Jedro

Tožena stranka je oprla svoje stališče na dve noti Veleposlaništva BiH v Sloveniji, katerih pa ni predložila v spis in ni navedla kje sta objavljeni, niti ni navedla kje so objavljeni podatki BiH, katera vozniška dovoljenja izdaja oz. priznava kot svoja - odločbe zato ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 25. 1. 2001 odpravi ter zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika proti odločbi Upravne enote A z dne 22. 6. 2000. Organ prve stopnje je zavrnil vlogo tožnika za zamenjavo njegovega tujega vozniškega dovoljenja, ker vlogi ni priložil veljavnega tujega vozniškega dovoljenja, ampak dovoljenje izdano v Republiki Srbski na območju mednarodno priznane države Republike Bosne in Hercegovine. Tožena stranka v svoji obrazložitvi citira 135. člen Zakona o varnosti cestnega prometa. Hkrati pa navaja, da tožnikovo vozniško dovoljenje spada v skupino tistih vozniških dovoljenj, ki jih po določbah Konvencije o cestnem prometu ni mogoče zamenjati za slovensko vozniško dovoljenje. Pri tem se tožena stranka sklicuje na noti Veleposlaništva Bosne in Hercegovine v A z dne 2. 7. 1994 in z dne 14. 4. 1999. Tako se zamenjajo vozniška dovoljenja Bosne in Hercegovine za slovenska vozniška dovoljenja in sicer le tista, ki so izdana na obrazcu Republike Bosne in Hercegovine, tudi na območju Herceg - Bosne in vozniška dovoljenja izdana na območju Bosne in Hercegovine na starem obrazcu nekdanje Jugoslavije. Ne zamenjuje pa se tistih jugoslovanskih vozniških dovoljenj, ki so izdana izven ZR Jugoslavije na novem obrazcu vozniškega dovoljenja. Gre za obrazec z napisom Socialistična federativna Republika Jugoslavija ter vinjeto v modri barvi na naslovni strani, ki se je pričel uporabljati po razpadu nekdanje SFRJ in ga uporablja sedanja ZRJ kot svoje vozniško dovoljenje. Teh obrazcev, ki so v uporabi v delu države Bosne in Hercegovine - v entiteti "Republika Srbska" namreč država Bosna in Hercegovina ni priznala kot svojih.

Tožnik v tožbi navaja, da se z odločbo ne strinja. Svojo vlogo je oddal pravočasno, vozniško dovoljenje pa je dobil leta 1986 v B, BIH, na starem obrazcu SFRJ brez vinjete. Leta 1996 je moral zamenjati vozniško dovoljenje zaradi slike, ki je zastarela. V BIH so mu izdali novo vozniško dovoljenje, na novih obrazcih z vinjeto. Navaja, da to velja od leta 1994 po sprejetem Daytonskem sporazumu, ki ga pa tožena stranka samovoljno ne upošteva. Navaja, da je predložil fotokopijo vozniškega dovoljenja z vinjeto in brez vinjete, vendar kljub temu vozniškega dovoljenja ne more zamenjati. Navaja, da so vsi državljani nekdanje SFRJ delali vozniške izpite pod istimi pogoji in po isti zakonodaji, danes pa naj bi vozniško dovoljenje "napravljeno" v Sloveniji imelo večjo veljavo, to pa pomeni diskriminacijo državljanov. Navaja, da je že v upravnem postopku navedel dva konkretna primera AA s C in BB z D, ki sta pod istimi pogoji kot tožnikovi lahko zamenjala tuje vozniško dovoljenje za slovensko. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in njegovi tožbi ugodi in naloži toženi stranki, da se mu izda slovensko vozniško dovoljenje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik vložil vlogo za zamenjavo vozniškega dovoljenja, izdanega od CJB v B dne 4. 12. 1996. Tožena stranka je nato ugotovila, da to vozniško dovoljenje ni veljavno vozniško dovoljenje. Tožena stranka zavrača očitek tožnika in navaja, da njeno dejanje vsekakor ni dejanje samovoljne presoje tožene stranke, ampak temelji na odločitvi države Bosne in Hercegovine o nepriznavanju vozniških dovoljenj, izdanih na njenem ozemlju na obrazcu z napisom "Socialistična Federativna Republika Jugoslavija" ter vinjeto v modri barvi na naslovni strani. Kot izhaja iz obvestil veleposlaništva država Bosna in Hercegovina jih ni prevzela kot svoje. Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik živi neprekinjeno v Republiki Sloveniji od 5. 8. 1997 in da je vložil vlogo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko dovoljenje v roku kot ga določa 135. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/00, 21/02 in 67/02, v nadaljevanju: ZVCP). Med strankama pa je sporno ali Bosna in Hercegovina priznava vozniško dovoljenje z napisom Socialistična Federativna Republika Jugoslavija ter z vinjeto v modri barvi na naslovni strani. Tožena stranka se pri svoji odločitvi, da ni mogoče takšnega vozniškega dovoljenja zamenjati za slovenskega, ker ga država Bosna in Hercegovina ne priznava, opira na dve noti Veleposlaništva Bosne in Hercegovine v A. Po presoji sodišča pa navedenih stališč tožene stranke ni mogoče preizkusiti. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na dve noti Veleposlaništva Bosne in Hercegovine v A, ki pa ju ni predložila v upravni spis oziroma ni navedla kje sta obe noti objavljeni. Prav tako pa tožena stranka ni navedla nobenih podatkov kje je Bosna in Hercegovina objavila katera vozniška dovoljenja izdaja oziroma priznava kot svoja.

Tožnik je v upravnem postopku predložil tako vozniško dovoljenje z vinjeto kot brez, vendar se tožena stranka kot tudi organ prve stopnje do tega nista opredelila, prav tako nista odgovorila na navedbo tožnika, da sta bili zamenjani že dve vozniški dovoljenji enaki njegovemu, pri tem je tožnik že v upravnem postopku priložil podatke za to svojo trditev, ki jo sedaj v tožbi tudi ponavlja. V ponovljenem postopku je potrebno preveriti trditev tožnika, da sta bili že zamenjani dve vozniški dovoljenji z napisom Socialistična Federativna Republika Jugoslavija ter vinjeto v modri barvi zaradi varovanja ustavne pravice enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), po potrebi tudi zaslišati oba imetnika teh dovoljenj in po potrebi tudi tožnika in o zadevi ponovno odločiti. Pri tem pa je potrebno tudi upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-119/99 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02), prav tako pa navesti na podlagi katerih podatkov je upravni organ zaključil, da vozniškega dovoljenja tožnika država Bosna in Hercegovina ne priznava. V upravnem sporu se namreč zagotavlja kontrola zakonitosti dokončnih upravnih aktov (1. člen Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), zato mora tožena stranka pri citiranju podatkov navesti vire na katere je oprla svojo odločbo oziroma te listine predložiti v upravni spis. Ker se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka in je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena ZUS.