Jedro

ZST-1 glede organa, ki je pristojen odločati o vrnitvi že plačane sodne takse, v prehodnih določbah nič ne določa. V takšnem primeru, in ker gre za vprašanje procesne narave, velja, da sodišče uporabi procesne določbe tistega zakona, ki je veljaven v času izdaje odločbe sodišča, v konkretni zadevi je to ZST-1. Iz njega pa izhaja, da o vrnitvi takse odloča sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji (prim. prvi odstavek 37. člena ZST-1). To je tudi najbolj logično, saj so potrebni podatki za odločanje znani sodišču.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev plačane sodne takse za tožbo.

2. Zoper takšno odločitev se je iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se tožeči stranki vrne del sodne takse.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je tožeča stranka dne 25. 4. 2008 zoper toženo stranko vložila tožbo. Pravdni stranki sta nato 21. 6. 2017 sklenili sodno poravnavo. Tožeča stranka je predlagala, da se ji vrne 2/3 plačane sodne takse za tožbo.

6. Okrožno sodišče v Ljubljani, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji, je kot relevanten materialni predpis za presojo pogojev za vrnitev plačane sodne takse upoštevalo Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST, Uradni list SRS, št. 30/1978 in nasl.). Ocenilo je, da glede na določbi drugega odstavka 32a. in drugega odstavka 34. člena ZST pogoji za vračilo plačane sodne takse niso izpolnjeni, saj sta pravdni stranki sklenili sodno poravnavo po tem, ko je sodišče prve stopnje že izdalo sodbo, poleg tega je od plačila sodne takse že preteklo več kot dve leti.

7. Tožeča stranka v pritožbi trdi (le), da bi moral o zahtevi za vrnitev sodne takse glede na določbo tretjega odstavka 35. člena ZST odločati pristojni davčni urad in v zvezi s tem uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

8. Po presoji višjega sodišča stališče pritožnice ni utemeljeno. Zakon o sodnih taksah-1 (v nadaljevanju ZST-1, Uradni list RS, št. 37/2008 in nasl.) glede organa, ki je pristojen odločati o vrnitvi že plačane sodne takse, v prehodnih določbah nič ne določa. V takšnem primeru, in ker gre za vprašanje procesne narave, velja, da sodišče uporabi procesne določbe tistega zakona, ki je veljaven v času izdaje odločbe sodišča, v konkretni zadevi je to ZST-1. Iz njega pa izhaja, da o vrnitvi takse odloča sodišče, ki je odločalo v postopku na prvi stopnji (prim. prvi odstavek 37. člena ZST-1). To je tudi najbolj logično, saj so potrebni podatki za odločanje znani sodišču (glej tudi gradivo Vlade EVA: 2006-2011-0005, Številka: 00720-31/2007/12, 27.12.2007, k 37. in 39. členu; zadnji je določal le prehodni režim glede plačila, to je višine taks).

9. Pritožbeno zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka, češ da odločanje o vrnitvi plačane sodne takse ne spada v sodno pristojnost, ni podana. Ker višje sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).