Jedro

31. čl. ZZK-1 sicer res določa, da mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v ZK. Vendar navedeno ne pomeni, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v ZK. Sodišče mora v takem primeru preveriti, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s starim identifikacijskim znakom, tista, na katero se predlaga vpis in je v ZK označena z novim identifikacijskim znakom. Predlog za vpis zavrne le, če obstaja dvom o identiteti nepremičnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje in tudi sklep zemljiškoknjižnega referenta se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Dovoli se izbris vpisov, opravljenih na podlagi izpodbijanega sklepa zemljiškoknjižnega referenta in izbris zaznambe zavrnitve vpisa ter ponoven vpis plombe.

Obrazložitev

: Z izpodbijanim sklepom je zemljiškoknjižno sodišče zavrnilo ugovor zoper sklep zemljiškoknjižne referentke istega sodišča, ki je s sklepom z dne 28.10.2005 zavrgla vknjižbo lastninske pravice (pravilno predlog za vknjižbo lastninske pravice).

Zoper tak sklep se pritožuje predlagatelj iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču očita, da je s sklepom zavrglo vknjižbo lastninske pravice, vknjižba pa se lahko le dovoli ali ne dovoli, izvede ali ne izvede, nikakor pa se ne more zavreči. Navaja, da je predlagal vpis lastninske pravice pri vl. št. 348 k.o. Ž. in vl. št. 1486 k.o. S. že z zemljiškoknjižnim predlogom z dne 23.3.1998 dopolnjenim dne 12.7.1999, ki je bil vpisan pod Dn. št. 5847/98. Sodišče o njegovem predlogu dolga leta ni odločilo. Sedaj pa se v izpodbijanem sklepu sklicuje na nov zakon, ki je začel veljati šele septembra leta 2003. Z zemljiškoknjižnim predlogom z dne 23.3.1998 je na podlagi pravnomočnega sklepa opr. št. N 29/79 in drugih listin predlagal vpis lastninske pravice pri vl. št. 7 k.o. G. B. Po pravnomočnosti citiranega sklepa so bile štiri prekomejne parcele iz tega vložka po uradni dolžnosti prenesene v dva osnovna vložka: 348 k.o. Ž. in 1486 k.o. S.. Ko je izvedel za ta prenos je predlagatelj 12.7.1999 svoj zemljiškoknjižni predlog dopolnil in predlagal vpis lastninske pravice tudi pri vl. št. 348 k.o. Ž. in 1486 k.o. S., čeprav bi zemljiškoknjižno sodišče moralo prenos že samo upoštevati po uradni dolžnosti. Da pa ni pravnih ovir za vknjižbo glede prekomejnih parcel, je bilo že izrecno ugotovljeno v sklepu Dn. št. 651/01 Okrajnega sodišča v Ljubljani. O njegovem zemljiškoknjižnem predlogu je bilo odločeno samo delno, in sicer samo ob predlogu za vpis lastninske pravice pri vl. št. 7 k.o. G. B., nič pa še ni bilo odločeno o predlogu za vpis pri vl.št. 348 k.o. Ž. in 1486 k.o. S. Pritožba je utemeljena.

Zemljiškoknjižno sodišče je s sklepom Dn. št. 651/2001 z dne 23.4.2003 dovolilo vpis lastninske pravice v korist in na ime predlagatelja pri nepremičninah vpisanih v vl. št. 7 k.o. G. B. in odredilo izbris zaznambe zavrnitve predloga. Predlagatelj je podal predlog za dopolnitev sklepa in prosil, da se sklep dopolni še z vpisom lastninske pravice pri nepremičninah vpisanih v vl. št. 348 k.o. Ž. in vl. št. 1486 k.o. S. Tekom postopka je pojasnjeval, da gre za nepremičnine, prej prekomejne, ki so bile po pravnomočnem sklepu o razdružitvi odpisane v osnovne vložke, kar pa ni ovira za vpis lastninske pravice v korist predlagatelja. O njegovem predlogu za izdajo dopolnilnega sklepa ni bilo nikoli odločeno, na kar utemeljeno opozarja v pritožbi. Na njegove prošnje in predloge za dopolnitev predloga, pa mu je zemljiškoknjižno sodišče trikrat z dopisom odgovorilo (14.11.2003, 26.11.2003 in 6.6.2005), da je bilo o njegovem predlogu že odločeno v okviru zahteve, sodišče pa ne more razširjati svojega odločanja na vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz priložene listine oziroma dopolnitev predloga, kjer naj bi se predlog razširil še na nove vl. št. in katastrske občine, ni možna. Za vknjižbo lastninske pravice pri preostalih vložkih je zato potrebno vložiti nov zemljiškoknjižni predlog, saj je bilo o predloženem že odločeno. S sklepom z dne 28.7.2005 pa je zemljiškoknjižno sodišče vlagatelja pozvalo na dopolnitev vloge, na katero je predlagatelj sicer reagiral in pojasnil, da ne širi svojega prvotnega predloga, ampak le zahteva, da sodišče odloči o vseh njegovih predlogih, nato pa je sodišče s sklepom z dne 28.10.2005 vknjižbo lastninske pravice po prošnji predlagatelja zavrglo (verjetno pravilno predlog predlagatelja za vknjižbo lastninske pravice).

Pritožnik v pritožbi in tekom celega postopka zatrjuje, da so bile štiri prekomejne parcele iz vložka pri vl. št. 7 k.o. G. B. po uradni dolžnosti prenesene v dva osnovna vložka 348 k.o. Ž. in 1486 k.o. S. Prvostopno sodišče se s tem vprašanjem sploh ni ukvarjalo, zato pritožbeno sodišče tega zaenkrat ne more ne preizkusiti ne potrditi. Predlagateljev predlog pa je prvostopno sodišče zavrglo iz razloga, ker ni bil sestavljen v skladu s 139. in 140. čl. Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS št. 58/2003, v nadaljevanju ZZK-1) in ker ni predložil ustreznih listin, na katere je bil s sklepom pozvan. V pritožbi predlagatelj sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da o njegovem zemljiškoknjižnem predlogu z dne 23.3.1998 dopolnjenem dne 12.7.1999, ni nikoli v celoti odločilo. Odločilo je namreč samo o predlogu za vpis lastninske pravice predlagatelja pri vl. št. 7 k.o. G. B., nič pa ni odločeno o predlogu za vpis pri vl. št. 348 k.o. Ž. in 1486 k.o. S. Sodišče se v izpodbijanem sklepu sklicuje na določila ZZK-1, ki je stopil v veljavo v letu 2003, med tem ko je predlagatelj vložil predlog leta 1998. Na podlagi dopisa sodišča z dne 21.4.1999, iz katerega izhaja, da predloga ni mogoče izvršiti, saj se zemljiškoknjižno stanje in listina ne ujemata, je predlagatelj z dopolnitvijo predloga z dne 12.7.1999 sodišču pojasnil, da sta se zemljiškoknjižno stanje in listina, ki je bila podlaga za vpis ujemala ob izdaji sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 26.2.1980, opr. št. N 29/79. Ob izdaji sklepa o razdružitvi sta prekomejni parceli ležeči v k.o. Ž. in k.o. S. bili vpisani pri vl. št. 7 k.o. G.B., kar pa ni ovira, da bi se vpis izvršil. Zemljiškoknjižno sodišče je najprej zemljiškoknjižni predlog predlagatelja zavrnilo, nato pa na podlagi ugovora predlagatelja izpodbijani sklep razveljavilo in že v razlogih sklepa Dn. št. 651/2001 z dne 3.7.2002 med ostalim navedlo, da dejstvo, da so bile štiri parcele, ki so bile v času izdaje sklepa preko mejne, zdaj vpisane v osnovni vložek, ne more predstavljati ovire za vpis v zemljiško knjigo.

V tej zemljiškoknjižni zadevi je odločilno vprašanje, ali je mogoč vpis lastninske pravice na nepremičnini na podlagi listine, ki vsebuje „stare“ zemljiškoknjižne oznake nepremičnine ali ne. Po določbi sedaj veljavnega 31. čl. ZZK-1 mora biti v listini, ki je podlaga za glavni vpis, nepremičnina označena z identifikacijskim znakom, s katerim je vpisana v zemljiški knjigi. To določbo si del sodne prakse, ki ni enotna, razlaga dobesedno tako, da vpis ni dopusten, takoj ko ni popolne identitete med oznako v listini in oznako v zemljiški knjigi. To sodišče takšne razlage ne sprejema. Citirano določilo samo sebi ni namen, ampak je namenjeno temu, da varuje zemljiškoknjižnega lastnika. Tega pa je mogoče varovati tudi z vsebinsko, ne le dobesedno razlago 1. odst. 31. čl. ZZK-1, ki pomeni vsebinsko in ne zgolj mehansko odločanje o predlogu za vpis lastninske pravice. Identifikacijski znak, na katerega se sklicuje 1. odst. 31. čl. ZZK-1 je opredeljen v 3. členu ZZK-1. Zemljiška knjiga je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z njimi (1. odst. 1. čl. ZZK-1). Zemljiškoknjižno sodišče spremembo podatkov, katerih temeljna evidenca je kataster v skladu z določbo 1. odst. 115. čl. ZZK-1 poočiti v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti na podlagi povzema tega podatka iz katastra. Tudi identifikacijski znak je podatek, ki je izvorno katastrski. Če pride do njegove spremembe, jo zemljiškoknjižno sodišče iz katastra „zajame“ po uradni dolžnosti. Če lahko stori to, lahko ob kasnejšem predlogu za glavni vpis tudi ponovno preveri, ali je nepremičnina, ki je v listini označena s „starim identifikacijskim znakom“, tista, na katero se predlaga vpis in je v zemljiški knjigi po poočitvi označena z „novim identifikacijskim znakom“. Vprašanje je, ali to mora storiti. Po oceni pritožbenega sodišča, mora. Nasprotna razlaga bi pomenila zanikanje povezanosti zemljiške knjige s katastrom, prav tako pa bi škodila varnosti pravnega prometa in bi celo posegala v lastninsko pravico. Nerazumno bi bilo, da bi zemljiškoknjižno sodišče ob prevzemu podatka iz katastra tega poznalo (če starega podatka ne bi poznalo, ga tudi ne bi mogla nadomestiti z novim), nato pa bi se moralo obnašati, kot da ga ne pozna več.

V danem primeru je predlagatelj vložil zemljiškoknjižni predlog v času, ko je veljal Zakon o zemljiški knjigi (Ur.l. RS št. 33/95 – ZZK), ki je v 21. čl. določal, da se vknjižba dovoli na podlagi javne ali zasebne listine, ki vsebuje veljavni pravni temelj. Nepremičnina pa mora biti v listina označena s podatki, s katerimi je vpisana v zemljiški knjigi. 9. člen ZZK pa je določal, da se nepremičnine v zemljiško knjigo vpisujejo s parcelno številko ali drugim identifikacijskim znakom, površino in splošno vrsto rabe, kot so evidentirane v katastru, za katerega to določa zakon.

V primeru, ko lahko obstaja dvom o identiteti nepremičnine, vpisa lastninske pravice seveda ni mogoče dovoliti. V situaciji, ko tega dvoma ni, pa je stališče pritožnika pravilno.

Višje sodišče je zato pritožbi v skladu s 5. točko 3. odst. 161. čl. ZZK-1 ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje najprej preveriti navedbe predlagatelja o tem, da naj bi bile štiri prekomejne parcele iz vl. št. 7 k.o. G. B. po uradni dolžnosti prenesene v dva osnovna vložka in sicer 348 k.o. Ž. in 1486 k.o. S. Po tako dopolnjenem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti o predlogu.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 5. točke 3. odst. 161. čl. ZZK-1 tudi odredilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa in ponoven vpis plombe.