Jedro

Sodnik, ki je sodeloval pri odločanju zunajobravnavnega senata o priporu, ni izločen kot predsednik ali član senata, ki odloča na glavni obravnavi.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 15. 9. 2010 spoznalo obsojenega A. S. za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za katero mu je izreklo kazen 9 (devet) mesecev zapora. Preklicalo mu je pogojni obsodbi, izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Sežani I K 1811/2009 in Okrožnega sodišča v Kopru I K 7591/2009 ter mu ob upoštevanju določenih kazni iz teh sodb in kazni, izrečeni s sodbo Okrajnega sodišča v Ajdovščini K 29/2008, enotne kazni izrečene s sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici K 94/2008, izreklo enotno kazen 3 (tri) leta in 6 (šest) mesecev zapora. V izrečeno enotno kazen mu je vštelo čas pripora od 21. 4. 2010 dalje. Obsojencu je odvzelo zasežena mamila, mobilni telefon in SIM kartico. Odvzelo mu je tudi premoženjsko korist v znesku 115,00 EUR ter ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 16. 12. 2010 delno ugodilo pritožbama okrožne državne tožilke in obsojenčevega zagovornika ter izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji in vštetju pripora ter prestane kazni tako, da je obsojencu za očitano mu kaznivo dejanje določilo kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora, izrečeno enotno kazen zvišalo na 4 (štiri) leta in 6 (šest) mesecev zapora, v izrečeno enotno kazen pa vštelo tudi čas odvzema prostosti dne 15. 1. 2010 ter od 20. 8. do 16. 12. 2008; v ostalem pa pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zahtevi za varstvo zakonitosti vložila obsojenec in vrhovni državni tožilec.

3. Obsojenec je zahtevi za varstvo zakonitosti vložil dne 16. 1. 2011 ter dne 1. 4. 2011, ki ju je Vrhovno sodišče obravnavalo skupaj. V zahtevi navaja, da bi moral biti predsednik senata sodišča prve stopnje izločen iz razloga po 5. točki 39. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je sodeloval v zunajobravnavanem senatu, ki je s sklepom z dne 23. 4. 2010 zavrnil njegovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora. V zahtevi izraža tudi nestrinjanje z navedbami državne tožilke v pritožbi ter predlaga, da Vrhovno sodišče njegovi zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter mu kazen zniža, ali pa zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno odločanje pred spremenjenim senatom. Dne 3. 5. 2011 je obsojenec na sodišče naslovil vlogo „dopolnitev k že vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti“, ker pa je bila le-ta vložena po izteku zakonskega roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP in torej prepozna, je Vrhovno sodišče ni presojalo.

4. Vrhovni državni tožilec je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 24. 2. 2011 zoper sodbo Višjega sodišča v Kopru z dne 16. 12. 2010, kot navaja, na podlagi določb 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da ugotovi, da so bile s sodbo Višjega sodišča v Kopru kršene določbe prvega odstavka 17. člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP ter prvega odstavka 227. člena ZKP v zvezi s tretjim odstavkom 323. člena ZKP.

5. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na obsojenčevo zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem dne 16. 3. 2011 in 21. 4. 2011, predlagal zavrnitev zahteve kot neutemeljene, ker izločitveni razlog za sodnika ni podan. Z odgovorom državnega tožilca je bil obsojenec seznanjen in se je o njem izjavil z vlogo z dne 4. 5. 2011. 6. Obsojenec, ki je bil dne 9. 3. 2011 seznanjen z zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti, odgovora nanjo ni podal. B.

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe. Zahteve za varstvo zakonitosti glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede obsojenčeve zahteve za varstvo zakonitosti:

8. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z navedbo, da bi moral biti predsednik senata sodišča prve stopnje izločen iz razloga 5. točke 39. člena ZKP, ker je sodeloval v zunajobravnavnem senatu, kateri je s sklepom z dne 23. 4. 2010 zavrnil njegovo pritožbo zoper sklep o odreditvi pripora. Po določbi 5. točke 39. člena ZKP namreč sodnik ne sme opravljati sodniške dolžnosti, če je v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe nižjega sodišča, ali je pri istem sodišču sodeloval pri izdaji odločbe, ki se izpodbija s pritožbo ali z zahtevo za varstvo zakonitosti. Smisel tega izločitvenega razloga (zaradi katerega mora stranka po določbi drugega odstavka 41. člena ZKP zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izve za razlog izločitve, najpozneje pa do konca glavne obravnave) je, da ne bi isti sodnik v isti zadevi in o isti odločbi odločal v različnih funkcijah: najprej kot sodnik, ki je izdal konkretno odločbo (ali sodeloval pri njeni izdaji), nato pa še kot sodnik, ki bi odločal o pravnem sredstvu zoper isto odločbo. Besedilo tega izločitvenega razloga ne izključuje možnosti, da ne bi mogel sodnik v isti zadevi sodelovati pri izdaji različnih odločb na istem sodišču in tako sodnik, ki je sodeloval pri odločanju zunajobravnavnega senata o priporu, ni izločen kot predsednik ali član senata, ki odloča na glavni obravnavi (razen, če je sodeloval o odločanju o ugovoru zoper obtožnico, česar pa obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne zatrjuje). Ne le, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljen izločitveni razlog iz 5. točke 39. člena ZKP ni podan, temveč obsojenec do konca glavne obravnave izločitve sodnika sploh ni zahteval. 9. Navedbe obsojenca v zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih izraža nestrinjanje s presojo sodišča druge stopnje o utemeljenosti pritožbe državne tožilke zaradi odločbe o kazni zoper sodbo sodišča prve stopnje, po vsebini predstavljajo nestrinjanje vložnika z dokazno oceno sodišča druge stopnje in presojo okoliščin, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije. S tem pa obsojenec ne uveljavlja kršitve zakona, temveč zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Glede zahteve vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti:

10. Po določbi prvega odstavka 95. člena ZKP izreče sodišče v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, da je dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Po določbi četrtega odstavka istega člena sme sodišče v odločbi, s katero odloči o stroških postopka, oprostiti obdolženca povrnitve vseh stroškov ali dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, če bi bilo zaradi njihovega plačila ogroženo vzdrževanje obdolženca ali oseb, ki jih je obdolženec dolžan preživljati.

11. Sodišče prve stopnje, ki je z izpodbijano sodbo obsojenca spoznalo za krivega, je obsojenca na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka. Kot izhaja iz sodbe sodišča prve stopnje je ocenilo, da gre za socialno problematičnega storilca (iz obsojenčevih osebnih podatkov v izreku sodbe je razvidno, da je rojen leta 1967, oče dveh otrok, nezaposlen, prijavljen na zavodu za zaposlovanje, prejemnik nadomestila za brezposelnost v višini 226,00 EUR mesečno ter skupaj z bratom lastnik več zemljiških parcel), ki je v priporu (od 21. 4. 2010 do izreka sodbe sodišča prve stopnje dne 15. 9. 2010) in glede na te okoliščine zaključilo, da obsojenec nima zadostnih sredstev niti za lastno preživljanje. Višje sodišče je pritožbo državne tožilke v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o oprostitvi obsojenca povrnitve stroškov postopka zavrnilo kot neutemeljeno. Pritrdilo je oceni sodišča prve stopnje, da glede na ugotovljene družinske in premoženjske razmere obsojenec nima dovolj sredstev niti za lastno preživljanje, kar je bila podlaga za pravilno in utemeljeno uporabo določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP.

12. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno navaja, da ne oporeka odločitvi sodišča prve stopnje, ki je skladno z določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP obsojenca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, ker je presodilo, da je socialno problematičen ter da nima zadostnih sredstev niti za lastno preživljanje. Državni tožilec pa se ne strinja z razlogi v sodbi sodišča druge stopnje, ko je sodišče ocenilo, da v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o oprostitvi povrnitve stroškov postopka na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP pritožbene navedbe državne tožilke o obsojenčevem solastništvu podedovanih zemljiških parcel ne vnašajo dvoma, ker so v tem delu splošne in ne prepričajo, tožilstvo pa ni ne na glavni obravnavi niti v pritožbenem postopku predlagalo izvedbo dokazov v tej smeri (torej v smeri ugotovitve premoženjskih razmer obsojenca). V zvezi s tem, v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je za pravilno odločitev sodišča, s katero bo obdolženca oprostilo povrnitve stroškov postopka potrebno, da sodišče razpolaga s popolnimi in ažurnimi podatki o njegovih osebnih dohodkih, premoženju in družinskih razmerah. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi to storilo in ob izreku sodbe ugotovljenih obsojenčevih družinskih in premoženjskih razmerah (dolgotrajen pripor, oče dveh otrok, nezaposlen, prejema 226,00 EUR mesečnega nadomestila za brezposelnost, solastništvo podedovanih zemljiških parcel) zaključilo, da bi bilo zaradi plačila stroškov postopka ogroženo vzdrževanje samega obsojenca. Državni tožilec, ki v zahtevi za varstvo zakonitosti ne soglaša z v izpodbijani sodbi ugotovljenimi obsojenčevimi družinskimi in premoženjskimi razmerami, ki so bile podlaga sodišču prve stopnje za odločitev o oprostitvi obsojenca povrnitve stroškov postopka, s temi navedbami ne uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka v zvezi z odločitvijo sodišča o oprostitvi obsojenca povrnitve stroškov postopka, temveč drugače kot sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi ocenjuje ugotovljene premoženjske razmere obsojenca, s tem pa po vsebini uveljavlja nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

13. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona, ki sta jih vrhovni državni tožilec in obsojenec v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljala, je zahtevi za varstvo zakonitosti kot neutemeljeni zavrnilo (425. člen ZKP).

14. Izrek o stroških postopka, s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, glede na njegove družinske in premoženjske razmere ter izrečeno večletno zaporno kazen, oprostilo plačila sodne takse, kot stroška nastalega s tem izrednim pravnim sredstvom.