Jedro

Sodišče v motenjski pravdi daje sodno varstvo le posestniku in ne lastniku stvari.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec motil posest tožnice, ko je na nepremičnini z ID znakom ..., parc. št. 1624/3 k. o. ... (ID ...), ki je v lasti tožnice in v naravi predstavlja kmetijsko zemljišče v izmeri 110 m², brez njenega soglasja oziroma dovoljenja nasul pesek po celotni dolžini nepremičnine in razširil pot po širini na vsaki strani za 0,5 m in s tem posegel v mirno in dejansko posest tožnice na nepremičnini, ki jo je imela pred motilnim dejanjem. Zavrnjen je bil posledično tudi tožbeni zahtevek, da se vzpostavi prejšnje stanje na način, da je toženec dolžan odstraniti pesek, ki ga je 14. 9. 2015 brez soglasja oziroma dovoljenja tožnice nasul na nepremičnino, in sicer po celotni dolžini in širini nepremičnine.

2. Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(3) in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V nadaljevanju v pritožbi navaja, da je pot uporabljala le tožnica in njeni sorodniki oziroma prejšnja lastnica nepremičnine. Toženec in njegovi pravni predniki poti niso uporabljali. Sodišče prve stopnje se je zato pri odločitvi zmotno oprlo na določbo 35. člena Stvarno pravnega zakonika(4). Toženec na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Litiji P 41/2015 z dne 14. 8. 2015 ni umaknil le kvadrov in kupa peska, dne 14. 9. 2015 je pripeljal več traktorjev peska, ki ga je nasul po celi dolžini in širini poti, čeprav gre za pot, ki je v izključni lasti tožeče stranke. Toženec je priznal, da je naročil nasutje peska, kar pomeni, da je ravnal protipravno. Tožnica je skupaj s svojim možem pred motilnim ravnanjem na nepremičnino navozila pesek, da bi popravila pot zaradi neurja. Zakriti sta želela luknje, ki jih je povzročila meteorna voda in utrditi pot, njun namen pa ni bil, da bi pot širila in dvignila nivo poti. Toženec je razširil pot na vsaki strani za 0,5 m, kar izhaja iz fotografij z dne 12. 9. 2015 in 14. 9. 2015. Zmotne so ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec pripeljal le 1 m³ peska, s katerim je opravil vzdrževalna dela na poti, saj je spreminjal širino in nivo ceste. Iz fotografij izhaja, da se je z nasutjem peska občutno razširila pot, zvišal pa se je tudi nivo poti. L. Š. je na zaslišanju izpovedal, da je spremenil pot, ker je pot zravnal in naredil nagib proti hribu. Tožnica želi pot preurediti v parkirišče za vozila in za prostor za zlaganje drv. Toženec je s posegom nedopustno posegel v lastninsko pravico tožnice.

3. Toženec je vložil odgovor na pritožbo. V odgovoru predlaga, da se pritožba zavrne in da se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje se je pri svoji odločitvi pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 33. člena ZPZ, ki določa, da sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem se ne upošteva pravica do posesti in dobrovernost posestnika. V razmerju med več soposestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja in ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ).

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi prič in toženca(5) pravilno ugotovilo, da je toženec uporabljal pot za dostop do svoje nepremičnine, zato sta pravdni stranki imeli soposest na poti. Toženec zato ni ravnal protipravno, ko je izvrševal vzdrževalna dela na poti. Vzdrževalna dela na poti so bila potrebna, kar potrjujejo tudi navedbe tožnice, da je želela s svojem možem popraviti razbrazdano pot. Tožnica ni navedla nobenih konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da je bila ovirana pri uporabi poti, ker je toženec s peskom zasul luknje na poti in potresel pesek po celotni poti. Fotografije nasprotno, kot trdi pritožba, potrjujejo, da do povečanja poti zaradi nasutja peska ni prišlo, ob tem, da je tožnica nasprotovala dokaznemu predlogu toženca, da sodišče opravi ogled poti. L. Š. je izpovedal, da je pot zravnal tako, da je bila nagnjena proti hribu, izpovedal pa je tudi, da je potem, ko je razgrnil pesek pot ostala enake širine. To pa zatrjuje tudi tožnica v pritožbo, ko navaja, da je „po naročilu tožene stranke L. Š. pripeljal več traktorjev s peskom in nasul pesek po celi dolžini in širini poti.“

7. V postopku je bilo ugotovljeno, da imata pravdni stranki soposest na poti, zato se je sodišče prve stopnje pri odločitvi pravilno sklicevalo na 35. člen SPZ. Sodišče v motenjski pravdi daje sodno varstvo le posestniku in ne lastniku stvari, zato niso relevantne navedbe tožnice, da je lastnica nepremičnine, kjer se nahaja pot in da zato želi pot preurediti v parkirišče oziroma v prostor za zlaganje drv.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP).

9. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (3): V nadaljevanju ZPP.

Op. št. (4): V nadaljevanju SPZ.

Op. št. (5): Sodišče prve stopnje se pri tem po nepotrebnem sklicuje tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Litiji P 43/2015, s katero je bila tožencu priznana služnostna pravica na poti, ker sodba ni pravnomočna.