Jedro

Pogodba, sklenjena med prodajalcem in kupcem za leto dni, ki vsebuje določila o vrstah in vrednosti letne dobave blaga, predstavlja t. im. okvirno dobavno pogodbo.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne pritožba tožene strank proti sodbi sodišča prve stopnje in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 321.464,26 SIT.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP 1977. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 2,627.687,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 05.02.1998 do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 297.764,13 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 09.03.1999 do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je navedeni tožbeni zahtevek tožeče stranke s stroški vred zavrnilo in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v znesku 219.767,87 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 385. člena ZPP in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, povrnejo pa se ji naj tudi stroški postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka kot prodajalec in tožena stranka kot kupec sta že vrsto let poslovno sodelovali in za vsako leto sklepali tako imenovane "kupoprodajne pogodbe", kjer sta določili pogoje za prodajo blaga med letom.

Tako sta dne 14.01.1997 sklenili tudi "kupoprodajno pogodbo št. 1/97 za leto 1997". V pogodbi sta med drugim v 1. členu določili, da se "prodajalec in kupec s to pogodbo dogovorita o pogojih, pravicah in obveznostih, pod katerimi bo kupec kupoval blago od prodajalca za 30,000.000,00 SIT vrednosti blaga". V 3. členu sta stranki določili, da bo prodajalec zaračunaval blago po tržnih veleprodajnih cenah, veljavnih v času izpolnitve pogodbe, in da veljajo cena franko kupec, na te cene pa se kvartalno obračunava 3 % rabat za živilsko blago in 5 % rabat za neživilsko blago. Kupec se je zavezal naročati blago na običajen način z naročilnico ali ustno iz svoje registrirane dejavnosti (2. in 5. člen) in to v vrednosti 15,000.000,00 SIT osnovnih živil, 7,000.000,00 SIT živalske hrane in za 8,000.000,00 SIT čistil, praškov, mehčal, tekstila in ostale galanterije (4. člen). Blago prodajalec kupcu izroči v njegovem skladišču z dobavnimi dokumenti, kupec pa mora blago takoj prevzeti (6. člen). Račune izstavi prodajalec v petih dneh (8. člen), prodajalec pa mora plačati živilsko blago v 35 dneh in ostalo blago v 55 dneh (9. člen). V 10. členu sta se stranki dogovorili za super rabate, odvisne od dosežene letne realizacije, vendar le za določene vrste blaga in to v razponu od 0,5 % za vrednost kupljenega blaga nad 10,000.000,00 SIT do 2 % pri vrednosti nad 70,000.000,00 SIT, kar se obračunava kvartalno.

Iz prikazane vsebine "kupoprodajne pogodbe" sicer sledi, da ne gre za prodajno pogodbo iz prvega odstavka 454. člena ZOR, ker iz nje ne izhajajo obveznosti oziroma pravice prodajalca in kupca za konkretno točno določen predmet pogodbe (pa tudi cena je le določljiva, čeprav to na veljavnost gospodarske prodajne pogodbe po določilu drugega odstavka 462. člena ZOR ne vpliva). Toda ta pogodba kot dvostranska in vzajemna vendarle vsebuje obveznost tožene stranke, da v teku leta 1997 kupi pri tožeči stranki kot prodajalcu določene tri vrste blaga v posamezni vrednosti in v skupni vrednosti 30,000.000,00 SIT, s čimer je tudi določena skupna količina blaga. Prav tako določa pogodba obveznost tožeče stranke kot prodajalca, da navedeno blago proda kupcu po vsakokratni tržni veleprodajni ceni z določenimi količinskimi popusti. Takšna ureditev predstavlja v poslovni praksi pogosto in avtonomno izoblikovano (inominantno) pogodbo, poznano kot " okvirno - dobavno pogodbo", ki v svojih osnovnih značilnostih vendarle temelji na prodajni pogodbi (podobno kot distribucijska pogodba - glej Zabel: Tržno pravo, GV, 1999, stran 235 in druge). S tako pogodbo se doseže trajnejši in trdnejši poslovni položaj pogodbenih strank, možnost lažjega načrtovanja poslovanja in s tem razne ugodnosti za stranke, kar predstavlja razlog oz. podlago pogodbe.

Obravnavana pogodba ima bistvene elemente za njeno praktično izvajanje. Na njeni podlagi so se sklepale posamične prodajne pogodbe za točno določeno količino in posamezno vrsto blaga ter ceno, ob upoštevanju še splošnih pogojev iz okvirne - dobavne pogodbe.

Glede na vse navedeno ima prav revizija, da ni utemeljen zaključek sodišča druge stopnje, češ da sporna pogodba ne ustvarja obveznostnega razmerja med strankama, ker nima bistvenih elementov prodajne pogodbe. Sodišče druge stopnje je spregledalo, da obligacijska razmerja nastanejo tudi s sklepanjem poljubnega pogodbenega razmerja v skladu s temeljno določbo 10. člena ZOR o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij. ZOR ne obravnava pogodb taksativno, temveč le večino najbolj tipičnih takoimenovanih nominantnih pogodb. Če ima pogodbeno razmerje svojo causo in je v skladu s kogentnim pravom oziroma temelji morale, ni razloga, da bi se mu ne priznavala veljavnost. Zlasti v poslovnem prometu se oblikujejo v skladu s potrebami in razvojem trga vedno novi avtonomni kontrakti, ki so samo odgovor na potrebe gospodarskih subjektov in kupcev.

Sodišče druge stopnje je materialno pravo zmotno uporabilo pri razlagi obravnavane pogodbe, ko je zaključilo, da med pogodbenima strankama ni bilo doseženo soglasje o vsebini pogodbe, ker je direktorica tožene stranke, zaslišana kot stranka, izpovedala, da ni štela, da jo pogodba veže glede naročila blaga za leto 1997 v vrednosti 30,000.000,00 SIT. Po določilu prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabijo tako, kot se glasijo. V skladu s tem je tudi določilo prvega odstavka 71. člena ZOR, da velja v pogodbah, ki imajo posebno obliko, samo tisto, kar je v tej obliki izraženo. Obravnavana pogodba je bila po volji strank sklenjena v pisni obliki. Zato imata obe stranki obveznosti in pravice, kot izhajajo iz nje in tako tudi glede obsega letne prodaje določenih vrst blaga v vrednosti 30,000.000,00 SIT. To so nedvoumna pogodbena določila, ki stranki vežejo.

Pogodbe se sklepajo zato, da se izpolnijo, kot to določa ne le prvi odstavek 262. člena ZOR, temveč že tudi temeljno načelo obligacijskega prava iz prvega odstavka 17. člena ZOR. Če dolžnik svoje obveznosti ne izpolni, je upnik upravičen zahtevati povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel, kot to določa drugi odstavek 262. člena ZOR. Škodo pa predstavlja po prvem odstavku 266. člena oziroma po 155. členu ZOR poleg navadne škode tudi izgubljen dobiček.

Zato tožeča stranka s tožbo utemeljeno zahteva od tožene stranke izgubljen dobiček, ker je tožena stranka pogodbo izpolnila le delno z nakupi za 12,482.085,30 SIT, ne pa tudi za nadaljnjo obvezno količino do 30,000.000,00 SIT, se pravi za 17,517.915,00 SIT. Zato tožeča stranka upravičeno terja dobiček, ki bi ga sicer dosegla pri normalnem toku stvari pri prometu blaga, in sicer v višini 15 % od vrednosti 17,517.915,00 SIT neprodanega blaga. Tožena stranka proti navedenemu izračunu dobička, kot ga uveljavlja tožeča stranka, v teku postopka ni z ničemer ugovarjala, kot to ugotavlja že sodišče prve stopnje. Zato ni nobenega zadržka za priznanje zahtevane odškodnine v višini 2,627.687,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je zgoraj prikazano materialnopravno oceno obveznostnega razmerja na podlagi pogodbe po vsebini povsem pravilno povzelo. Zato ni bistveno, če je sicer "kupoprodajno pogodbo št. 1/97 za leto 1997" štelo za običajno prodajno pogodbo. To namreč ni v ničemer vplivalo na pravilno opredelitev obveznosti in pravic pogodbenih strank. Glede na navedeno je bilo treba ob pravilni uporabi materialnega prava v skladu z določilom prvega odstavka 395. člena ZPP 1977 sodbo sodišča druge stopnje spremeniti tako, da se je zavrnila pritožba tožene stranke in potrdila sodba sodišča prve stopnje. Pri tem se še pripominja, da po uradni dolžnosti ni bila ugotovljena formalna kršitev iz 386. člena ZPP 1977. Tožeči stranki je priznalo pravdne stroške, nastale na prvi stopnji, že sodišče prve stopnje. Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške revizijskega postopka (skupaj z DDV) v znesku 221.464,26 SIT, ki so odmerjeni v skladu s sodno in odvetniško tarifo.