke z dne 20. 3. 2008 ter da se ugotovi, da je invalid I. kategorije in se mu prizna pravica do invalidske pokojnine ter sklenilo, da stroški tožnika v višini 289,18 EUR bremenijo račun.

Zoper zavrnilo sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in toženki naloži v plačilo vse stroške tožnika. Meni, da bi morala Medicinska fakulteta za ugotovitev dejanskega stanja določiti tudi izvedenca psihiatra. Tožnik se je zdravil tudi pri psihiatru, kar izhaja iz izvida z dne 23. 1. 2007, ko je psihiater ugotovil, da senzomotorična storilnost odstopa od normale v smeri organske oškodovanosti in da so njegove intelektualne sposobnosti podpovprečne, da je pomembno mentalno deterioriran in da je umska storilnost na meji, podana je skrajna psihomotorična upočasnjenost in je opazna precejšnja možganska oškodovanost. Sodišče tega ni storilo in je v posledici ostalo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, sodišče pa je tudi kršilo določbe ZPP, saj ni izvedlo vseh izvedenih dokazov. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolnoma ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v predmetni zadevi pa tudi ni prišlo do kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče preizkuša po uradni dolžnosti, niti očitane kršitve iz pritožbe.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena v zvezi z 243. členom ZPP, ker sodišče v postopku ni izvedlo dokaza z izvedencem psihiatrom. Po mnenju pritožbenega sodišča je v izvedenskem mnenju Komisije za fakultetna izvedenskega mnenja Medicinske fakultete Univerze z dne 29. 7. 2010 jasno navedeno, da izvedenci ugotavljajo, da je zavarovanec psihično stabilen, ne izkazuje očitnejših motenj spomina, kaže pa lažjo spremenjenost na čustvenem področju, kar je v skladu z izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 24. 9. 2007, pri kateri je kot član sodeloval tudi specialist psihiater prim. F.Š. in z izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje z dne 28. 2. 2008, kjer je kot član sodeloval specialist nevropsihiater prim. dr. J.G., kjer je prav tako pri osebnem pregledu bilo ugotovljeno, da je tožnik psihično stabilen, ne izkazuje očitnejših motenj spomina, kaže pa lažjo spremenjenost na čustvenem področju. Ob upoštevanju opisa delovnega mesta obdelovalca kovin, ki ga je pri svoji oceni upošteval tudi izvedenski organ, izhaja, da gre za fizično delo, kjer niso podane psihične obremenitve in je bila tako zavrnitev predlaganega dokaza s strani sodišča prve stopnje upravičena. Sodišče prve stopnje torej ni našlo odstopanj med izvedenskim mnenjem in medicinsko dokumentacijo in sicer takih odstopanj, ki so bistvena za samo odločitev v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, ki bistveno vpliva na vprašanje, ali je pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti ali ne.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravno podlago za odločitev v tem sporu predstavlja Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), kjer je definicija invalidnosti podana v 60. členu in kjer je določeno, da se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Tožnik je bil z odločbo toženke z dne 29. 8. 2006 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami, to je telesno lažje delo, pri katerem rokuje z bremeni do 10 kg, s polnim delovnim časom od 24. 5. 2006 dalje.

Tožnik izvedenskemu mnenju z dne 29. 7. 2010 ni nasprotoval. Pripombe so se nanašale le na to, da bi moralo sodišče naložiti izvedenskemu organu dopolnitev izvedeniškega mnenja. Niti ni nasprotoval navedbam toženke v njeni vlogi z dne 13. 10. 2010, v kateri ta navaja, da gre pri tožniku za neopredeljeno organsko motnjo osebnosti in vedenja, ki je opredeljena z diagnozo F07.9., ki je dostopna psihiatričnemu zdravljenju, sama depresivna motnja potrebuje v času bolezni bolniški stalež, ko pa mine, je zavarovanec zopet zmožen za pridobitno delo in je v posledici tega tožniku tudi bilo svetovano uživanje medikamentov in sicer Cipralexa in Sanvala.

Sodna izvedenca sta izčrpno in po presoji pritožbenega sodišča tudi prepričljivo odgovorila na vsa zastavljena vprašanja. Izvedensko mnenje je jasno, obrazloženo in popolno ter temelji na medicinski dokumentaciji in na osebnem pregledu tožnika. S izvedenskim mnenjem sta skladni tudi mnenji obeh invalidskih komisij toženke in je tako podana dovolj prepričljiva in objektivizirana podlaga za pravilno razsojo predmetne zadeve, zato po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno nadaljnjega razčiščevanja dejanskega stanja še s postavitvijo izvedenca psihiatra, saj pri tožniku ni podana popolna nezmožnost za delo.

Tožnik se tudi napačno sklicuje na izvid psihiatra z dne 23. 1. 2007, saj je s tega dne le psihološki izvid specialista klinične psihologije dr. soc. M.M.; edini izvid psihiatra, ki se nahaja v upravnem spisu toženke pa je s strani podjetja D. z dne 21. 5. 2007, ki ga je podpisal psihiater dr. soc. M.P., kateri tožniku priporoča še jemanje Cipralexa in nadaljevanje zdravljenja pri psihiatru s koncesijo.

Ker je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe v skladu s 165. členom v zvezi s 154. členom ZPP, ker z njo ni uspel.