Jedro

V sporu o dodelitvi oziroma predodelitvi otroka je treba praviloma odločiti tudi o stikih med otrokom in tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v vzgojo in varstvo. Tako sodišče ravna tudi, če zahtevek ni postavljen.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba tako spremeni, da se določijo tudi stiki med tožnico in mladoletno A. A., ki potekajo v skladu s hčerinimi željami ter po predhodnem dogovoru.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za predodelitev skoraj že polnoletne, ... 1998 rojene hčerke A. A. v njeno v vzgojo in varstvo ter na plačilo preživnine 100,00 EUR mesečno, ki naj bi jo oče plačeval mami za preživljanje hčerke. Tožnici je naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da je sodišče razsodilo, da nista kumulativno izpolnjena oba pogoja – spremenjene okoliščine in koristi otroka – pri tem pa svojo odločitev oprlo na izpoved mladoletne A. A., ki je stara komaj 17 let in je dekle, ki se razvija in odrašča, pridobiva življenjske izkušnje ter počasi koraka proti odraslemu življenju. Ne gre za odraslo osebo, ki bi bila zmožna sama objektivno presoditi, pri katerem od staršev ji je bivanje v večjo korist, temveč lahko glede tega le izrazi svojo željo. Otrok je pri svojih sedemnajstih letih ter ob upoštevanju številnih pretresov (ločitev staršev, prehod iz osnovne šole v srednjo, selitev, predodelitev očetu …) zelo ranljiva oseba, s katero je mogoče manipulirati, kar oče vsekakor počne. Sodišče navaja, da A. A. ne želi več stikov z materjo, kar ne drži, saj jo večkrat pokliče po telefonu, se ji zaupa, ko je v stiski, ji pošlje čestitko za rojstni dan in ji pove vse. Povedala ji ni edino, da je bila v bolnišnici, kar je posledica stresnih situacij in vpliva očeta. Nadalje navaja, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, ki so A. A. privedli do tega, da je z očetovo partnerko fizično obračunala. Pritožnica meni, da je to zato, ker se hči pri očetu ne počuti dobro, ker je v nenehnem stresu in pod velikim psihičnim pritiskom, ki ga izvaja oče. Sodišče se opre na mnenje CSD, ničesar pa ne pove o izvidu psihološke ambulante, iz katerega je mogoče napraviti povsem druge zaključke in ker je ta nastal bližje dogodku, je bolj zanesljiv kot pa izjava pred CSD, ki zveni naučeno. Spremenjene okoliščine torej obstajajo, sodišče pa ni ugotovilo, kakšne so A. A. resnične koristi. Graja tudi odločitev o stroških, saj ne vidi možnosti, da bi jih tožencu poplačala. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril in poudarja, da hčerki nudi vse pogoje za zdrav psihosocialni razvoj in ji na pragu polnoletnosti dopušča prostor za soodločanje o njenem nadaljnjem življenju, za predodelitev pa niso izpolnjeni pogoji. A. A. je zrela osebnost in nič ne dokazuje, da bi nanjo kakorkoli vplival. Oče hčerki tudi ne prepoveduje stikov z materjo. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica zahteva spremembo sodbe z dne 27. 10. 2014, IV P 220/2014, ki je postala pravnomočna z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani 11. 3. 2015, IV Cp 239/2015, in s katero je bila hčerka pravdnih strank zaupana v vzgojo in varstvo očetu, materi pa je bilo naloženo plačilo preživnine v višini 80,00 EUR. Iz pravnomočne sodbe (odločitev pritožbenega sodišča v tisti zadevi je bila tožnici vročena 26. 3. 2015) izhaja, da je bilo dekle po skrbnem dokaznem postopku v vzgojo in varstvo dodeljeno tožencu. Zgolj dober mesec po pravnomočnosti te sodbe je tožnica vložila tožbo na predodelitev hčerke v vzgojo in varstvo njej.

6. V skladu s četrtim odstavkom 421. člena ZPP izda sodišče (med drugim) na zahtevo bivšega zakonca novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka ter o stikih, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka. Življenjske okoliščine se sicer nenehno spreminjajo, vendar vsakršna drobna in posamična sprememba še ne more povzročiti nove dodelitve otroka. Mora iti za spremembo bistvenih, pravno relevantnih okoliščin, na katerih sloni prvotna odločitev(1).

7. Tožnica je svojo tožbo gradila predvsem na dejstvu, da je njena hči fizično obračunala s toženčevo novo partnerko, kar je dejstvo, ki ga je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Šlo je za dogodek, o katerem sta pred sodiščem izpovedovala tako hčerka kot oče, potrjujejo pa ga tudi listine v spisu (priloga A 2). Toda sodišče prve stopnje je izpostavilo, da je šlo za enkraten dogodek ter da očetova partnerka odtlej ne prihaja več v skupni dom očeta in hčerke. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da ta dogodek ne predstavlja spremenjenih okoliščin, ki bi od sodišča v skladu s četrtim odstavkom 421. člena ZPP terjal poseg v pravnomočno odločitev. Pritožnica skuša to stališče izpodbiti z navedbo, da je dogodek le posledica hčerine stiske, ker biva pri očetu, in očetovega manipuliranja, za kar pa v dokaznem postopku ni prav nobene opore. Psihološki izvid, na katerega se sklicuje pritožnica (priloga A 2), njenih pritožbenih navedb ne podpira, temveč jih, nasprotno, celo zanika: z bivanjem pri očetu je hčerka zadovoljna.

8. Sodišče svoje odločitve ni oprlo zgolj na toženčevo izpoved, temveč tudi na mnenje CSD (red. št. 11) in psihološki izvid (priloga A 2), predvsem pa na izpoved otroka samega. Dekle je staro 17 let in bo prej kot v letu dni polnoletno. Pritožnica ima sicer prav, da res ni nujno, da otrok vselej ve, kaj je zanj najbolje, vendar bi bilo nasprotovanje tako močno izraženi volji, kot jo je večkrat izrazila A. A., v tem občutljivem življenjskem obdobju - puberteti, kar je splošno znano, „bob ob steno“. Pritožnica bo morala sprejeti dejstvo, da je njena hči odrasla in zrela oseba, čeprav še ne polnoletna, ter da se pri očetu počuti varno, je zadovoljna, lahko izraža svoje želje in potrebe, medtem ko je bil razlog za predodelitev A. A. od matere k očetu (kar je bil predmet sedaj pravnomočne in zgoraj citirane odločbe) izključno na strani mame in njenega nasilnega vedenja do hčerke, ki je pri hčerki očitno pustil določene posledice, najmanj v smislu, da ne želi bivati pri tožnici.

9. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da v danem primeru niso podane spremenjene okoliščine, ki bi terjale A. A. predodelitev materi. V dekletovo največjo korist je, da ostane pri očetu, ki ima poleg materialnih pogojev (stanovanje, redna služba …) za hčerko tudi veliko empatije in ji nudi tudi vse ostale pogoje za zdrav psihosocialni razvoj ter ji na pragu polnoletnosti dopušča prostor za soodločanje o njenem nadaljnjem življenju.

10. Pač pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je treba v sporu o dodelitvi oziroma predodelitvi otroka odločiti tudi o stikih med otrokom in tistim od staršev, ki mu otrok ni dodeljen v vzgojo in varstvo(2). Tako sodišče ravna tudi, če zahtevek ni postavljen (primerjaj drugi odstavek 421. člena ZPP in drugi odstavek 408. člena ZPP). Tožnica je v tožbi zatrdila, da je prepoved približevanja potekla in je tudi sicer v stiku s hčerko. Toženec je temu v odgovoru na tožbo sicer nasprotoval, češ da hčerka z mamo nima stikov in si jih tudi ne želi. Da komunikacija med tožnico in A. A. poteka, je razvidno iz A. A. izpovedi (list, št. 24). Tožnica v pritožbi pojasni, da stiki potekajo, kot si hči želi (jo pokliče, pošlje čestitko itd.), oče pa v odgovoru na pritožbo navede(3), da stikov med materjo in hčerko ne preprečuje, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno, da v taki obliki stiki potekajo tudi odslej, je pa treba odločitev o tem vnesti v sodno odločbo, zato je pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo (358. člen ZPP), kot izhaja iz 1. točke izreka te sodbe.

11. Pritožbeno sodišča sicer lahko razume tožničino finančno stisko, vendar v obravnavani zadevi ni nikakršne podlage, da bi toženčeve pravdne stroške, nastale s tožbo, ki jo je vložila tožnica praktično neposredno po zaključku postopka o dodelitvi hčere tožencu, prevalilo na toženca. Prevalitve na breme koga drugega (npr. na državo) pa zakonodaja v takem primeru niti ne predvideva.

12. V preostalem je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo iz zgoraj navedenih razlogov zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo v pretežnem delu ni uspela (drugi odstavek 154. člena ZPP), toženčevi stroški, ki jih je imel z odgovorom na pritožbo, pa niso bili potrebni, saj niso pripomogli k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako Višje sodišče v Ljubljani v sodbi z dne 13. 10. 2015, IV Cp 2566/2015. Op. št. (2): O stikih med mamo in hčerko tudi ni bilo odločeno s sodbo z dne 27. 10. 2014, opr. št. IV P 220/2014, s katero je bila hči predodeljena očetu, ker je tedaj še veljal ukrep prepovedi približevanja matere hčerki.

Op. št. (3): Tožnica in toženec sta se o tem vprašanju tedaj izrekla, A.A. pa kot stranka ni želela vstopiti v postopek – 3. točka obrazložitve izpodbijane sodbe.