Jedro

Pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, so aleatorne, saj je negotovo, koliko časa bo preživljenec živel in tako potreben preživljanja. Zaradi aleatorne narave pogodbe je zato izključena vsaka možnost uporabe pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, aleatornost je tako pomembna karakteristika pogodbe, da popolnoma izključuje kakršenkoli matematični izračun nasprotnih izpolnitev, saj bi bil sicer povsem izničen namen sklenitve takšnih pogodb.

Tudi v času pred uveljavitvijo OZ je bilo potrebno pogodbe glede nepremičnin sestaviti v pisni obliki.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - glede zavrnitve tožbenega zahtevka v prvem odstavku 1. točke izreka v delu, ki se glasi: „Zaradi neodplačnega razpolaganja pokojne A. F. za čas življenja z darilno pogodbo z dne 18. 5. 1994 za ½ polovico nepremičnin, vpisanih v vl. št. k.o. S. v., zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke v višini 1/6, je darilna pogodba z dne 18. 5. 1994, ki sta jo sklenili darovalka A. J. in obdarjenka I. G. brez pravnega učinka proti tožeči stranki in sicer glede nepremičnin parc. hiša v izmeri 298 m2, dvorišče v izmeri 448 m2 in njiva v izmeri 271 m2 in parc. št. njiva v izmeri 3060 m2, vpisanih v vl. št. k.o. S. v. (torej nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe), v obsegu prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke, to je v višini 4/11 oz. v višini 2/11 v razmerju do celote.“ - v drugem odstavku 1. točke izreka sodbe ter v stroškovnem delu (2. točka izreka) in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi neodplačnih razpolaganj pokojne A. F. za čas življenja z odstopom dednega deleža na zapuščinski obravnavi z dne 5. 10. 1993 po pokojnem A. J.) sodba potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je zaradi neodplačnih razpolaganj pokojne A. F. za čas življenja z odstopom dednega deleža na zapuščinski obravnavi z dne 5. 10. 1993 po pokojnem A. J. ter z darilno pogodbo z dne 18. 5. 1994, zaradi prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke v višini 1/6, darilna pogodba z dne 18. 5. 1994, ki sta jo sklenili A. J. in I. G., brez pravnega učinka proti tožeči stranki glede nepremičnin parc. št. 105 in parc. št. 323, vpisanih v vl. št. k.o. x., v obsegu prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke ter, da je tožena stranka dolžna izstaviti tožeči stranki zemljiškoknjižno listino, s katero se dovoli, da se pri spornih nepremičninah vknjiži lastninska pravica na ime S. K. do 2/11 v razmerju do celote, sicer bo listino nadomestila sodba. Glede stroškov je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati 1.206,52 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno in napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje in odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da tožbene trditve obsegajo dve situaciji in sicer je v prvi toženi stranki oziroma njenemu pravnemu predniku mati odstopila svoj dedni delež in sicer celotno zapuščino po pokojnem možu J. A. za odmeno dosmrtnega preživljanja. Sodišče je sklenjen dedni dogovor pravno kvalificiralo kot preužitkarsko pogodbo, pri čemer je po mnenju tožeče stranke, glede na to, da ni prišlo do izročitve premoženja, bolj pravilna pravna kvalifikacija dednega dogovora kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče razloguje, da je ta pogodba aleatorne narave in da je pomemben aleatorni namen v sklenitveni fazi ter se zato ni ukvarjalo z dejanskimi okoliščinami glede izpolnjevanja te pogodbe. Ni se mogoče strinjati s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je pomemben le aleatorni namen v sklenitveni fazi in da se zato ni potrebno ukvarjati z izpolnitvijo pogodbe. Takšno stališče je v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da je potrebno dognati, ali je pogodba v celoti takšne narave (odplačna) in to tako v njenem sklenitvenem kot tudi izpolnitvenem delu. Potrebno je ugotoviti, da se šteje za darilo sleherno neodplačno zapustnikovo razpolaganje, zato je potrebno upoštevati obseg izročenega premoženja, obseg dogovorjene obveznosti prevzemnika preživljanja, kakršen se je pričakoval ob sklenitvi pogodbe in kakršen je kasneje dejansko bil, ob vsem tem pa še aleatornost takšnega posla. Pogodba o dosmrtnem preživljanju oziroma preužitkarska pogodba po naravi svoje kavze ni aleatoričen pravni posel, temveč ima komutativno kavzo in zajema le tisto vrednost protidajatev, glede katere je dejansko prišlo do odmene. Zato jo je v neodplačnem presežku mogoče izpodbijati zaradi prikrajšanja nujnih dedičev. V delu (delno neizpolnjene) pogodbe z naravo pogodbe o posmrtnem preživljanju se lahko uveljavlja prikrajšanje nujnega deleža zaradi neodplačne razpolage. Druga situacija se nanaša na darilno pogodbo, ki sta jo sklenili mati (zapustnica) kot darovalka in pravna prednica tožene stranke kot obdarjenka, dne 3. 10. 1994. Napačna je interpretacija prvostopenjskega sodišča, da je ta pogodba le razpolagalni pravni posel, s katerim se je izpolnila „ustno sklenjena“ pogodba z dne 3. 10. 1993. Sodišče zanemari sleherne formalne predpostavke za veljavno sklenitev takšne pogodbe. V ureditvi sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika je preužitkarska pogodba strogo oblični pravni posel, tudi v času sklenitve obravnavane pogodbe se je za veljavno sklenitev takšne pogodbe zahtevala pisna oblika. Sodišče prve stopnje je pri kvalifikaciji darilne pogodbe kot razpolagalnega pravnega posla za izpolnitev prej omenjene pogodbe zanemarilo kavzalnost razpolagalnih pravnih poslov in zahtevo po obličnosti zavezovalnih poslov. Če bi bila ta pogodba le razpolagalni pravni posel, bi vsebinsko gledano vsebovala le zemljiškoknjižno dovolilo in bi se vsebinsko sklicevala na prej omenjen dogovor. Že iz površne gramatikalne razlage pa izhaja prav nasprotno. Pogodba z dne 18. 5. 1994 bi lahko predstavljala le novacijo brezobličnega dogovora z dne 3. 10. 1993, kar pa je tudi problematično, ker ustni dogovori o razpolaganju s stvarnimi pravicami na nepremičnini (že) v tem času niso bili veljavni. Tudi obstoj s strani tožene stranke zatrjevanega dogovora v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni bil ugotovljen s stopnjo prepričanja. Dvomljiva je predvsem okoliščina, da o obstoju tega dogovora izpovedujeta predvsem tožena stranka in njen brat, ki sta bila v trenutku zatrjevanega dogovora stara 10 oziroma 8 let, po drugi strani pa tožena stranka ni predlagala dokaza s pričami, in sicer z drugimi osebami, ki naj bi (po njenem zatrjevanju) sodelovale pri tem dogovoru. Zaradi prevladujočega stališča sodne prakse (še pred uveljavitvijo SPZ) je moral biti posel, ki je kavza razpolagalnemu glede stvarnih pravic na nepremičnini, sklenjen v pisni obliki, zato do veljavne realizacije „ustne preužitkarske pogodbe“ nikakor ni moglo priti. Zato ni bilo razloga za ugotavljanje obstoja takšnega ustnega dogovora v tem pravdnem postopku. Ni dvoma, da je bila darilna pogodba z dne 18. 5. 1994 zavezovalni pravni posel oziroma je poleg razpolagalnega posla vsebovala tudi zavezovalni pravni posel. Na podlagi ustno sklenjene preužitkarske pogodbe nikakor ne bi moglo priti do vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo. Sodišče se je postavilo na zelo neobičajno kvalifikacijo, zanemarilo je gramatikalno razlago pogodbe z dne 18. 5. 1994, neugotovljeno dejansko stanje zatrjevanega sestanka in ustnega dogovora z dne 3. 10. 1993, kot tudi predpostavke za veljavnost zavezovalnega posla ter predpostavke za veljavnost razpolagalnega posla za razpolago s stvarno pravico na nepremičnini. Pogodba z dne 18. 5. 1994 predstavlja samostojen in veljaven zavezovalni pravni posel – darilno pogodbo - in na njegovi podlagi je prišlo do prikrajšanja nujnega deleža tožeče stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede dednega dogovora oziroma odstopa dednega deleža s strani matere tožeče stranke pravni prednici tožene stranke niso utemeljene. Glede tega je tudi po oceni sodišča druge stopnje sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo med F. A. in I. G. za sklenitev odplačne pogodbe, pravilno jo je imenovalo tudi preužitkarska pogodba, saj ni utemeljena pritožbena navedba, da do izročitve premoženja ni prišlo. Na podlagi navedenega dednega dogovora z dne 5. 10. 1993 je bila namreč že pod opr. št. Dn. št. 752/94 tudi vknjižena lastninska pravica na pravno prednico tožene stranke. Dejstvo, da je bilo v dednem dogovoru med drugim dogovorjeno, da ima A. F. pravico do prostega gibanja po domačem posestvu in do obdelovanja zemlje, v kolikor bo sama to želela in da ji je bila tožena stranka dolžna priskrbeti oziroma nuditi stanovanje v domači hiši, ne pomeni, da do izročitve premoženja ni prišlo. Nadalje je neutemeljena pritožbena navedba, da ne drži, da je pomemben aleatorni namen le v sklenitveni fazi, saj je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da je za presojo narave pogodbe odločilna njena sklenitvena faza in ne izpolnitvena faza. Pravilno je stališče, da je pomemben namen strank ob sklepanju pogodbe in v primeru, ko je ta v sklenitvi odplačne in aleatorne pogodbe (kot v konkretnem primeru) dednopravni učinki pogodbe z uporabo določb o prikrajšanju nujnega dednega deleža ne pridejo v poštev in tudi nikakršno naknadno obračunanje ne (primerjaj sodbo II Ips 1239/2008). Pritožba se sicer sklicuje na sodno prakso (sklep VS RS II Ips 703/1994) in zatrjuje, da je v skladu z uveljavljeno sodno prakso potrebno dognati, ali je pogodba v celoti odplačna, tako v njenem sklenitvenem, kot tudi v izpolnitvenem delu, vendar je potrebno ugotoviti, da je novejša sodna praksa od takšnega stališča odstopila. Pogodbe, ki vsebujejo obveznost dosmrtnega preživljanja, so aleatorne, saj je negotovo, koliko časa bo preživljenec živel in tako potreben preživljanja. Zaradi aleatorne narave pogodbe je zato izključena vsaka možnost uporabe pravil o enakovrednosti nasprotnih izpolnitev, aleatornost je tako pomembna karakteristika pogodbe, da popolnoma izključuje kakršenkoli matematični izračun nasprotnih izpolnitev, saj bi bil sicer povsem izničen namen sklenitve takšnih pogodb. Neutemeljena je torej pritožbena navedba, da je pogodba ostala delno neodplačna in da se lahko tudi glede dednega dogovora uveljavlja prikrajšanje nujnega dednega deleža. 6. Utemeljeno pa pritožba izpodbija zaključke sodišča prve stopnje v zvezi z zatrjevanim prikrajšanjem, storjenim s sklenitvijo darilne pogodbe v letu 1994. Pritožba tu utemeljeno opozarja, da je zmotno stališče prve stopnje, da je darilna pogodba z dne 18. 5. 1994, ki sta jo sklenili mati tožnice (zapustnica) kot darovalka in pravna prednica tožene stranke kot obdarjenka, le razpolagalni pravni posel. Pritožba ima prav, da je že iz gramatikalne razlage pogodbe jasno, da vsebuje navedena listina tako zavezovalni kot razpolagalni pravni posel, pri čemer se darilna pogodba v ničemer ne sklicuje na s strani tožene stranke zatrjevan ustni dogovor, ki naj bi bil sklenjen dne 3. 10. 1993 in ki ga je sodišče okvalificiralo kot zavezovalni pravni posel, in sicer kot preužitkarsko pogodbo. Sodišče druge stopnje sicer ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede tega, da je 3. 10. 1993 dejansko prišlo do srečanja dedičev po očetu tožeče stranke, verjame, da je med njimi prišlo tudi do ustnih dogovarjanj, vendar pa njihov dogovor ni imel ustrezne pravne oblike in je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je bila takrat sklenjena (ustna) preužitkarska pogodba, ker zanjo pred Obligacijskim zakonikom (OZ) ni bila potrebna posebna oblika. Šlo je namreč za pogodbo glede nepremičnin in tudi v času pred uveljavitvijo OZ je bilo potrebno takšne pogodbe sestaviti v pisni obliki. Ker pogodba ni imela ustrezne oblike, že zato ni mogla predstavljati zavezovalnega pravnega posla, kot je to navedlo sodišče prve stopnje, nasprotno, ugotoviti je potrebno, da je bila darilna pogodba z dne 18. 5. 1994 samostojen pravni posel. 7. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je I. G. (pravna prednica tožene stranke) šele spomladi 1994 ugotovila, da je bila na zapuščinski obravnavi po pokojnem J. A. nanjo prenesena le ½ vložka št. k.o. x. Navedene trditve je mogoče okvalificirati kot zmoto, ki pa je ni mogoče šteti za opravičljivo, saj I. G. ni ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Sklenitev darilne pogodbe, kakršna je bila sklenjena v konkretnem primeru (brez sodelovanja tožnice) pa zatrjevane napake tudi ni mogla popraviti. Vsebina darilne pogodbe je jasna, v ničemer se ne sklicuje na poprejšen dogovor, ampak gre za samostojen pravni posel, na podlagi tega pa je lahko prišlo do prikrajšanja nujnega dednega deleža tožeče stranke.

8. Sodišče prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava z zatrjevanim prikrajšanjem tožeče stranke (tudi v zvezi z darilno pogodbo) ni ukvarjalo in ni ugotovilo dejanskega stanja s tem v zvezi, zato je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in sicer v obsegu, kot izhaja iz izreka te odločbe in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj bi v nasprotnem primeru sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico strank do pritožbe (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

9. V preostalem delu, iz že navedenih razlogov, pritožba tožeče stranke ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa v preostalem delu tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je v preostalem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Zaradi delne razveljavitve sodbe glede glavne stvari je razveljavljen tudi stroškovni izrek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).