Jedro

Sodišče sodi, da je drugostopni organ z povzeto obrazložitvijo zavrnitve tožnikovega ugovora ravnal napačno. Ne samo, da je sam primerjal več podpisov v upravnih spisih, temveč se je tudi opredelil do njihovega ujemanja oziroma identičnosti, za kar ni imel podlage. Ni namreč mogoče reči, da upravni organ sam razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo identičnosti podpisov, tj. znanjem grafološke stroke, da bi lahko sam (brez postavitve ustreznega izvedenca tj. izvedenca grafološke stroke) napravil zaključek o tem, ali je tožnik vabilo prejel ali ne (s primerjavo podpisov v spisu), še zlasti glede na posledico, ki iz take situacije izhaja (glej zgoraj citirani drugi odstavek 38. člena ZEN).

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Novo mesto, Geodetske pisarne Črnomelj, št. 02112-329/2019-6 z dne 25. 9. 2019, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A.A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo evidentiral kot urejen del meje parcele 292/8 s sosednjima parcelama 292/4 v katastrski občini ... in 1347 v katastrski občini ... (1. točka izreka), odločil, da je grafični prikaz urejene meje z označenimi zemljiškokatastrskimi točkami in vpisanimi parcelnimi številkami obvezna priloga temu aktu (2. točka izreka) in da stroškov postopka ni (3. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je A. A. vložil zahtevo za uvedbo postopka za evidentiranje urejenega dela meje. Zahtevi je bil priložen ustrezen elaborat, upoštevajoč Zakon o evidentiranju nepremičnin (v nadaljevanju ZEN) in Pravilnik o urejanju mej in ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru (v nadaljevanju Pravilnik). Iz elaborata je razvidno, da so bili na mejno obravnavo kot stranke postopka povabljeni lastniki oziroma upravljavci parcel, med drugim tožnik kot lastnik parcele 292/4. A. A. in B. B. sta podala soglasje k predlaganemu delu meje na zapisnik mejne obravnave. Organ je tožnika, ki ni bil prisoten na mejni obravnavi, na podlagi 36. člena ZEN povabil k izjavi glede predlagane meje. Tožnik je izjavil, da se z mejo ne strinja, zato je organ razpisal ustno obravnavo. Tožnik se ustne obravnave ni udeležil, čeprav mu je bilo vabilo na ustno obravnavo pravočasno vročeno, v vabilu pa so bile navedene posledice v primeru izostanka po drugem odstavku 38. člena ZEN. Glede na povedano je organ odločil, kot izhaja zgoraj.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami je navedel, da iz predloženega elaborata izhaja, da je bil tožniku vabljen na mejno obravnavo, ki je v nadaljevanju podal izjavo o nestrinjanju s potekom meje in bil zato tudi vabljen na ustno obravnavo. Iz priložene pravilno izpolnjene in podpisane vročilnice je razvidno, da je bilo vabilo na ime in naslov tožnika tožniku vročeno 26. 8. 2019. Vročilnica je podpisana in datum je izpisan z besedo. Iz primerjave podpisa na vročilnici vabila na ustno obravnavo s podpisom na izjavi o nestrinjanju s potekom meje ter s podpisom na pritožbi organ ne dvomi, da tožnik ne bi teh listin lastnoročno podpisal. Tega niti sam ne trdi, zato je njegova pavšalna trditev, da vabila na ustno obravnavo ni prejel, pavšalna in z ničemer podkrepljena ter v nasprotju z ugotovitvami upravnega spisa. Zato je ustrezno izkazano, da mu je bilo vabilo na ustno obravnavo pravilno vročeno in je nastopila posledica iz drugega odstavka 38. člena ZEN.

4. Tožnik je tožbo vložil zaradi napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik v postopku ni mogel sodelovati, saj mu vabilo na ustno obravnavo ni bilo vročeno na način, določen v 87. členu ZUP. Tožnik je zatrjeval negativno dejstvo, torej zanj ni mogel predložiti nobenih dokazov. Tožnik bi, če bi menil, da toženka res razpolaga z vročilnico o vročitvi vabila na ustno obravnavo (torej če bi dopuščal možnost, da je vročilnico v njegovem imenu podpisal nekdo drug), že med pritožbenim postopkom predlagal postavitev izvedenca grafološke stroke, ki ima edini ustrezno znanje za zaključek, ali je podpis na listinah tožnikov. Ker pa prvostopni organ ni navedel v odločbi, da se v spisu nahaja vročilnica, iz katere naj bi izhajalo, da je tožnik prejel vabilo, kot tudi ni navedel, kdaj naj bi bila ustna obravnava opravljena, niti s katerim dnem naj bi tožnik podpisal prejem vabila na ustno obravnavo, tožnik izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca grafološke stroke ni mogel predlagati, pač pa je zgolj zatrjeval, da vabila ni prejel. Zato tožnik s tožbo pravočasno predlaga, da se v postopku postavi izvedenec grafološke stroke, ki naj v zvezi s podpisom tožnika na vabilu poda izvid in mnenje, tožnik se je pripravljen tudi podpisati v potrebnem številu. V tem primeru vročitev nedvomno ni bila opravljena na način iz 87. člena ZUP. Če bi bila, bi se tožnik, ki je za ureditev meje zainteresiran, ustne obravnave udeležil. Drugemu družinskemu članu, sorodniku ali sosedu, ki ima enako ime in priimek kot tožnik in stanuje na naslovu ..., se vročitev ne bi smela opraviti. Vročevalec bi moral pustiti obvestilo, kje se pisanje nahaja, in tožnik bi ga prevzel na pošti. V tem primeru pisanje tožniku ni bilo vročeno, niti mu ni bilo puščeno obvestilo. Tožnik dopušča možnost, da je bilo pisanje vročeno komu drugemu. Iz odločbe druge stopnje ne izhaja, ali je bila vročilnica podpisana z imenom in priimkom ali samo s priimkom. Četudi je podpis podoben (kot podpis na vročilnici za vabilo za mejno obravnavo), ni rečeno, da je enega in drugega podpisal tožnik. V posledici napačne vročitve tožnika ne morejo zadeti škodljive posledice. Poleg tega ne iz prve in ne iz druge odločbe ni mogoče razbrati, kdaj na bi bila ustna obravnava dejansko opravljena. Zaradi takšnega ravnanja je bilo tožniku onemogočeno sodelovanje v postopku in mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Kot dokaz je predlagal vpogled v listine upravnega spisa, svoje zaslišanje, postavitev izvedenca grafološke stroke, vpogled v vročilnice o vročitvi pisanj, opravo poizvedbe pri Pošti Slovenije o imenu in priimku vročevalca na dan 26. 8. 2019 na naslovu tožnika ter zaslišanje vročevalca o dejstvu, komu je vročil vabilo na ustno obravnavo. Odločbe tudi ni moč preizkusiti. Tožnik je predlagal, da sodišče prvostopno odločbo odpravi, zadevo pa vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

6. Stranki z interesom A. A. in B. B. odgovora na tožbo nista podali.

7. Sodišče je o sestavi sodišča pri odločanju o tožbi s sklepom, I U 470/2020 z dne 22. 3. 2021, sklenilo, da v zadevi sodi sodnik posameznik.

8. Sodišče je v postopku opravilo glavno obravnavo 14. 4. 2021, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter postavilo izvedenca grafološke stroke zaradi izdelave izvedeniškega mnenja.

9. Sodna izvedenka za forenzične preiskave rokopisov in podpisov C. C. je sodišču posredovala izvedensko mnenje, ki ga je sodišče posredovalo strankam v morebitne pripombe, z rokom 15 dni. Stranke so izvod mnenja prejele 10. oziroma 12. 6. 2021. Stranka z interesom A. A. je 22. 7. 2021 sodišču posredoval vlogo, v kateri je predlagal dopolnitev izvedenskega mnenja ter izvedbo dokazov. Na glavni obravnavi 17. 8. 2021, ki so se je udeležili tožnik s pooblaščenko in pooblaščenec stranke z interesom A. A., je sodišče vročilo vlogo pooblaščenki tožnika, ki je navedbe v vlogi prerekala in ugovarjala izvedbi dokazov. Sodišče je zavrnilo dokazne predloge tožnika, o katerih ni odločilo na prejšnji obravnavi, ter dokazne predloge stranke z interesom. Stranka z interesom je zavrnitvi dokaznih predlogov ugovarjal iz razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka. Obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov bo sodišče podalo v nadaljevanju obrazložitve te sodbe.

**K I. točki izreka:**

10. Tožba je utemeljena.

11. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o evidentiranju urejene meje. Organ je presodil, da je k zahtevi predloženi elaborat geodetske storitve zadostil vsem zahtevam po ZEN in Pravilniku, da so k predlaganem evidentiranju urejene meje podana vsa soglasja ter zato zaključil, da so podani vsi pogoji za ugoditev zahteve stranke z interesom A. A. Temu zaključku je pritrdil tudi drugostopni organ v pritožbenem postopku.

12. Urejanje in evidentiranje urejene meje je predpisano v III. poglavju ZEN (26. člen in dalje). Postopek evidentiranja urejene meje se uvede na zahtevo lastnika parcele ali na zahtevo državnih organov, organov samoupravnih lokalnih skupnosti in drugih subjektov, če tako določa zakon (prvi in tretji odstavek 28. člena ZEN). Lastniki parcel, ki po zemljiškokatastrskem načrtu ali po zemljiškokatastrskem prikazu mejijo ali se dotikajo meje, ki se ureja v postopku urejanja meje, so stranke v postopku urejanja meje in v postopku evidentiranja urejene meje (drugi odstavek 28. člena ZEN). Zahtevi za uvedbo postopka evidentiranja urejene meje je treba priložiti elaborat ureditve meje, ki ga izdela geodetsko podjetje na podlagi mejne obravnave (prvi odstavek 29. člena ZEN). 31. člen predpisuje opravo mejne obravnave ter pogoje za njeno opravo.

13. ZEN v nadaljevanju (35. člen in dalje) predpisuje postopanje geodetskega organa, ko prejme v prejšnji točki opisano zahtevo. Če zahteva prestane formalni in vsebinski preizkus, organ povabi lastnike, ki se niso udeležili mejne obravnave, da se izjavijo o tem, ali se strinjajo s potekom predlagane meje (36. člen). Če je v elaboratu ureditve meje, poleg predlagane, prikazana ena ali več pokazanih mej ali, če je lastnik iz prvega odstavka prejšnjega člena izjavil, da se ne strinja z mejo, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, geodetska uprava opravi ustno obravnavo v uradnih prostorih, na katero se povabi med drugim lastnike, ki so pisno izjavili, da se s potekom meje, kakršna je predlagana v elaboratu ureditve meje, ne strinjajo; vabilo na ustno obravnavo se vroči z osebnim vročanjem na podlagi zakona, ki ureja splošni upravni postopek, najmanj osem dni prej (prvi, drugi in tretji odstavek 37. člena). Če se ustne obravnave ne udeleži lastnik, ki se ne strinja s potekom predlagane meje, _se šteje, da se strinja s potekom predlagane meje_ (drugi odstavek 38. člena ZEN).

14. Kot izhaja iz podatkov izpodbijane odločbe (in drugostopne odločbe), se tožnik mejne obravnave ni udeležil. Po pozivu prvostopnega organa iz 36. člena ZEN (izjava o strinjanju/nestrinjanju s potekom predlagane meje - op. sod.) je tožnik izjavil, da se s predlaganim delom meje ne strinja. Organ je zato razpisal ustno obravnavo, upoštevajoč 37. člen ZEN, ki se je tožnik ni udeležil, kljub (po mnenju organa) izkazani povratnici za prejem vabila. Organ je zato štel, da je podana domneva strinjanja tožnika s predlaganim potekom dela meje, in o zahtevi stranke z interesom A. A. odločil. 15. Tožnik ugovarja, da vabila na ustno obravnavo ni prejel, saj če bi vabilo prejel, bi se obravnave udeležil (še zlasti, ker je že v postopku podal izjavo, da se s predlaganim potekom dela meje ne strinja), zaradi česar organ ne bi smel šteti, da se tožnik s potekom predlagane meje strinja.

16. Drugostopni organ je v prejšnji točki povzet (pritožbeni in sedaj tudi tožbeni) ugovor tožnika zavrnil z obrazložitvijo, da iz primerjave podpisa na vročilnici vabila na ustno obravnavo s podpisom na izjavi o nestrinjanju z ureditvijo meje ter podpisom na pritožbi ne dvomi, da (pri)tožnik ne bi lastnoročno podpisal vseh navedenih listin, in da ne trdi, da jih ni, posledično je štel njegovo trditev, da vabila ni prejel, za pavšalno.

17. Sodišče sodi, da je drugostopni organ z povzeto obrazložitvijo zavrnitve tožnikovega ugovora ravnal napačno. Ne samo, da je sam primerjal več podpisov v upravnih spisih, temveč se je tudi opredelil do njihovega ujemanja oziroma identičnosti, za kar ni imel podlage. Ni namreč mogoče reči, da upravni organ sam razpolaga s strokovnim znanjem, ki je potrebno za presojo identičnosti podpisov, tj. znanjem grafološke stroke, da bi lahko sam (brez postavitve ustreznega izvedenca tj. izvedenca grafološke stroke) napravil zaključek o tem, ali je tožnik vabilo prejel ali ne (s primerjavo podpisov v spisu), še zlasti glede na posledico, ki iz take situacije izhaja (glej zgoraj citirani drugi odstavek 38. člena ZEN). Ob tem tudi ni mogoče slediti drugostopnemu organu, da tožnik ne trdi, da vročilnice ni podpisal sam, saj trdi ravno to: da vabila na ustno obravnavo ni prejel, ergo vročilnice k temu pisanju ni podpisal. Tožnik v pritožbi postavitve izvedenca grafološke stroke sicer res ni predlagal, vendar ob trditvi, da vabila na ustno obravnavo ni prejel, bi moral drugostopni organ tožnika pozvati, da za svojo trditev predloži dokaze, saj mora odločbo preizkusiti v delu, v katerem jo pritožnik izpodbija (247. člen ZUP). Takega preizkusa pa glede na zgoraj povzete razloge in (posledično) presojo drugostopni organ nedvomno ni opravil oziroma je bila njegova presoja pravilnosti prvostopne odločbe vsaj preuranjena in (kot se bo izkazalo v nadaljevanju) tudi napačna.

18. Sodišče je, sledeč dokaznemu predlogu tožnika, zato postavilo izvedenko grafološke stroke. Iz izdelanega izvedenskega mnenja, natančneje točke 6., izhaja, da rezultati preiskave močno podpirajo predpostavko, da spornega podpisa (tj. podpisa na vročilnici za vabilo na ustno obravnavo - op. sod.) in primerjalnih podpisov (podpis na izjavi o strinjanju/nestrinjanju z ureditvijo meje z dne 29. 7. 2019, podpis tožnika na zapisniku o glavni obravnavi, podpisi tožnika, izpisani na glavni obravnavi) ni napisala ista oseba, saj je med spornim in primerjalnim materialom veliko pomembnih razlik, medtem ko pomembnih skupnih rokopisnih značilnosti med obema ni. Kot zaključno je navedeno še, da to glede na preiskovano primerjalno gradivo pomeni, da spornega podpisa na vročilnici z dne 26. 9. 2019, ki je pripeta k vabilu, št. 02112-329/2019-4 z dne 22. 8. 2019, ni napisal tožnik.

19. Ob takem zaključku (tj. da tožnik ni podpisal vročilnice k vabilu na ustno obravnavo in zato po presoji sodišča ni mogoče sklepati, da je tožnik vabilo na ustno obravnavo prejel) tako ni mogoče pritrditi odločitvi prvostopnega organa, ki je temeljila na domnevi, da se tožnik s predlaganim delom meje strinja, ker je vabilo na ustno obravnavo prejel, ni pa se je udeležil. 20. Kot je opozorila stranka z interesom A. A. v svoji vlogi, iz izvedenskega mnenja izhajajo še dodatne ugotovitve o še treh podpisanih povratnicah (vročilnici k izjavi o strinjanju/nestrinjanju meje, vročilnici k prvostopni odločbi in vročilnici k drugostopni odločbi), s katerimi so bila tožniku vročena pisanja, na katera se je tudi odzival oziroma ni zanikal, da bi jih prejel, in sicer je izvedenka navedla, da podpisov na teh vročilnicah ni uporabila za primerjavo s spornim podpisom, saj ni nedvoumno jasno, ali je te vročilnice podpisal tožnik ali kdo drug, sta pa podpisa na vročilnicah k prvostopni in drugostopni odločbi zelo podobna spornemu podpisu in če bi bila uporabljena za primerjavo s spornim podpisom, bi to lahko vplivalo na rezultate preiskave. Stranka z interesom zato meni, da je treba (po zaslišanju tožnika, ki naj izpove, kdo je prejel navedene pisemske pošiljke) dopolniti izvedensko mnenje s preveritvijo osebe, ki je podpisala sporno vročilnico oziroma se to osebo zasliši o tem, ali je o prejetem pisanju, za katerega je podpisala vročilnico 26. 8. 2019, obvestila tožnika in ali mu posredovala ali dala pisanje, ki se je nahajajo v ovojnici.

21. Po oceni sodišča dodatno ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s podpisi na vročilnicah k drugim pisanjem (in ne k vabilu na ustno obravnavo) ni potrebno, saj je v zadevi pravno relevantno le, ali je tožnik prejel vabilo na ustno obravnavo. Na tej domnevi (da je tožnik prejel vabilo na ustno obravnavo) odločitev organa namreč temelji. Zato ne pride v poštev uporaba stališča iz sodne prakse v vlogi stranke z interesom, saj ne gre za vprašanje pomote in dejanskega prejema spornega pisanja, ki je vezano na rok za uveljavljanje pravnega sredstva.

22. Glede na povedano je sodišče tožbi tožnika ugodilo in izpodbijano odločbo na podlagi 2., 4. ter 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, v katerem mora prvostopni organ ponovno izvesti postopek od faze vabljenja tožnika na ustno obravnavo, kot to nalaga ZEN v 38. členu, in v nadaljevanju ravnati v skladu z rezultati tega dejanja ter ponovno odločiti o stvari.

23. Sodišče je - kot že povedano v zadevi opravilo glavno obravnavo (51. člen ZUS-1). Ugodilo je naslednjim dokaznim predlogom tožnika in stranke z interesom: vpogled v listine upravnega in sodnega spisa, na predlog tožnika je postavilo izvedenca grafološke stroke.

24. Dokazne predloge tožnika: zaslišanje tožnika, oprava poizvedb pri Pošti Slovenije, zaslišanje vročevalca je sodišče zavrnilo kot nerelevantne, ker je bilo sporno dejstvo dokazano že z izvedbo prej navedenih dokaznih sredstev.

25. Dokazne predloge stranke z interesom: zaslišanje tožnika, oprava poizvedb pri Pošti Slovenije o vročevalcu, zaslišanje vročevalca, dopolnitev izvedenskega mnenja, zaslišanje osebe, ki ji je bila vročena pošiljka, je sodišče zavrnilo kot nerelevantne glede na sporno dejansko stanje v tem upravnem sporu. Enako velja tudi za dokazne predloge: zaslišanje stranke z interesom, izpis iz AJPES-a, izpis PISO, zemljiškoknjižni izpisek, izpis TIS Slovenije (s temi dokaznimi predlogi stranka z interesom želi dokazati, kje tožnik dejansko prebiva, kje ima registrirano dejavnost oziroma kje prejema pisanja), so pa ti dokazni predlogi podani tudi prepozno (smiselno 52. člen ZUS-1 v zvezi z 28. členom ZUS-1). Stranka z interesom odgovora na tožbo namreč ni podal, iz tožbe pa je razvidno ne samo, čemu tožnik ugovarja in katere dokazne predloge je podal, temveč so razvidni tudi njegovi podatki, med drugim naslov, kamor prejema pisanja.

**K II. točki izreka:**

26. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 3. člena).

**K III. točki izreka:**

27. Ker ZUS-1 ne ureja posebej vprašanja povrnitve stroškov stranki z interesom, se, upoštevajoč prvi odstavek 22. člena ZUS-1, pri tem upoštevajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Po 154. členu ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom zasledoval zavrnitev tožbe, sodišče pa je tožbi ugodilo in izpodbijano odločitev odpravilo, to pomeni, da stranka z interesom s svojo zahtevo ni uspel. Sodišče mu zato stroškov ni priznalo.