Jedro

Tožena stranka ni ravnala zakonito, ko je tožniku znižala plačo na račun negativne delovne uspešnosti, ne da bi sprejela merila ali metodologijo, na podlagi katere bi se lahko (upoštevaje kriterije gospodarnosti, kvalitete, obseg opravljanja dela) delovna uspešnost ugotovila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v osmih dneh obračunati razliko med plačo, ki bi jo moral prejeti in dejansko izplačano plačo v obdobju od 15. 3. 2005 do 9. 7. 2007 v posameznih bruto zenskih, ki so razvidni iz izreka, od teh zneskov obračunati in plačati davke in prispevke ter neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati premalo izplačana povračila stroškov za prehrano med delom v zneskih, navedenih v 2. točki izreka prvostopenjske sodbe, za obdobje med 1. 1. 2006 in 31. 12. 2006 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Višje tožbene zahtevek, to je zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači v znesku 58,27 EUR, za izplačilo zakonskih zamudnih obresti že od 15. dne v mesecu za razliko v plači iz predhodnega meseca ter za znesek 32,13 EUR povračila stroškov za prehrano med delom, je zavrnilo ter sklenilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.629,97 EUR v osmih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo v delu, kjer je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno, se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami) pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavo. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče razsodilo na podlagi izvedenskega mnenja, ob tem pa ni argumentirano zavrnilo pripomb tožene stranke k mnenju. Izvedensko mnenje je nepravilno, ker niso upoštevani pravilni podatki. Sodišče je nepravilno priznalo nadomestilo plače zaradi neizrabljenega dnevnega odmora. V Pravilniku o delovnih razmerjih je predvidena možnost izrabe odmora in tožniku je bila takšna možnost tudi zagotovljena. Zaradi terenskega dela delodajalec koriščenja odmora ni mogel nadzirati. Stališče sodišča je v nasprotju z odločitvijo, da se tožniku prizna dodatek za delo v deljenem delovnem času. Po tretjem odstavku 154. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. Uradni list RS, št. 42/2002, 79/2006 - ZZZPB-F, 46/2007 - Odl. US, 103/2007, 45/2008 – Zarbit in 83/2009 - Odl. US) se lahko dolžina odmora v primeru neenakomerne razporeditve delovnega časa prilega dolžini dnevnega delovnega časa. Sodišče je tudi nepravilno priznalo dodatek za delo v delovnem času, ki je manj ugoden, in sicer za prekinitev dela za eno uro ali več. Tožena stranka je delavcem omogočala enourno odsotnost zaradi zagotovitve prehrane, takšna odsotnost ne pomeni prekinitve dela, kot jo predvideva za izplačilo dodatka 47. člen Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (KP dejavnosti, Ur. l. RS, št. 108/2005 s spremembami). Možnost prekinitve brez izplačila dodatka je bila predvidena s Splošno kolektivno pogodbo za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997 s spremembami), ki je veljala ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi med strankama. Položaj delodajalca se zaradi prenehanja veljavnosti SKPgd ne more poslabšati. Izvedenec je izračunal napačno urno postavko, zato je sodišče nepravilno priznalo dodatek za delovno dobo, nadomestilo plače za čas praznikov in nadomestilo plače za čas zadržanosti od dela zaradi bolezni. O tem sodba nima razlogov, kar je bistvena kršitev postopka. Zahteva povračilo stroškov pritožbe.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da so pripombe tožene stranke na izvedensko mnenje neutemeljene. Izvedenec je upošteval podatke v tožnikovih pogodbah o zaposlitvi in splošnih aktih, tožena stranka je ves čas neobrazloženo izpodbijala tožbene navedbe. O razporejanju delovnega časa in nemožnosti izrabe odmora med delom sta prepričljivo izpovedali priči, tožnikova sodelavca. Pravilnik je glede časovne razdelitve 30-minutnega odmora nezakonit. Tožnik je delo opravljal z enourno prekinitvijo in je zato upravičen do dodatka. Sklicevanje na ureditev delovnega procesa in drugačno ureditev v SKPgd pomeni navajanje novih dejstev, kar v pritožbi ni dopustno. Tožena stranka ni pojasnila v čem naj bi bil nepravilen izračun urne postavke in dodatkov, ki iz tega izhajajo. Niti okvirno ni pojasnila načina obračuna tožnikove plače. Zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pri prvostopenjskem sodišču ni bilo bistvenih kršitev, ki bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe, niti absolutnih bistvenih kršitev določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere sodišče druge stopnje po 2. odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, kako je upoštevalo izvedenčev izračun bruto plače ter urne postavke, kar pomeni, da je sodba v tem delu obrazložena in ne gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. čl. ZPP.

Po določbah drugega odstavka 126. člena ZDR ter 43. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (njeni uporabi tožena stranka ni ugovarjala, uporaba je bila dogovorjena v pogodbah o zaposlitvi z dne 12. 3. 2006 – priloga A/3 in z dne 14. 3. 2007 – priloga A/5) je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost, dela plače za poslovno uspešnost, če je tako dogovorjeno v kolektivni pogodbi ali pogodbi o zaposlitvi in dodatkov. Po določbi 2. odstavka 127. člena ZDR se delovna uspešnost določi upoštevaje gospodarnost, kvaliteto in obseg opravljenega dela, za katero je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi. Po določbi 3. odstavka 45. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti pa mora delodajalec imeti kriterije in merila za ugotavljanje delovne uspešnosti, ki morajo biti znani pred uporabo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je ob zaslišanju sicer povedal, da so tožniku obračunavali negativno delovno uspešnost, kar je vplivalo na zmanjšanje osnovne plače, ker ni dosegel planiranih letnih načrtov prodaje, o čemer se je mesečno vodila evidenca. Tožena stranka je predložila Pravilnik o delovnih razmerjih (priloga B/3) ter splošni akt s kriteriji za ocenjevanje delavcev (priloga B/2). Iz obeh aktov izhaja, da veljata od 1. 1. 2006, čeprav je tožena stranka tožniku negativno delovno uspešnost upoštevala že pri obračunih plače za obdobje od avgusta do decembra 2005. To pomeni, da za čas pred 1. 1. 2006 tožena stranka ni imela meril, na podlagi katerih bi lahko izračunala negativno delovno uspešnost. Teh meril pa tudi ni upoštevala po 1. 1. 2006. Po 21. členu Pravilnika o delovnih razmerjih se izvajanje obveznosti delavca spremlja po dnevnih, tedenskih, mesečnih, trimesečnih, polletnih in letnih poročilih delavca in poročilih ter bilancah organizacijske enote in organizacije delodajalca, vsako leto pa tudi v letnem poročilu družbe. Za negativno delovno uspešnost tožena stranka ni predložila nobenih meril ali metodologije, po kateri bi se lahko, upoštevajoč kriterije gospodarnosti, kvalitete in obsega opravljanja dela, kot določa 2. odstavek 127. člena ZDR, ocena zmanjšala, niti ni pojasnila, kako je z uporabo meril mogoče konkretno izračunati negativno uspešnost. Znižanje plače po postopku, ki ga ni mogoče preizkusiti, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava, sodišče prve stopnje je v tem delu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

Izvedenec je urno postavko za obdobje od leta 2005 do leta 2007 izračunal z upoštevanjem bruto plače, dogovorjene v pogodbah o zaposlitvi z dne 14. 3. 2005, 12. 3. 2006 in 14. 3. 2007 ter z upoštevanjem letnega obsega oziroma števila ur delovnega časa v posameznem letu. Tožena stranka takšnemu izračunu ni argumentirano ugovarjala, iz izračunane bruto urne postavke je izvedenec z upoštevanjem pravilnih odstotkov oziroma povprečij tudi pravilno izračunal dodatke za delovno dobo tožnika, nadomestila za čas izrabe letnega dopusta, za čas praznikov ter zadržanosti od dela zaradi bolezni in tudi dodatek zaradi deljenega delovnega časa ter nadomestila zaradi neizrabe polurnega odmora.

Sodišče je upoštevalo, da je Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije, objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije dne 2. 12. 2005, pričela skladno s D) (1) točko prvega poglavja veljati dne 10. 12. 2005. Po pogodbah o zaposlitvi tožniku k osnovni plači pripadajo dodatki, kot jih določa zakon, kolektivna pogodba ali splošni akti delodajalca. Tožniku je pravilno, v skladu z zahtevkom, od januarja 2006 do februarja 2007 prisodilo 15 % dodatek k osnovni plači za prekinitev dela za eno uro ali več, kot je določal prvi odstavek 47. člena Kolektivne pogodbe.

Iz določbe 1. odstavka 154. člena ZDR izhaja, da ima delavec, ki dela polni delovni čas, pravico do odmora, ki traja 30 minut. Po presoji pritožbenega sodišča to pomeni, da je delodajalec dolžan delavcu zagotoviti odmor v nepretrganem trajanju in ne več krajših odmorov, česar tožena stranka nesporno ni zagotovila. V primeru delitve 30-minutnega odmora na krajša časovna obdobja, se zastavlja vprašanje, na koliko takšnih obdobij delodajalec lahko odmor razdeli in če je s tem še dosežen namen odmora. Namen zakonske določbe o plačanem 30-minutnem odmoru je obnovitev delavčevih psihofizičnih sposobnosti v času dnevne delovne obveznosti in je eden izmed ukrepov zagotavljanja varnostni in zdravja pri delu. Z odmorom je potrebno uresničiti namen, to je povrnitev psihofizičnih sposobnosti delavca. V primeru, ko delovni čas traja od 7.00 do 16.00 ure in ob upoštevanju opisa tožnikovega delovnega mesta prodajnega inženirja (gre za zelo zahtevna dela, za katera so potrebna koncentracija in pozornost pri delu, samostojnost in neodvisnost, premišljenost in preudarnost, odgovornost na strese in pritiske, kar izhaja iz sistemizacije delovnih mest, priloga B/5), je po prepričanju sodišča druge stopnje odmor, ki zasleduje namen povrnitve psihofizičnih sposobnosti delavca, le odmor, ki traja skupaj 30 minut. Izjema od zakonske pravice do odmora niti ni bila določena v pogodbi o zaposlitvi tako, da bi delavec vedel kdaj in v kakšni obliki lahko koristi krajši odmor. Iz izpovedi zaslišanih prič ne izhaja, da je delodajalec res zagotavljal pravico do nemotenega odmora (zapisnik naroka, list št. 101 in 102 sodnega spisa). Ker delodajalec izrabe takšnega odmora ni omogočil, je tožnik upravičen do izplačila nadomestila plače kot odškodnine, ki mu je nastala zaradi kršitve pravic iz delovnega razmerja (drugi odstavek 184. čl. ZDR), kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo. Posledica zavrnitve pritožbe je sklep, da tožena stranka, kot določa 154. člen ZPP, stroške pritožbe nosi sama.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer vplival na preizkus prvostopenjske sodbe in tudi ne na odločitev sodišča druge stopnje, stroške odgovora na pritožbo zato tožnik nosi sam.