Jedro

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uporabila institut eventualnega sosporništva. Tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče presoja njeno utemeljenost, šele in samo, če pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka plačati A. d.d. znesek 1.226.076,60 SIT z zamudnimi obrestmi od 28.12.1995 dalje do plačila ter tožeči stranki N. d.d. povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila ter tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne pravdne stroške v višini 222.240,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2004 do plačila, v roku 15-ih dni.

Zoper sodbo se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi in toženi stranki naloži v plačilo pravdne ter pritožbene stroške z zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, glede pritožbenih stroškov pa se odločitev pridrži za končno odločbo. V pritožbi se sklicuje na 284. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77..., ki je veljal v času vložitve tožbe - 29.1.1996), ki je urejal vročitev tožbe in določal, da predsednik senata odredi, naj se en izvod tožbe vroči tožencu (v primeru običajnega pravdnega postopka), oz. v 1. odst. 495. čl. (glede na to, da je konkretni postopek začel teči kot Pg postopek), da se tožba vselej vroči tožencu, da nanjo odgovori. ZPP ni določal nikakršnih izjem pri vročanju tožbe, da bi se na primer v primeru, določenem v 1. odst. 197. čl. tožba vročila naslednjemu tožencu šele takrat, ko je pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred naslednjim tožencem. V skladu s takratno (in sedanjo) procesno ureditvijo je sodišče dolžno tožbo vročiti vsem, ki so v tožbi navedeni kot toženci. Z nevročitvijo tožbe naslednjemu tožencu ob vročitvi prvemu tožencu se dejansko naslednjemu tožencu onemogoči ustrezno varovanje njegovih interesov. Prvostopenjsko sodišče je z nevročitvijo drugopisa tožbe drugotoženki, ko je drugopis tožbe vročilo prvotoženi stranki, naredilo grobo napako, zaradi katere je sedaj prišlo do zavrnitve tožbenega zahtevka. Sodišče za nevročitev tožbe ni imelo nobene pravne podlage, stranke pa niso dolžne kontrolirati vsakega ravnanja sodišča, saj utemeljeno pričakujejo, da sodišče ravna v skladu s procesno zakonodajo. Šele glede na navedbe drugotoženke, potem ko je bila slednji tožba 13.3.2003 vročena, je tožeča stranka z vpogledom v spis ugotovila, da gre za ravnanje sodišča v neskladju s takratnim in sedanjim ZPP. Dne 7.2.1996 je namreč bila dana odredba, da se tožba vroči zgolj prvotoženi stranki. Ob sklenitvi izvensodne poravnave št. 06/2000 glede zahtevkov iz naslova kreditnih zavarovanj stranki poravnave tako nista mogli pričakovati, da sodišče ob pravilno vloženi tožbi ni ravnalo tako kot bi moralo. Stranki sta poravnavo sklenili ob predpostavki, da je bila tožba vročena tudi drugotoženi stranki. Sodišče prve stopnje se do tega ni opredeljevalo, ampak je ugotovilo, da je tožena stranka tožbo prejela 13.3.2003, da je šele takrat začela teči pravda, da pa takrat tožeča stranka ob siceršnji procesni legitimaciji ni bila več materialnopravni upnik v zvezi s terjatvijo, ki jo uveljavlja sedaj v korist A. d.d. K. Niti tožeči stranki niti A. ni mogoče ničesar očitati. Tožba je bila pravočasno in pravilno vložena, upoštevano je bilo tudi dejstvo, da je bila škoda s strani A. plačana. Ustrezna sprememba tožbe, ki je bila s strani sodišča pravilno dovoljena, je bila pravočasna. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati vse okoliščine zadeve in odločiti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi. Ni pravično, da ostaja tožeča stranka oz. A. d.d. K. nepoplačana, toženka pa se zaradi napake sodišča izogne dolžnemu plačilu. Zakonska določba glede tega, kdaj začne teči pravda (prej 1. odst. 194. čl. ZPP, sedaj 1. odst. 189. čl. ZPP), je jasna. Odločilna je vročitev tožbe toženi stranki. To določbo pa je treba uporabljati v kontekstu ostalih zakonskih določb in ostalega z zakonom določenega in nujno pričakovanega reda. V trenutku, ko se tožba ne vroči toženi stranki vrsto let (v konkretnem primeru 7 let) je lahko nekritična uporaba cit. procesne določbe krivična, celo več - pravno napačna. Pritožba tudi navaja, da v konkretnem primeru ni šlo za samostojno novo tožbo, vloženo po plačilu škode v korist tožeče stranke, temveč je imela slednja že predhodno procesni položaj tožeče stranke in prvotno tudi materialnopravnega upnika, nato pa še vedno procesni položaj tožeče stranke, vendar je uveljavljala spremenjen zahtevek glede na plačilo škode. Toženka je bila ves čas materialnopravni dolžnik, ob pravilnem postopanju sodišča bi morala biti že od leta 1996 tudi procesnopravno tožena stranka v konkretni zadevi. S konkretno določbo ni zahtevano, da tožeča stranka zahtevek prilagodi odtujitvi stvari ali pravice v tem smislu, da se zahtevek po prvotni tožbi ne bi mogel končati. Zadeva se zaključi v okviru obstoječega zahtevka, tožeča stranka pa lahko nato v skladu z izvršilnim naslovom zahteva izpolnitev, ne more pa je zahtevati novi imetnik pravice, saj te pravice nima. Dolžnik je torej zavarovan, da ne moreta dva terjati od njega istega dolga.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Navedla je, da je ob vložitvi tožbe tožeča stranka tožila le A., toženo stranko pa ne oz. le pogojno, kar pomeni, da je šlo v konkretnem primeru za eventualno sosporništvo. O tožbenem zahtevku proti drugotoženi stranki v primeru eventualnega sosporništva odloča sodišče šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek proti prvotoženi oz. kot je bilo v danem primeru, ko je bila tožba zoper prvotoženo stranko umaknjena. Ker je bila tožba zoper toženo stranko vložena pogojno, pogoj pa je bil notranjeprocesni, je sodišče ravnalo v skladu z zakonom in smislom instituta eventualnega sosporništva, ko je toženi stranki tožbo vročilo šele po ustavitvi postopka zoper provotoženo stranko. Šele tedaj je bil izpolnjen procesni pogoj za pričetek pravde med tožečo in toženo stranko. Vsak postopek pa se prične s predhodnim preizkusom tožbe in vročitvijo tožbe toženi stranki zaradi odgovora. Neutemeljeni so očitki tožeče stranke, da sedaj tožena stranka s tem, ko ji tožba ni bila takoj vročena, ni mogla zavarovati svojih interesov. Tožena stranka v času, ko je bila v pravdo pritegnjena prvotožena stranka, sama ni bila pravdna stranka, zato ni in ne bi mogla opravljati pravdnih dejanj in ščititi svojih interesov v pravdi med tožečo in prvotoženo stranko. Neutemeljene so tudi navedbe tožeče stranke, da stranki poravnave nista vedeli, da tožba ni bila vročena toženi stranki. V primeru izvensodne poravnave je šlo za poravnavo med takrat pravdnima strankama, pri čemer tožena stranka ni imela ničesar. Tudi, če do izvensodne poravnave ne bi prišlo, tožeča stranka ne bi bila prikrajšana, saj bi v primeru uspele pravde dobila poplačilo od prvotožene stranke, v primeru neuspele pravde zoper prvotoženo stranko, pa bi svoj zahtevek še vedno lahko kot aktivno legitimirana uveljavljala zoper sedaj toženo stranko. Ker pa je na podlagi izvensodne poravnave tožeča stranka prejela plačilo od prvotožene stranke, je njena aktivna legitimacija v konkretni zadevi prenehala. V kolikor je tožeča stranka želela, da bi njena tožba zajemala hkrati prvo in drugotoženo stranko, bi ju pač morala tožiti kot navadna sospornika in ne pogojno kot eventualna sospornika.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka uporabila institut eventualnega sosporništva, ki ga je v letu 1996 (ko je bila vložena tožba) urejal 197. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP ( Ur. l. SFRJ, št. 4/77 s spremembami), sedaj pa enako 192. čl. ( Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2), ko tožeča stranka lahko s tožbo zajame dva ali več tožencev tudi tako, da zahteva, naj se ugodi tožbenemu zahtevku proti naslednjemu tožencu, če bi bil pravnomočno zavrnjen zahtevek proti tistemu, ki je v tožbi naveden pred njim. Tožba zoper eventualnega sospornika je vložena pogojno. Sodišče presoja njeno utemeljenost, šele in samo, če pravnomočno zavrne tožbeni zahtevek proti nepogojno toženemu tožencu. Institut eventualnega sosporništva pa lahko tožeča stranka uporabi, če so za to izpolnjene predpostavke iz 2. odst. 192. čl. ZPP (prej 2. odst. 197. čl. ZPP) : na način, ki je določen v 1. odst. tega člena, lahko zajame tožeča stranka s tožbo dva ali več tožencev samo tedaj, če uveljavlja nasproti vsakemu izmed njih isti zahtevek, ali če uveljavlja proti posameznemu od njih različne zahtevke, ki so v medsebojni zvezi in je isto sodišče stvarno in krajevno pristojno za vsak zahtevek. V tej pravdni zadevi je tožeča stranka dne 26.1.1996 vložila tožbo zoper prvotoženo stranko A. d.d., in ob tem postavila še podredni zahtevek za plačilo iste terjatve do drugotoženke kot eventualne sospornice, torej za primer, če bi sodišče zavrnilo zahtevek do prvotožene stranke. Tožba zoper prvotoženo stranko je bila vložena nepogojno, zoper drugo toženko pa je bila vezana na bodoči negotov dogodek (pogoj) v postopku. V ZPP vrstni red obravnavanja zahtevkov pri eventualnem sosporništvu ni predviden. Dopustni sta obe varianti, tako skupno obravnavanje zahtevkov proti obema sospornikoma, lahko pa se sodišče omeji na obravnavanje tožbe zoper prvotoženo stranko in šele v primeru, če bi bil tožbeni zahtevek zoper njo pravnomočno zavrnjen, začne obravnavati tožbo proti naslednji toženi stranki. Kot izhaja iz spisovnih podatkov se sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ni odločilo za skupno obravnavanje zahtevkov proti obema sospornikoma, ampak sukcesivno; z obravnavanjem tožbe zoper drugo toženko je začelo po umiku tožbe zoper prvotoženo zavarovalno družbo in je tožbo drugotoženki vročilo 13.3.2003. To pa je za pritožbo sporno. Sodišču očita (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka, in sicer določb o vročanju tožbe, saj je nevročitev tožbe drugotoženki (v letu 1996) po njenem mnenju vplivala na izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Res je 1. odst. 284. čl. (takratnega) ZPP (oziroma sedaj 2. odst. 269. čl. ZPP) določal, da predhodnemu preizkusu tožbe sledi vročitev tožbe, vendar gre v obravnavani zadevi za tožbo, vloženo zoper eventualna sospornika, kot že navedeno, pa v ZPP vrstni red obravnavanja pri eventualnem sosporništvu ni predviden in tudi teorija in sodna praksa na to vprašanje ne dajeta jasnega odgovora (primerjaj Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ - stran 309 in Triva, Bjelajec, Dika, GPPP - stran 363). Izhajajoč iz (prejšnje in sedanje) ureditve ZPP sta dopustni obe varianti (tako skupno obravnavanje kot tudi sukcesivno obravnavanje zahtevkov). Kako bo ravnalo sodišče je odvisno od konkretnega primera ter ocene, ali je sodelovanje eventualno toženega smotrno že v času razpravljanja o zahtevku proti prvotoženemu (tako mag. Nina Betetto, Eventualno sosporništvo, Pravosodni bilten 4-5/1994). Tudi pregled revizijskih sodnih odločb pokaže, da je Vrhovno sodišče RS obravnavalo primere, ko je bil eventualno toženi samo seznanjen s tožbo, ni pa mu bila vročena v odgovor (VS06809 - sklep IR 94/02) in primere, ko je bila tožba vročena obema toženima strankama, tudi eventualno toženi stranki (VS06842 - sklep IR 93/02). V danem primeru pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ko je ugotovilo, da tožeča stranka ni aktivno legitimirana v pravdi. Namreč, z izplačilom odškodnine (29.12.2000 - priloga A3 do A5 spisa) so v skladu z določili pogodbe o zavarovanju potrošniških kreditov prešle na zavarovalnico vse pravice, ki jih je imela tožeča stranka (banka) do toženke kot kreditojemalke (cesijska izjava - 28.5.2001 - priloga A9 spisa) in posledično je tožeča stranka umaknila tožbo zoper prvotoženo stranko (sklep o umiku tožbe z dne 18.7.2001). Torej je do odtujitve pravice prišlo pred nastopom litispendence (vročitev tožbe drugotoženki - 13.3.2003), ko bi lahko tožeča stranka oz. Zavarovalna družba v vmesnem času pravočasno reagirala na nastalo procesno situacijo ( izjavo o vstopu v pravdo je slednja podala 28.11.2003). Ob vsem navedenem prvostopenjsko sodišče ob neizkazani aktivni legitimaciji tožeče stranke drugače ni moglo odločiti. Zato pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odst. 339. čl. ZPP ni podan, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve po 2. odst. 350. čl. ZPP, vsled tega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tudi ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov. Izrek o tem je vsebovan že v odločitvi o glavni stvari. Ker navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo niso v ničemer pripomogle k razjasnitvi zadeve, nosi tožena stranka sama stroške, nastale ji z odgovorom na pritožbo (165. čl. v zvezi s 154. in 155. čl. ZPP).