Jedro

V skladu z ustaljeno sodno prakso v t.i. oficioznih nepravdnih postopkih ni prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, zato v zapuščinskem postopku ni mogoče sklicevanje na procesne določbe ZPP, ki urejajo prekluzijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom A. P. napotilo na pravdo, da s tožbo zoper dediča A. S. in A. S. uveljavi zahtevek na ugotovitev, da se vrednost polovice nepremičnine parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k. o. ..., ki jo je zapustnik K. P. izročil dedinji A. P. na podlagi darilne pogodbe z dne 18. 3. 1987, ne more upoštevati pri ugotavljanju vrednosti zapuščine oz. pri vračunanju v dedni delež dedinje, saj ta delež ne predstavlja darila. A. P. je napotilo na pravdo tudi z zahtevkom na ugotovitev, da sta imenovana dediča prejela od zapustnika darilo, in sicer denar od kupnine od prodanega zemljišča s hišo in gospodarskim poslopjem v L. parc. št. ... k. o. L. ter da sta prejemala mesečno po 1.000,00 DEM od najemnine, ki jo je plačevala A. U. Dedinji je naložilo, da mora tožbo vložiti v 30 dneh od pravnomočnosti sklepa, sicer bo sodišče nadaljevalo zapuščinski postopek in ga končalo ne glede na zahtevke, zaradi katerih jo je napotilo na pravdo.

Proti takšnemu sklepu se je pravočasno pritožila na pravdo napotena dedinja A. P. po pooblaščencu in uveljavljala vse pritožbene razloge iz I. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). V pritožbi je navedla, da je višje sodišče s sklepom Cp 1119/2008 z dne 16. 4. 2009 razveljavilo sklep o dedovanju, ker ni imel razlogov o ugotovitvi obsega zapuščine, niti njene obračunske vrednosti, z napotilom, da se bo sodišče moralo opredeliti do vprašanja, ali je med dediči soglasje o tem, kaj je darilo in do navedb o darilih drugim dedičem. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju napačno ugotovilo, da gre za sporna dejstva v posledici napačnega razumevanja sklepa sodišča druge stopnje. Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da so navedbe dedičev A. in A. S. pravočasne in pravno upoštevne. Sodišče ni ugotavljalo stanja na dan zaključka zapuščinske obravnave in bi moralo ugotoviti, da navedbe, ker jim ni nihče nasprotoval, niso sporne. Po 163. členu ZD se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe ZPP, če ni z ZD določeno drugače. Po 362. členu ZPP pa se sme v ponovljenem sojenju navajati dejstva in predlagati dokaze le, če jih stranka brez svoje krivde v dotedanjem postopku ni mogla navesti oz. predložiti. Glede na obravnavanje v prvem postopku je tako ugotoviti, da na zapuščinsko obravnavo dne 26. 9. 2008 ni pristopil nihče od drugih dedičev, ki so bili seznanjeni z zatrjevanji A. P., zato je nesporno dejstvo, da se ena polovica nepremničnine ne upošteva pri ugotavljanju vrednosti zapuščine in se ne vračunava v dedni delež. Prav tako je nesporno, da sta dediča prejela od zapustnika darila, kakor je bilo uveljavljeno in ki se jima vračuna v dedni delež. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku napačno obravnavalo sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje. Dediča nista navedla, zakaj teh trditev v prejšnjem postopku nista mogla navesti. Dejstva niso bila prerekana in nihče se ni udeležil zapuščinske obravnave. Tako postanejo dejstva zaradi pasivnosti drugih dedičev nesporna. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe 167. člena ZD in 362. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sklepa. Prav tako je nedopustno drugim udeležencem dalo ponovno možnost izjave in jih je nedopustno privilegiralo ter s tem kršilo načelo kontradiktornosti in je storjena absolutna bistvena kršitev po 8. točki II. odstavka 339. člena ZPP. Predlagala je, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje obravnavanje.

Dediča A. in A. S. sta odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V zapuščinskem postopku se uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom drugače določeno (163. člen ZD), vendar je potrebno to določbo razlagati skladno z namenom zapuščinskega postopka. Pravila pravdnega postopka se torej uporabljajo v okviru zapuščinskega postopka v obsegu, ki ustreza naravi zapuščinskega postopka. Zapuščinski postopek je po svoji naravi nepravdni postopek, se uvede po uradni dolžnosti, brž ko sodišče izve, da je kdo umrl ali da je razglašen za mrtvega (164. člen ZD). V skladu z ustaljeno sodno prakso v t.i. oficioznih nepravdnih postopkih ni prekluzije navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, tako da v zapuščinskem postopku ni mogoče sklicevanje na določbe 286. in 362. člena ZPP. Sodišče mora namreč ves čas postopka gledati na to, da se pravice strank čimprej ugotovijo in zavarujejo in sodišče vzame v presojo vsak predlog prizadetih oseb, ki ga te dajo pisno ali ustno (165. člen ZD).

Pritožnica tako neutemeljeno sodišču prve stopnje očita kršitev določb 167. člena ZD in 362. člena ZPP ter neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ostalim dedičem dalo ponovno možnost do izjave glede zatrjevanj dedinje A. P. v njeni vlogi z dne 20. 9. 2008, kršilo načelo kontradiktornosti in storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke II. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju, na naroku dne 14. 7. 2009, dedičem pravilno dopustilo, da se izjavijo o zatrjevanjih dedinje A. P., da polovica nepremičnine parc. št. ... vl. št. ... k. o. L., ki jo je zapustnik izročil na podlagi darilne pogodbe z dne 18. 3. 1987, ne predstavlja darila in da sta dediča A. in A. S. kot darilo prejela od zapustnika denar od kupnine od prodanega zemljišča parc. št. ... k. o. L. ter da sta prejemala mesečno po 1.000,00 DEM najemnine, ki jo je plačevala A. U. Ker sta dediča ta dejstva prerekala, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da gre za sporna dejstva med dediči, od katerih je odvisna velikost dednega deleža, zlasti vračunanje v dedni delež in je dedinjo A. P., čigar pravico je štelo za manj verjetno, napotilo na pravdo (3. točka I. odstavka 210. člena ZD in I. odstavek 213. člena ZD).

Glede na obrazloženo je pritožba v celoti neutemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in I. odstavkom 366. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD). Pri tem ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena v zvezi s I. odstavkom 366. člena ZPP in s 163. členom ZD).

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih dediči niso priglasili.