Jedro

V postopku za ureditev meje odloči sodišče o lastninski pravici spornega prostora med dvema sosednjima zemljiščema. Če pa spornega prostora med sosednjima zemljiščema ni, ker zatrjuje predlagatelj, da je lastnik dela parcele, ki je po zemljiškoknjižnih (in katastrskih) podatkih last nasprotnega udeleženca, gre za lastninski spor, o katerem se odloča v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje uredilo mejo med parcelami predlagateljice in parcelo nasprotnega udeleženca, in sicer tako, da poteka v podaljšku zahodne fasade gospodarskega poslopja na parc. 1 do mejnika, označenega z B, od tam pa na vogal betonskega stebra, označenega s C, nato pa v ravni črti do vogala gospodarskega poslopja na parc. 2. Sestavni del tega sklepa je skica zamejičenja z izmeritvenimi podatki, kjer je razviden natančen potek te meje.

Ugotovilo je, da znaša površina spornega mejnega prostora okoli 300 m2, njegova vrednost pa je najmanj 400.000,00 SIT. Za skupne stroške postopka, ki znašajo 80.536,00 SIT pa je odločilo, da jih trpita stranki vsaka do polovice, zato je predlagateljici naložilo, da je dolžna v proračun sodišča plačati 7.768,00 SIT, upoštevaje že plačano sodno takso za predlog in predujem, nasprotni udeleženec pa 40.247,00 SIT v roku 15 dni.

Zoper ta sklep je vložila pritožbo predlagateljica. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. V utemeljitvi pritožbe navaja, da je sodišče opravilo v tej nepravdni zadevi narok na kraju samem le 6.6.1997. Na tem naroku je geodetinja izdelala skico, ki ne ustreza dejanskemu stanju, na kraju samem pa sta bila zaslišana tudi oba udeleženca, ostale priče so bile zaslišane na sodišču, njihove izpovedi niso bile preverjene na terenu, kjer bi se lahko potrdila nelogičnost njihovih izpovedi. Nasprotnemu udeležencu je zato uspelo zatrjevanje, da je poleg spornega kozolca obstajal še drugi kozolec, čeprav je popolnoma jasno, da med hlevom V.K. in spornim kozolcem fizično ni moglo biti še enega kozolca. Takrat, ko je predlagateljica predlagala ureditev meje, še ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki, saj ni imela na razpolago skice dejanskega stanja na terenu.

Šele med tem postopkom se je pokazalo, da gre dejansko z njene strani za spor o priznanju lastninske pravice na delu parc. 3 in ne za ureditev meje. Pravna prednika predlagateljice sta namreč koristila in uživala sporno nepremičnino, to je severni del parcele 3, ki je v naravi predstavljal kozolec, kokošnjak, vrt in dvorišče in to od leta 1956 dalje. Zato predlagateljica meni, da bi moralo sodišče ta nepravdni postopek ustaviti in postopati po členu 17 Zakona o nepravdnem postopku (ZNP), torej nadaljevati zadevo kot pravdni postopek. Zaradi skice geodetinje z dne 6.6.1997, ki ne odraža dejanskega stanja na terenu, pa je bila predlagateljica zavedena.

Pravni prednik predlagateljice I.M. je sporno zemljišče kupil od J.Š.

s pogodbo z dne 27.5.1956. V pogodbi je res zapisano, da gre za parc.

1, vendar je več kot očitno, da je šlo pri sklenitvi te pogodbe za severni del parcele 3, glede katerega zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno. Predmet kupoprodajne pogodbe ni mogla biti parc. 1, kot izhaja iz katastrske mape, saj je ta nepremičnina last V.K. in to že v letu 1956. Slednji je pri zaslišanju 9.10.1998 povedal, da je na predlagateljico pomotoma prepisan njegov hlev in je zato potrebno urediti zemljiškoknjižno stanje. Tudi predlagateljici je to stanje jasno in si ni nikoli lastila parcele 1, na kateri se nahaja hlev z dvoriščem last V.K.. Neskladnost zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi so potrdile zaslišane priče. Več kot očitno je, da se je leta 1956 prodajala nepremičnina, glede katere ni bilo urejeno zemljiškoknjižno stanje, čeprav je v času prodaje imel to nepremičnino v lasti in posesti takratni prodajalec. Sodišče je nekritično sledilo dokazni oceni in navidezni skladni izpovedi prič nasprotnega udeleženca, neutemeljeno pa ni poklonilo vere pričam, ki jih je predlagala predlagateljica. V zvezi s temi izpovedbami pritožba opozarja na nelogično in neživljenjsko izpoved prič in nasprotnega udeleženca. Predvsem pa vztraja, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, ker so se dokazi izvajali na sodišču in ne na kraju samem. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih, da odločitev sodišče ni zadovoljivo obrazložena in da so razlogi sklepa med seboj v nasprotju. Sodišče se sploh ni izreklo o trditvah predlagateljice, da jo je nasprotni udeleženec prosil naj mu proda sporno zemljišče, čeprav so o tem izpovedale priče M.R. in Mi.Ra.. Prav tako ni pravilno ocenilo izpoved predlagateljice, ki je prepričljivo povedala, da je bila prvič na kraju samem leta 1985 in da takrat nasprotni udeleženec še ni izvrševal nikakršnega posega na spornem zemljišču. Prvi poseg je izvršil šele v letu 1988, ko je zložil betonske bloke in nato leta 1991 odložil kup zemlje. Neobrazložena pa je tudi odločitev sodišča, da se meja določa po močnejši pravici in da je dokazana močnejša pravica nasprotnega udeleženca s priposestvovanjem. V tem primeru zanesljivo ni šlo niti za dobroverno posest, niti za potrebno priposestvovalno dobo. Če sodišče ni smatralo za dokazano priposestvovanje s strani predlagateljice, bi moralo mejo urediti bodisi po zadnji mirni posesti ali po pravičnem preudarku sodišča. Iz vseh teh razlogov predlagateljica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Če držijo pritožbene navedbe, da je v naravi stanje povsem drugačno kot ga prikazuje skica terenske meritve, sploh tista z dne 6.6.1997, ker je predlagateljica priposestvovala del parcele 3, saj naj bi njen pravni prednik leta 1956 kupil del te parcele in je v kupoprodajni pogodbi iz tega leta navedena le napačna parcelna številka, ni bilo podlage za odločanje o ureditvi meje med parcelo 1 in 3. Glede na dosedanje podatke spisa se do teh pritožbenih navedb ni mogoče opredeliti, saj skica, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, ni izdelana tako, kot določa 135. člen ZNP. Iz nje ni razvidno, kje naj bi bil sporni prostor med parcelama. Če spornega prostora niti ni, ker naj bi bilo po pritožbenih trditvah sporno lastništvo dela parcele, ki je po zemljiškoknjižnih in katasterskih podatkih last nasprotnega udeleženca, tudi podlage za ureditev meje med parcelama ni. Če je dejansko stanje v naravi takšno, bi sodišče prve stopnje moralo ta nepravdni postopek ustaviti in nadaljevati postopek po pravilih pravdnega postopka. Da je dosedaj odločalo drugače, je razlog v predlagateljičinem predlogu, ki je čeprav ima kvalificiranega pooblaščenca, povsem določno zahtevala ureditev meje med dvema parcelama. Tudi če bi sodišče postopek vodilo na terenu in izdelalo skico, kot določa člen 135 ZNP do takšnih nejasnosti ne bi prišlo. Glede na dosedanje podatke spisa in navedbe v pritožbi je pritožbeno sodišče moralo izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej razčistiti ali gre dejansko v tej zadevi za postopek za ureditev meje po 14. poglavju ZNP. Tudi v takšnem postopku se ureja lastninska pravica na zemljišču, vendar je za mejni postopek značilno, da je sporna meja med dvema parcelama in je zato lahko predmet takšnega mejnega postopka le sporno zemljišče med dvema parcelama. Če pa ni spora o meji, ampak je sporno ali je predlagateljica priposestvovala del parcele 3, ki je v zemljiški knjigi v celoti vpisana kot last nasprotnega udeleženca, potem je predlog v tej nepravdni zadevi bil dejansko neutemeljen, saj bi v takem primeru predlagateljica morala vložiti lastninsko tožbo s tožbenim zahtevkom kot določajo pravila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) oziroma bi nepravdno sodišče, če je predlagateljica napačno predlagala ureditev meje, moralo po 17.členu ZNP ustaviti ta nepravdni postopek in opraviti postopek po pravilih pravdnega postopka. Če se bo v nadaljnjem postopku po dopolnitvi postopka z ogledom na terenu ugotovilo, da gre za spor o mejnem prostoru med parcelama, ki ju navaja v predlogu predlagateljica, potem naj v nadaljnjem postopku sodišče prve stopnje zasliši priče na terenu o vseh okoliščinah, ki jih izpostavlja pritožba, saj so prepričljive pritožbene navedbe, da bi se lahko izpovedi prič razlikovale, če bi bile priče zaslišane na terenu. V postopku ureditve meje se priče običajno tudi zaslišijo na terenu, saj so njihove izpovedi o pomembnih okoliščinah na kraju samem najbolj zanesljive. Vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba predlagateljice se bodo na terenu zato najbolje pojasnile. Na terenu bo mogoče zanesljivo tudi presoditi, ali sta obstajala na spornem prostoru dva kozolca, ali le eden kot trdi pritožba. Skica, ki jo bo sestavil izvedenec geodetske stroke pa mora po 135. členu ZNP vsebovati poleg meje, ki jo sodišče določi na kraju samem tudi sporni prostor. Dosedaj izdelani skici nista med seboj kompatibilni, zato na podlagi teh dveh skic, to je tiste z dne 6.6.1997 in skice, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa z dne 5.7.1999, odgovorov na vprašanja, ki jih zastavlja pritožba, ni mogoče podati. Če se bodo v ponovnem postopku potrdile pritožbene navedbe, da med udeležencema ne gre za spor o mejnem svetu med dvema parcelama, bo sodišče prve stopnje moralo ta postopek ustaviti in nadaljevati zadevo v pravdi.