Jedro

Iz navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe niso razvidni dogodki, materialna stiska oziroma izredni stroški, ki so vezani na preživetje tožnice, da bi bila upravičena do izredne denarne socialne pomoči. Ker ni izkazala za verjetno, da njena terjatev (izredna denarna socialna pomoč) obstoji ali da ji bo nastala, niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, s katero bi se ji izplačala izredna denarna socialna pomoč.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj se tožeči stranki v roku 3 dni izplača izredna socialna pomoč za koledarsko leto 2012 v višini minimalnega dohodka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 10. 2012 do plačila.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica. Meni, da je sodišče z izpodbijanim sklepom zmotno in enostransko, to je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar je podana kršitev po 340. členu Zakona ZPP, ki pa je imelo za posledico tudi napačno uporabo materialnega prava po 341. členu ZPP. Sklep trdi, da ne obstoji verjetnost obstoja terjatev tožnice do toženke iz razlogov, da pri priznavanju socialnih pravic iz javnih sredstev velja načelo stroge porabe. Zaključek pri tem je enostranski in pralogičen, kajti stroga poraba se kvantizira na cenzuse. Treba je poudariti, da drugostopenjska odločba jasno pravi, da za dodeljevanje izredne socialne pomoči, velja cenzus in sicer letno v višini trikratnega minimalnega dohodka, ki znaša 260,00 EUR in ga pritožnica ni presegla, saj je prejela le izredno socialno pomoč v višini dveh minimalnih dohodkov v višini 520,00 EUR za leto 2012. Sodišče ne bi smelo enostransko slediti navedbam toženke, ki le pavšalno navaja, da veljajo stroga načela zakonitosti porabe, pri tem pa se sodišče ni opredelilo, kakšen cenzus velja za tožnico v tem primeru. Tožnica v pritožbi nadalje meni, da verjetno obstoji njena terjatev do toženke, saj tega toženka ne zanika. Sodišče si lahko v zvezi s tem po uradni dolžnosti pridobi spise in sicer spisa na CSD A. ter vpogleda v odločbo št. ... z dne 8. 10. 2012 ter vpogleda v spis Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. ... z dne 11. 3. 2013. Odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 11. 3. 2013 navaja, da pritožnica ni presegla dovoljenega trikratnega cenzusa. Sodišče na takšen način preprosto ignorira dokaze, ki gredo v prid tožnici, kar je kršitev po sodbi ESČP Kruškovič vs. Croatia, ap. 46185/08. V tej zadevi je jasno zavzeto stališče, da je ignoriranje brez pravne podlage kršenje temeljnih človekovih pravic in diskriminacija pritožnice. Pritožba se nadalje sklicuje na to, da ne držijo navedbe v 5. točki izpodbijanega sklepa. Meni, da bi moralo sodišče ugotoviti, ali obstoji pravica tožnice do izredne denarne pomoči ali ne in ne drži, da bi z začasno odredbo bilo odločeno že o glavni stvari. Če drži, kar navaja toženka v odgovoru, da ni nevarnosti, da po pravnomočni sodbi ne bi izpolnila plačila iz proračuna Republike Slovenije, tudi ni razloga za sprejem začasne odredbe in izplačilo po začasni odredbi. S tem bi se tudi zmanjšali stroški, saj ni ekonomično, da naraščajo obresti od 8. 10. 2012 dalje. Ker tožnica izpolnjuje pogoje, tako glede premoženjskega stanja in ker ni presegla cenzusa, ni razloga, da se zahtevku tožnice ne ugodi. Pritožba nadalje meni, da vloga pravobranilstva in sodišča ni patološko vse zavračati in zanikati in zavlačevati pravice ljudi, to je zlonamerno. Pravobranilstvo bi lahko brez zavlačevanja priznalo to pravico in opravilo to zadevo s čim manjšimi stroški kot določa 11. člen ZPP – D. To sovraštvo in ropanje ljudi je enostavno premočan faktor, ki se ne da spremeniti in bi bilo potrebno zato iz tujine pripeljati sodnike, pravobranilce, odvetnike in strokovne delavke CDS.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče pri tem ne ugotavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, odločitev sodišča prve stopnje so tudi materialnopravna pravilna.

Pravna podlaga za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe je 70. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), ki določa, da lahko sodišče med postopkom na predlog stranke ali po uradni dolžnosti: - odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta, če bi z izvršbo nastala stranki težko nadomestljiva škoda in ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda ali - naloži nasprotni stranki začasno plačilo dajatev in 270. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Po prvem odstavku tega člena sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, upnik pa mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da zaradi tožnikovega odtujevanja, skrivanja, ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek). Po tretjem odstavku istega člena upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

Sodišče prve stopnje je v sklepu, s katerim je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe svojo odločitev utemeljevalo s tem, da ni izkazana samovolja pri ravnanju tožene stranke. To je razvidno s tem, ker je tožena stranka pravico do izredne denarne pomoči zavrnila na podlagi Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre; Ur. l. RS, št. 61/2010 s spremembami). Po mnenju sodišča prve stopnje tudi ni izkazana objektivna predpostavka v smislu verjetne izkazanosti terjatve, niti subjektivna v smislu razpolaganja toženke s premoženjem tako, da bi bila onemogočena ali precej otežena izvršba morebitne sodbe, s katero bi tožeča stranka v sporu o glavni stvari uspela. Meni, da bi z začasnim ukrepom zavarovanja, kot je predlagan v tej zadevi, bilo naloženo izvršitev pravice brez ustreznega pravnega temelja, o pravnem temelju pa je mogoče odločati le v sporu o glavni stvari. V danem primeru ni verjetno izkazana nevarnost, da bi zaradi dolžnikovega odtujevanja bila uveljavitev terjatve onemogočena oziroma otežena. Začasne odredbe so sredstva zavarovanja in zato z njimi ni mogoče ni nalagati ravnanja, ki pomenijo že izpolnitev tožbenega zahtevka.

Z začasnimi odredbami se dolžniku prepovedo določene aktivnosti, da se obstoječe dejansko stanje ne spremeni na škodo upnika, s čimer se zavaruje uspešnost poznejše izvršbe na podlagi naslova, ki ob izdaji začasne odredbe še ne obstoji. Vendar se z začasnimi odredbami sporno razmerje le delno in začasno rešuje. V primeru, da upnik uveljavlja zavarovanje denarne terjatve, kar sicer predstavlja predmet tega spora, mora v predlogu za izdajo začasne odredbe izkazati verjetnost terjatve, na podlagi zatrjevanih dejstev in dokazov, enakim tistim, ki se obravnavajo pri vsebinskem odločanju, ob tem pa mora izkazati še obstoj enega od predpisanih pogojev iz določbe 270. člena ZIZ, to je nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode in da tožnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastali upniku.

Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče ravnalo enostransko, ne da bi vpogledalo v listine, ki se nahajajo v spisu in sledilo le trditvam tožene stranke. Sodišče je imelo na razpolago dokončno odločbo tožene stranke, kakor jo je tožeča stranka vložila v spis skupaj z tožbo, nadalje je pridobilo tudi odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe in je tako ocenilo dokazne listine v spisu, pritožbeno sodišče se v celoti strinja z argumenti, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, zakaj ocenjuje, da v tej fazi postopka, terjatev še ni verjetno izkazana.

Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je, da izkaže upnik za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Obstoj terjatev je verjetno izkazana, če so okoliščine, ki govorijo v prid zaključku o obstoju terjatve, močnejše oziroma številčnejše od okoliščin, ki nudijo oporo zaključku, da ta terjatev ne obstoji. V pravu je verjetnost najnižja še upoštevna stopnja skladnosti predstave z dejstvi, breme obstoja tudi te stopnje skladnosti pa je še vedno na stranki, ki jo zatrjuje. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnica obstoj svoje terjatve, ki jo uveljavlja v tem socialnem sporu, ni verjetno izkazana.

Samski osebi se kot posebna oblika denarne socialne pomoči lahko dodeli izredna denarna socialna pomoč, če se ugotovi, da se je samska oseba iz razlogov, na katere ni mogla, ali ne more vplivati, znašla v položaju materialne ogroženosti oziroma, če izkazuje izredne stroške, ki so vezani na preživljanje, ki jih z lastnimi dohodki ne more pokriti (prvi odstavek 33. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih). V vlogi za izredno socialno pomoč je potrebno natančno navesti za kakšen pomen se pomoč potrebuje in opredeliti višino sredstev, ki se jih potrebuje. Pri tem je potrebno izhajati iz tega, da je oseba upravičena do izredne denarne socialne pomoči le za namene, ki so različni od namena dodelitve varstvenega dodatka, torej, kadar se samska oseba znajde v materialni stiski oziroma ima izredne stroške, ki so vezani na preživetje in jih zaradi svojih nizkih dohodkov ne more odpraviti, na nastanek le-teh pa ni mogla vplivati. Iz navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ni razvidno, kateri bi bili ti izredni dogodki, materialna stiska oziroma izredni stroški, ki so vezani na preživetje tožnice. Tako ima sodišče prve stopnje prav, ko oceni, da v tej fazi postopka terjatev še ni verjetno izkazana. Pritožnica tudi v pritožbi, razen splošnih navedb o nestrinjanju z izdanim sklepom in o tem, da bi bilo potrebno iz tujine pripeljati ustrezne strokovnjake na področju sodne in izvršilne oblasti, da ji je s sklepom kršena temeljna človekova pravica do enakega obravnavanja pred zakonom in da gre za diskriminacijo tožnice, ne navede ničesar vsebinskega, ki bi se nanašalo na pravico do izredne denarne socialne pomoči, torej na zadevo, ki ne pomeni rednega življenjskega stroška.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 365. člena ZPP).