Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja, ali je stanje v Slovenski vojski nezakonito, ker pripadniki vojske nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, ampak za njih veljajo formacije, ki v delu določajo njihova delovna mesta in pogoje za zasedbo teh delovnih mest ter, da bi morale biti formacije v delovnopravnem delu objavljene kot splošni akti delodajalca, pravilno zaključilo, da drugačno urejanje delovnih razmerjih po ZObr in ZSSloV ni nezakonito in protiustavno, saj je ustavno sodišče že zapisalo, da drugačno urejanje delovnih razmerij s posebnimi zakoni ne pomeni kršitve ustavnih pravic (14. člena Ustave).

Vojska ima specifično ureditev, ki se kaže v njeni hierarhični organizaciji in vodenju (37. do 46. člen ZObr). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovno pravne elemente, tak predpis, ki ga tožena stranka glede na stopnjo zaupnosti dokumenta ne more javno objaviti v glasilu ali na oglasni deski, ker je na podlagi Odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju formacija podatek zaupne narave, saj bi razkritje njene vsebine lahko ogrozilo obrambo države in ima zato tudi določeno stopnjo tajnosti, kar pa je v skladu z 89. členom ZObr (sklenitev delovnega razmerja brez objave). Zato je predlog predlagatelja, da naj sodišče ugotovi, da so vse formacije Slovenske vojske, ki se uporabljajo kot sistemizacija, v delu, ki opredeljuje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nezakonite ter, da nasprotni udeleženec teh formacij ne sme uporabljati kot sistemizacije za izdajo individualnih delovnih aktov, neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagatelja, ki glasi:

I. „1. Formacije Slovenske vojske z določeno stopnjo tajnosti, ki so bile sprejete po postopku za sprejem tajnih dokumentov in se uporabljajo kot sistemizacije, so v delu, ki opredeljuje delovnopravne zadeve z neposrednim ali posrednim učinkom, nezakonite.

2. Vse formacije Slovenske vojske z določeno stopnjo tajnosti in se uporabljajo kot sistemizacije, so v delu, ki opredeljujejo delovnopravne zadeve in ima na tem področju neposreden ali posreden učinek, nezakonite in se razveljavijo v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe.

3. Vsi individualni akti, ki so bili izdani na osnovi nezakonitih formacij Slovenske vojske z določeno stopnjo tajnosti, ki so se uporabljale kot sistemizacija z neposrednim ali posrednim učinkom na delovnopravni status članov predlagatelja, ki so pred sodišči Republike Slovenije v individualnih delovnih sporih ali še bodo v sporu zaradi takšnih aktov, se odpravijo z dnem izdaje sodbe in se ne morejo upoštevati kot dokazi v teh individualnih delovnih sporih.

4. Nasprotni udeleženec nezakonitih formacij Slovenske vojske z določeno stopnjo tajnosti v delu, ki opredeljuje delovnopravne zadeve in ima na tem področju neposreden ali posreden učinek, ne sme uporabljati kot sistemizacije za izdajo individualnih delovnopravnih aktov v roku 6 mesecev od pravnomočnosti sodbe.

5. Nasprotni udeleženec je dolžan sprejeti sistemizacije za vsa delovna mesta oz. sistemizirati vsa delovna mesta pripadnikov Slovenske vojske v skladu s predpisi, po katerih se sprejemajo splošni delovnopravni akti delodajalca in sistemizacije.

6. Nasprotni udeleženec je dolžan na osnovi na novo sprejetih zakonskih formacij ali sistemizacij za vsa delovna mesta pripadnikov Slovenske vojske oz. za vsako na novo sistemizirano delovno mesto pripadnikov Slovenske vojske v skladu s predpisi izdati akte o razporeditvi ter na osnovi zakonitih razporeditev akte o pravicah iz delovnega razmerja, v roku šest mesecev po pravnomočnosti sodbe.“ Sodišče prve stopnje je predlagatelju naložilo, da je dolžan nasprotnemu udeležencu povrniti stroške postopka v višini 895,00 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje predlagatelj in navaja, da so pripadniki Slovenske vojske izpostavljeni stalnim kršitvam pravic, ker nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest in da v ta namen delodajalec nezakonito uporablja formacije Slovenske vojske. Ker so formacije tajni dokumenti je tudi nezakonito, da se v Slovenski vojski uporabljajo kot delovnopravni, saj formacije niso sprejete po postopku kot zakon določa za splošne akte. Splošni akti delodajalca morajo biti javno objavljeni, ker drugače niso veljavni. Naslovno sodišče je v 8. točki obrazložitve sodbe pravilno povzelo, da ima formacija enako naravo kot sistemizacija, ki je splošni akt delodajalca. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 103/04; ZObr) ne more določati vse drugače kot sistemska zakonodaja za urejanje delovnih razmerij in sistemizacij. ZObr je zakon, katerega materija je določena z ustavo in sicer določitev organizacije in načina obrambe ozemeljske celovitosti Republike Slovenije, torej ZObr ni namenjen urejanju delovnih razmerij. Sodbe, na katere se opira sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve, so bile sprejete v individualnih delovnih sporih, ko je sodišče odločalo o individualnih pravicah in tožniki niso zahtevali razveljavitve formacij, kot v predmetnem kolektivnem sporu. Odlok o varnostnih ukrepih in obvezne usmeritve ne morejo spreminjati zakonskih določil iz področja sistemizacij, kot je v predlogu navajal predlagatelj. Dejstvo, da ima vsak pripadnik SV pravico vpogledati v formacijo za njegovo delovno mesto, še ne pomeni, da je s tem zadoščeno zakonski zahtevi glede objave sistemizacij. Sodišče je tudi napačno navedlo, da uredba določa „naziv oziroma čin“, saj Uredba določa nazive in ne čine, v dejanskih formacijah pa se uporabljajo čini in v njih ni nazivov. V Uredbi čini niso niti omenjeni, imena činov so zlorabljena za poimenovanje nazivov javnih uslužbencev. Sodišče je tudi napačno v 13. točki obrazložitve navedlo splošne formacijske dolžnosti, ki naj bi bile v Uredbi. Splošne formacijske dolžnosti ne obstajajo, temveč so formacijske dolžnosti konkretne in so tako dejansko poimenovana delovna mesta. Prvostopenjsko sodišče je napačno ugotovilo, da so čini izenačeni z nazivi, ker to preprosto ne drži. Sindikati nimajo pravice in ne morejo podati mnenja k formacijam v delu, v katerem se odloča o pravicah iz delovnega razmerja za zaposlene, kar je nezakonito in v nasprotju z delovnopravnimi načeli. Delodajalec samovoljno brez vsakršnega posveta z delavci ali sindikati sprejema formacije in nato razporeja delavce z ukazi, zoper katere pripadniki SV nimajo varstva pravic iz delovnega razmerja, kar pa je nedopustno. Zato predlagatelj meni, da bi moral biti del formacije, ki določa pravice iz delovnega razmerja, javen in sindikati bi morali glede tega dela formacije podati mnenje. Predlagatelj pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi zahtevku iz predloga oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Nasprotna udeleženka se pritožuje zoper II. točko izreka sodbe (stroške postopka) iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da odmeri stroške postopka v višini 1.770,00 EUR, predlagatelju pa naloži pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 8 dnevnega paricijskega roka do plačila. Zakon o odvetniški tarifi v podpoglavju 4.2 ureja nagrade v kolektivnih delovnih sporih in pod tarifno št. 3420 je določena nagrada za postopek v razponu od 500,00 do 1.500,00 EUR in pod tarifno št. 3421 je določena nagrada za narok v razponu od 375,00 EUR do 1.125,00 EUR. Zakon o odvetniški tarifi v 13. členu določa, da se pri nagradah v razponu nagrada v posameznem primeru določa po pravičnem preudarku in ob upoštevanju vseh okoliščin, predvsem obsega in težavnosti odvetniške storitve, uporabe tujih pravnih virov, posebnega strokovnega znanja izven pravnih področij, pravnega specialističnega znanja ali tujega jezika, pomena zadeve ter prihodkov in premoženjskih razmer strank. V povprečnem primeru pa se določi srednja vrednost nagrade v razponu. Nasprotna udeleženka ocenjuje, da je naveden primer povprečen, saj je sodišče presojalo, ali so formacije Slovenske vojske z določeno stopnjo tajnosti, ki so bile sprejete po postopku za sprejem tajnih dokumentov in se uporabljajo kot sistemizacije v delu, ki opredeljuje delovnopravne zadeve z neposrednim ali posrednim učinkom, nezakonite. Glede na navedeno pa bi moralo sodišče odmeriti nagrado za postopek v znesku 1.000,00 EUR in nagrado za narok v znesku 750,00 EUR, skupaj torej 1.750,00 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v znesku 20,00 EUR. Nasprotna udeleženka je priglasila pritožbene stroške.

Tožeča stranka (pravilno predlagatelj) je v odgovoru na pritožbo tožene stranke (nasprotne udeleženke) pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu glede stroškov postopka in prisodi stroške pritožbenega postopka tožeči stranki (pravilno predlagatelju). V odgovoru navaja, da je sodišče pravilno odmerilo stroške postopka, ko je priznalo toženi stranki (pravilno nasprotni udeleženki) 500,00 EUR za nagrado za postopek, saj se nagrada v tej višini v pravdnem postopku odmeri za relativno zelo velik znesek pcto. cca 20.000,00 EUR do 25.000,00 EUR. Zato se ne strinja s stališčem tožene stranke (pravilno nasprotne udeleženke), da je tako odmerjena nagrada prenizka. Glede na splošno ekonomsko stanje v državi pa je še zlasti pomembno, da sodišče predlagatelja finančno ne obremeni preveč. Očitno nasprotna stranka poskuša tako predlagatelja finančno likvidirati, kar pa je v nasprotju z duhom 76. člena Ustave RS. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na aboslutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Pravno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče prve stopnje, je bilo predvsem, ali je stanje v Slovenski vojski nezakonito glede na to, da pripadniki vojske nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, ampak za njih veljajo formacije, ki so v delu, ki določajo njihova delovna mesta in pogoje za zasedbo delovnih mest, tajne, oziroma ali bi morale biti formacije v delu, ki opredeljujejo delovnopravne zadeve, javno objavljene, v skladu z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 - ZDR).

Na obrambnem področju sta temeljna predpisa Zakon o obrambi (ZObr) in Zakon o službi v slovenski vojski (ZSSloV). Za vprašanja, ki niso navedena v navedenih zakonih, pa se uporablja Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007 - ZJU) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR). ZJU v 1. odstavku 21. člena določa, da če poseben zakon ne določa drugače, mora imeti vsak državni organ, uprava lokalne skupnosti in oseba javnega prava akt o sistemizaciji delovnih mest, v katerem so v skladu z notranjo organizacijo določena delovna mesta potrebna za izvajanje nalog. V 3. odstavku 22. člena ZJU pa je določeno, da so lahko posamezna vprašanja, med drugim tudi za poklicne pripadnike slovenske vojske, javne uslužbence na področju obrambe ter zaščite, z zakonom drugače urejena kot so urejena v ZJU, če je to potrebno zaradi specifične narave njihovih nalog oz. za izvrševanje posebnih dolžnosti in pooblastil. Prav tako Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih v 2. odstavku 1. člena določa, da Uredba ne velja za formacije SV in druga vprašanja organiziranosti vojske, razen za tista, ki so urejena s to Uredbo.

ZObr v 89. členu določa, da se delovna mesta v Slovenski vojski določijo s formacijo in sistemizacijo. Formacija ima dvojno naravo, na eni strani gre za vojaški akt - akt o organizaciji in vodenju vojske, ki ne more biti predmet pravne presoje v delovnem sporu, na drugi strani pa formacija vsebuje delovnopravne elemente kot vsaka druga sistemizacija delovnih mest (pogoje za zasedbo delovnih mest, razvrstitev v plačne razrede) in v tem delu jo je potrebno obravnavati enako kot vsak drug splošni akt delodajalca. Neutemeljeno se predlagatelj zavzema za to, da se formacija ne more uporabljati kot sistemizacija izključno zato, ker gre za tajni dokument, in ker formacije niso sprejete po postopku, kot ga določa ZDR za sprejetje splošnih aktov. Tudi glede navedenega je sodna praksa sprejela stališče, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovnopravne elemente, tak predpis, ki ga tožena stranka glede na stopnje zaupnosti dokumenta ne more javno objaviti v glasilu ali na oglasni deski, ker je na podlagi odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju formacija podatek zaupne narava.

V zvezi z ugovorom predlagatelja, da formacija v delu, ki vsebuje delovnopravne elemente, ni ustrezno objavljena in zato ne velja, so bila v sodni praksi že zavzeta stališča v nekaterih individualnih delovnih sporih. V zvezi z navedenim vprašanjem je sprejelo odločitev tudi VDSS v zadevi opr. št. Pdp 1985/2003 in ugotovilo, da je tožena stranka delavce s tem predpisom (formacijo) seznanila na drug način in sicer si je ta akt lahko vsak zaposleni (če je izkazal interes) ogledal in je v teh postopkih tožena stranka dokazala, da za delavce ni bilo nobenih ovir, da se s formacijami, ki so zanje veljale, seznanijo. Zato je ugovor predlagatelja, da so formacije zaradi neobjave nezakonite, neutemeljen.

Neutemeljena je pritožbena trditev, da je položaj javnega uslužbenca oz. pripadnika Slovenske vojske pri opravljanju vojaške službe oz. nalog v slovenski vojski izenačen z položajem delavca, ki ga ureja ZDR. Delavec oz. javni uslužbenec se sicer prostovoljno odloči, ali bo vzpostavil delovno razmerje, vendar ko sklene pogodbo o zaposlitvi, mora svoje aktivnosti in sposobnosti prilagoditi delovnemu procesu delodajalca in opravljati dela, za katera se je dogovoril v pogodbi o zaposlitvi. Njegov prvenstveni interes je, da s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi pridobi stalnost zaposlitve in dohodka, nadalje, da je uspešen pri opravljanju svojega dela, da prejema ustrezno plačilo, da se mu prizna ugled in dostojanstvo ter druge določene pravice in obveznosti iz delovnega razmerja. Tako se položaj delavca in javnega uslužbenca z vidika sklenitve pogodbe o zaposlitvi ne razlikujeta. Tudi posamezne klasične minimalne pravice in obveznosti iz delovnega razmerja so po vrsti pravic in obveznosti enake za oba, saj so določene z mednarodnimi akti in so tako delavcu kot javnemu uslužbencu zagotovljene tudi s splošno delovnopravno zakonodajo. Razlike pa nastanejo v ureditvi glede na obseg posameznih pravic in obveznosti iz delovnega razmerja, zaradi različne zakonske ureditve oz. ureditve kolektivnih pogodb ter splošnih aktov delodajalca ter pogodbe o zaposlitvi. Obseg pravic je pretežno odvisen od njihove določitve v zakonu in drugih predpisih ter avtonomnih aktih.

Ustavno sodišče je, ko je presojalo drugačno urejanje delovnih razmerij po ZObr, zaradi kršitve načela enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, ugotovilo, da drugačno urejanje delovnih razmerjih s posebnimi zakoni ne pomeni kršitve ustavnih pravic. Zapisalo je, da je zakonodajalcu dana možnost, da zaradi posebnosti in različnosti dela ter organizacije in drugih zahtev uredi posamezna delovnopravna vprašanja drugače, kot so urejena na drugih področjih zaposlovanja (odločba št. U-I-101/95 in odločba št. U-I- 329/04). Različnosti delovnih razmerij zaradi narave dela obstajajo predvsem v državnih organih (policiji, vojski), ki se urejajo s posebnimi področnimi zakoni, npr. Zakonom o policiji, Zakonom o obrambi itd., ki se z upoštevanjem načela lex specialis derogat legi generali, uporabljajo kot temeljni predpis, če kakšnega vprašanja ne urejajo, pa se uporablja ZJU, če pa tudi ta ne vsebuje posebne ureditve, pa se uporabi ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja, ali je stanje v Slovenski vojski nezakonito, ker pripadniki vojske nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, ampak za njih veljajo formacije, ki v delu določajo njihova delovna mesta in pogoje za zasedbo teh delovnih mest ter, da bi morale biti formacije v delovnopravnem delu objavljene kot splošni akti delodajalca, pravilno zaključilo, da drugačno urejanje delovnih razmerjih po Zakonu o obrambi in Zakonu o službi v Slovenski vojski (ZSSloV) ni nezakonito in protiustavno, saj je ustavno sodišče že zapisalo, da drugačno urejanje delovnih razmerij s posebnimi zakoni ne pomeni kršitve ustavnih pravic (14. člena Ustave). Zakonodajalcu je torej bila dana možnost, da zaradi posebnosti in različnosti dela ter organizacije in drugih zahtev uredi posamezna delovnopravna vprašanja drugače kot so urejena na drugih področjih zaposlovanja. Tako je Ustavno sodišče tudi v odločbi št. U-1-146/12 z dne 14. 11. 2013, ko je presojalo, ali sta določbi 188. in 246. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ, ki se nanašata na prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi izpolnitve predpisanih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, neskladni s prepovedjo diskriminacije na podlagi starosti po 1. odstavku 14. člena Ustave, presodilo, da položaja zaposlenih v javnem sektorju in zasebnem sektorju nista primerljiva, ampak se v več pogledih bistveno razlikujeta. Že v izhodišču je različna ureditev delovnopravnega položaja, ki za javne uslužbence predvideva številne posebnosti v ZJU, ZSPJS, ZObr in drugih zakonih.

Vojska ima specifično ureditev, ki se kaže v njeni hierarhični organizaciji in vodenju (37. do 46. člen ZObr), kot je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve in se z obrazložitvijo pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodna praksa je zavzela stališče, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovno pravne elemente, tak predpis, ki ga tožena stranka glede na stopnjo zaupnosti dokumenta ne more javno objaviti v glasilu ali na oglasni deski, ker je na podlagi Odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju (Ur. l. RS, št. 49/92 s sprem.) formacija podatek zaupne narave, saj bi razkritje njene vsebine lahko ogrozilo obrambo države in ima zato tudi določeno stopnjo tajnosti, kar pa je v skladu z 89. členom ZObr (sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 302/2002 z dne 23. 9. 2003, VIII Ips 83/2004 z dne 9. 11. 2004, sodba VIII Ips 159/2005 z dne 31. 2. 2006).

Neutemeljene so tudi trditve predlagatelja, da je formacija nezakonita, ker sindikat nanjo ne more podati mnenja. ZDR v 1. odstavku 8. člena ZDR določa, da mora delodajalec predloge splošnih aktov delodajalca, s katerimi delodajalec določa organizacijo dela ali določa obveznosti, ki jih morajo delavci poznati zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti, pred sprejemom posredovati v mnenje sindikatom pri delodajalcu. ZObr pa v 100. b. členu sicer določa, da imajo delavci na obrambnem področju pravico do sindikalnega združevanja in delovanja v skladu s predpisi, vendar pa hkrati v 2. točki določa, da sindikat ne more dajati mnenja k formacijam in organizaciji vojske, njeni opremljenosti, delovanju in pripravljenosti. Sindikat ne more dajati mnenja k aktom vodenja in poveljevanja v vojski oz. so njegova mnenja za ministra in načelnika generalštaba ter druge poveljujoče neobvezna. Sindikat lahko daje mnenja glede elementov, ki so podlaga za določitev plače delavcem na obrambnem področju, o primerljivosti s plačami v javnem sektorju in to pravico bi sindikat lahko izkoristil pri sprejemanju Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Ur. l. RS, št. 71/2008 s spremembami). V 4. točki 100.b člena ZObr je določeno, da mora minister, če je z zakonom ali kolektivno pogodbo ali pogodbo med ministrom in reprezentativnimi sindikati določeno, da mora minister pred odločitvijo pridobiti mnenje reprezentativnega sindikata, pa ne gre za primere mnenja k formaciji in organizaciji vojske, poslati predlog odločitve ali akta v mnenje sindikatu in določiti razumen rok za oblikovanje mnenja, ki praviloma ne sme biti krajši kot 15 dni. Če minister ne uspe doseči uskladitve predloga odločitve z mnenjem sindikata, lahko sprejme neusklajeno odločitev, vendar mora pisno obrazložiti razloge, zaradi katerih ni bilo upoštevano mnenje sindikata in s tem seznaniti sindikat. Glede na navedeno je predlog predlagatelja, da naj sodišče ugotovi, da so vse formacije Slovenske vojske, ki se uporabljajo kot sistemizacija, v delu, ki opredeljuje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nezakonite ter, da nasprotni udeleženec teh formacij ne sme uporabljati kot sistemizacije za izdajo individualnih delovnih aktov, neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo. V posledici pa je bil utemeljeno zavrnjen tudi ostali del tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa še pripominja, da tožbeni zahtevek kot ga je postavil predlagatelj v točkah 3 do 6, presega okvire kolektivnega spora. V kolektivnem sporu ni mogoče na splošno in nedoločno izpodbijati odločb in sklepov delodajalca, ki se presojajo v individualnih delovnih sporih.

Neutemeljena pa je tudi pritožba nasprotnega udeleženca glede odmere stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je stroške postopka odmerilo v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08). Upoštevajoč vse okoliščine primera, zlasti dejstvo, da je bilo že pred vložitvijo predloga predlagatelja v podobnih kolektivnih sporih, ki jih je sprožil sindikat že odločeno ter so v teh zadevah že bila zavzeta stališča do spornih pravnih vprašanj, ki jih je predlagatelj uveljavljal tudi v tem kolektivnem delovnem sporu, pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da ne gre za zahtevnejšo zadevo, za katero bi bilo mogoče nasprotnemu udeležencu priznati višjo nagrado od minimalne po tarifni št. 3420 ter nagrado za narok po tarifni številki 3421 ZOdvT.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obeh strank zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je glede na uspeh s pritožbo odločilo, da vsaka stranka sama krije stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli, predlagatelj pa z odgovorom na pritožbo ni prispeval k odločitvi o pritožbi (165. člen ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP).