Jedro

Tožnica je kot tuja odvetniška družba, pri zastopanju toženca v RS sodelovala z A. B., odvetnikom v Jesenicah, kot ji to narekuje prvi odstavek 34d. člena ZOdv, zaradi česar je aktivno legitimirana za plačilo opravljenih odvetniških storitev.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralnega oddelka za verodostojno listino, opr. št. VL 49030/2013 z dne 8. 4. 2013, razveljavi v delu, v katerem je toženi stranki kot dolžniku (v nadaljevanju: tožencu) naloženo, da tožeči stranki kot upnici (v nadaljevanju: tožnici) plača znesek v višini 3.852,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 2. 2013 dalje do plačila in izvršilne stroške v višini 103,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne od vročitve sklepa o izvršbi dalje do plačila, ter se tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrne (točka I. izreka). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo še, da je tožnica dolžna tožencu povrniti pravdne stroške v višini 735,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, vse s stroškovno posledico za toženca. Bistvo pritožbene graje je, da je aktivna legitimacija tožnice vsekakor podana, saj sta pravdni stranki sklenili pooblastitveno razmerje, kar že samo po sebi pomeni, da je tožnica aktivno legitimirana za izterjavo toženčevih obveznosti iz tega razmerja. Slednje nenazadnje potrjuje tudi dejstvo, da je toženec tožnici iz tega naslova že plačal znesek v višini 2.000,00 EUR. V tej zvezi pritožba še poudarja, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo aktivne legitimacije tožnice uporabiti materialno pravo Republike Avstrije, saj sta se pravdni stranki dogovorili za uporabo avstrijske odvetniške tarife. V nadaljevanju pritožba navaja še, da za odločitev v zadevi ni bistveno ali je tožnica kot pravna oseba vpisana v imenik odvetniških družb pri Odvetniški zbornici Republike Slovenije, saj je odvetniške storitve za toženca opravljala preko fizične osebe A.B., odvetnika v Jesenicah, pri čemer je toženec za zastopanje pooblastil oba. Nesporno je, da so bile za toženca opravljene številne storitve v posameznih postopkih, zato bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, katere storitve je za toženca opravila tožnica in katere imenovani odvetnik kot fizična oseba, česar pa ni storilo. Nazadnje pritožba še izpostavlja, da je bila pogodba o cesiji terjatve z dne 14. 5. 2014 sklenjena le iz previdnosti, saj je toženec tožnici plačal le del storitev, ki jih je zanj v Republiki Sloveniji opravil odvetnik J.T., ne pa tudi tistih, ki jih je zanj (v izvensodnih postopkih) opravila tožnica.

3. Toženec na pritožbo tožnice ni odgovoril. 4. Pritožba je delno utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje po pregledu in proučitvi sodnega spisa ugotavlja, da ni podana nobena izmed naštetih ali s pritožbo zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo to obrazloženo v nadaljevanju tega sklepa.

6. Pregled zadeve pokaže, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta se toženec in odvetnik A.B. dne 9. 11. 2011 sestala na posvetu v zvezi z zastopanjem toženca v sporu zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mld. otroka, določitve preživnine in stikov, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 157/2012 (priloga spisa C1). Na navedenem sestanku sta se dogovorila, da bo toženca v predmetnem pravdnem postopku zastopala avstrijska odvetniška družba A.B., R. GmbH iz Celovca (tožnica), katere direktor, poslovodja in večinski družbenik je odvetnik A.B.. kot fizična oseba. Iz navedb pravdnih strank v postopku na prvi stopnji izhaja, da je bilo pooblastilno razmerje dejansko sklenjeno med tožencem in tožnico kot odvetniško družbo, ki pa je svoje storitve za toženca med drugim opravljala tudi preko odvetnika A.B. kot fizične osebe. Iz listinskih dokazov v spisu namreč izhaja, da je toženec podpisal dve pooblastili za zastopanje z dne 10. 11. 2011, in sicer prvega v nemškem jeziku, s katerim je za zastopanje pooblastil samo tožnico kot tujo odvetniško družbo (priloga spisa B1) in drugega v slovenskem jeziku, s katerim je za zastopanje pooblastil tako tožnico kot odvetnika A.B. (priloga spisa A2 in A6). Toženec namreč ni (z gotovostjo) zanikal, da ni podpisal tudi pooblastila za zastopanje predloženega s strani tožnice, nenazadnje pa je tudi v ugovoru zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 49030/2013 z dne 8. 4. 2013 (v tem postopku), zatrjeval, da ga je v navedenem pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mld. otroka, določitve stikov in preživnine "de facto" zastopal imenovani odvetnik kot fizična oseba in ne tožnica. Da je temu tako izhaja tudi iz listinske dokumentacije v spisu, saj je na vseh vlogah v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 157/2012, kot pooblaščenec toženca navedena tožnica, ožigosan in podpisan pa A.B., odvetnik v Ljubljani (sedaj v Jesenicah). Posledično je dejanski nosilec vseh pravic in obveznosti iz mandatnega razmerja tožnica, ne pa imenovani odvetnik, ki je bil kot fizična oseba le sodelavec tožnice. Glede na navedeno je brezpredmetna tudi pogodba o cesiji terjatev z dne 14. 5. 2014 (priloga spisa A7), ki sta jo (zgolj iz previdnosti) sklenila imenovani odvetnik kot cedent in tožnica kot cesionar.

7. Nesporno je, da tožnica v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) ni vpisana v register odvetniških družb pri Odvetniški zbornici Slovenije (v nadaljevanju: OZS), zaradi česar v skladu s tretjim odstavkom 1. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv) nima (neposredne) pravice opravljati odvetniškega poklica v RS, je pa v imenik tujih odvetnikov vpisan A.B. (34a. člen ZOdv), in sicer od dne 2. 11. 2011 dalje ter pod zaporedno številko vpisa 1220/2012 (slednje izhaja iz uradnega vpogleda v Poslovni register Slovenije (ePRS) pri Agenciji RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES)).

8. ZOdvT v poglavju III.A (34a. člen do 34f. člen) ureja opravljanje storitve in odvetniškega poklica tujih odvetnikov v RS in v prvem odstavku 34d. člena določa, da lahko odvetnik oziroma odvetniška družba (tretji odstavek 1. člena ZOdv) iz druge države, ki je država članica Evropske unije, in ki ni vpisana v imenik tujih odvetniških družb pri OZS, opravlja posamezne storitve, ki sodijo v okvir opravljanja odvetniškega poklica, v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 34c. člena tega zakona. Navedeni zakonski določili določata, da lahko taka tuja odvetniška družba le pravno svetuje o zakonodaji svoje matične države, o zakonodaji Evropske unije, o mednarodnem pravu in zakonodaji Republike Slovenije, pri opravljanju odvetniških storitev, povezanih z zastopanjem strank pred sodišči v Republiki Sloveniji, pa mora sodelovati z odvetnikom, ki ima v Republiki Sloveniji pravico opravljati odvetniški poklic pod nazivom "odvetnik" (34a. člen ZOdv).

9. Na podlagi zgoraj opisanega dejanskega stanja in upoštevajoč citirana zakonska določila sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnica kot tuja odvetniška družba, pri zastopanju toženca v RS sodelovala z A.B., odvetnikom v Jesenicah, kot ji to narekuje prvi odstavek 34d. člena ZOdv, zaradi česar je aktivno legitimirana za plačilo opravljenih odvetniških storitev.

10. V tej zvezi sodišče druge stopnje še dodaja, da mora tuja odvetniška družba, ki namerava opravljati storitve na podlagi prvega odstavka 34d. člena ZOdv, o tem sicer pisno obvestiti OZS in ji predložiti dokazilo o usposobljenosti za opravljanje odvetniškega poklica ter dokazilo o zavarovanju poklicne odgovornosti v matični državi, v obvestilu pa navesti tudi naslov oziroma določiti pooblaščenca za vročitve v Republiki Sloveniji. OZS ji nato izda "potrdilo o priglasitvi opravljanja storitev" (drugi in tretji odstavek 34d. člena ZOdv), ki pa ga je odvetniška družba dolžna predložiti le na zahtevo pristojnih organov (četrti odstavek 34d. člena ZOdv). Upoštevajoč obrazloženo in dejstvo, da sodišče prve stopnje predložitve navedenega potrdila ni zahtevalo, toženec pa niti ni zatrjeval, da ga tožnica nima, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da tožnica ni upravičena opravljati odvetniških storitev v RS, zaradi česar jih ne more obračunavati kot odvetniška družba, posledično pa nima pravne podlage za zahtevano plačilo. Posledično je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (določila ZOdv) in tožničin tožbeni zahtevek neutemeljeno zavrnilo.

11. Da je tožnica aktivno legitimirana za plačilo opravljenih storitev potrjuje tudi dejstvo, da je toženec tožnici iz tega naslova že izplačal znesek v višini 2.000,00 EUR, katere storitve so bile s tem zneskom zajete, pa sodišče prve stopnje (še) ni ugotavljalo, saj višine tožbenega zahtevka (še) ni presojalo.

12. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z vprašanjem katero materialno pravo (slovensko ali avstrijsko) je potrebno uporabiti v predmetni zadevi in ugotovilo, da je glede na okoliščine danega primera potrebno uporabiti slovensko pravo oziroma določila ZOdv in Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), kot je to v postopku pred sodiščem prve stopnje pravilno opozarjal toženec. Argument tožnice, da je v predmetnem postopku potrebno uporabiti materialno pravo Republike Avstrije namreč temelji na stališču, da sta se pravdni stranki v pooblastilu z dne 10. 11. 2011, v zvezi z obračunom tožničinega honorarja, dogovorili za uporabo Avtonomnega pravilnika o honorarjih (v nadaljevanuju: AHR) Avstrijske odvetniške zbornice, kar pa ne drži. Toženec je namreč v prvi pripravljalni vlogi z dne 10. 10. 2013 izrecno navedel, da sta se stranki ne glede na zapis v pooblastilu dejansko dogovorili, da se bodo odvetniške storitve tožnice obračunavale v skladu s slovensko odvetniško tarifo, kar nenazadnje izhaja tudi iz dopisa tožnice tožencu z dne 10. 11. 2011, ki ga je slednji predložil v overjenem prevodu (priloga spisa B3). Tožnica navedenih trditev in dokazov toženca ni prerekala, zato se štejejo za priznane (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožba tožnice je tako v tem delu neutemeljena.

13. Tožnica stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar. Ker pa je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi tožnice v tem delu ugodilo, je posledično razveljavilo tudi točko II. izreka izpodbijane sodbe, saj se lahko končni uspeh pravdnih strank v ponovljenem sojenju spremeni (154. člen ZPP).

14. Glede na vse navedeno je sodišče druge stopnje obravnavani pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), ki naj v nadaljevanju odloči še o višini tožbenega zahtevka, saj bi sodišče druge stopnje z meritorno odločitvijo v tem delu pravdnima strankama odvzelo ustavno zagotovljeno pravico do pravnega sredstva.

15. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).