Jedro

Po 358. čl. ZPP ima pritožbeno sodišče zelo omejeno možnost, da spremeni odločbo sodišča prve stopnje. Gre za sistemsko zakonsko omejitev pritožbenih postopkov, saj so po našem pravnem sistemu ti zasnovani predvsem kot kontrolni postopki.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženke kot dedinje po pok. A. B. pok. A. iz B., nazadnje stanujočem v K., dolžne priznati, da je tožnik lastnik parcel št. 1995/8, 1995/12, 1995/19, 1995/21, 1995/22, 1997/1, 1999/2, 2001/24, 2004/5, 2004/11, 2004/15, 2004/16, 2005/2, 2005/9, 2005/17, 2005/19, 2005/23 in 2001/22, vpisanih v vl. št. 465 k.o. M. in naj se v zemljiški knjigi vknjiži lastninska pravica v korist tožnika. V posledici takšne odločitve je tožniku naložilo, da je dolžan povrniti toženim strankam pravdne stroške v višini 513.846,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila v 15-ih dneh po pravnmočnosti, da ne bo izvršbe. Ko je analiziralo izvedene dokaze v tem postopku, je prišlo do prepričanja, da tožnik ni dokazal pomote, do katere naj bi prišlo pri zapisu kupne pogodbe z dne 2.6.1969, ko naj pomotoma izpadel v pogodbi zapis nepremičnin, vpisanih v vl. št. 465 k.o. M.. Res je več prič izpovedalo o tem, da jim je pok. A. B. izjavil, da je prodal vso kmetijo, vendar je njihovo znanje o tej zadevi preveč splošno, saj niso vedeli natančno določiti vsega premoženja, ki ga je pravni prednik toženk prodal, zato jim sodišče njihovih izpovedi ni sprejelo. Menilo je, da sta bila najbolj seznanjena z zadevo A. V., ki je bila določen čas najemnica pri A. B. in ji je le-ta večkrat v pogovoru omenjal, da je prodal samo tisto premoženje, kjer so bili dediči trije, ne pa tudi svojega dela in D. M., ki naj bi mu A. B. prav tako povedal, da je prodal samo skupni delež, ne pa tudi tistega, na katerem je bil sam lastnik. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na zmoto, saj pri sklepanju pravnega posla ni ravnal s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu, če ni natančno preveril zemljiškoknjižnega stanja. Tudi druga pravna podlaga po mnenju sodišča prve stopnje ni dokazana. Priče, ki jih je sodišče zaslišalo, so sicer res potrdile, da je tožnik sporna zemljišča obdeloval od leta 1969 dalje, ko je sklenil kupoprodajno pogodbo, vendar očitno ni bil dobroverni posestnik. Verjelo je toženi stranki, da je tožnik sporna zemljišča obdeloval samo zaradi zapletene konfiguracije terena in na podlagi izrecnega dovoljenja pokojnega očeta.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da ni primerno pretirano sklicevanje na tekst pogodbe, saj v pogodbi niti niso nepremičnine, ki se prodajo kupcu natančno navedene, ampak se v 1. točki pogodbe stranki sklicujeta le na vložne številke. Iz vsebine pogodbe pa se da tudi jasno razbrati, da je tožnik kupil in nastopil posest nepremičnin že pred sklenitvijo pogodbe. Po podpisu pogodbe v letu 1969 je moral poskrbeti samo še za plačilo davka, za potrditev pogodbe na davčni upravi in za overitev podpisa. Zato je tudi večkrat, že po prevzemu posesti, bil v stikih z A. B.. Povezovanje teh stikov s prodajalcem v izpodbijani sodbi je zato povsem nepravilno in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Ti kontakti nikakor niso dokaz, da se je pogovarjal še o nakupu spornih nepremičnin. Sama vsebina pogodbe tudi ne more biti dokaz, da so bile te parcele namenoma izključene iz prodaje, je pa dokaz, da se je moral tožnik večkrat srečati z A. B. za realizacijo posla, ne pa za dodaten odkup spornih nepremičnin. Dejansko je tožnik kupil in nastopil posest nepremičnin že leta 1966, prepis pa je bil narejen šele v letu 1969 in 1970. V zvezi s temi opravili se je moral tožnik večkrat osebno srečati z A. B. zaradi izvedbe prepisa, saj takrat ni bilo telefonov. Dokazna ocena izpovedi priče E. B., M. B., P. M. in L. J. je povsem neprimerna, saj gre že na prvi pogled za poštene in verodostojne priče, sodišče pa jim sicer verjame, vendar zaključi, da so njihove izpovedi preveč splošne in niso bili dovolj seznanjeni s podrobnostmi. Na drugi strani pa sodišče verjame pavšalnim in naučenim odgovorom prič A. V. in D. M.. V nadaljevanju pritožba izpostavlja izpovedi vsake od zaslišanih prič in predstavi svoj pogled na posamezno izpoved napram dokazni oceni v izpodbijani sodbi. Pojasnjuje tudi kaj pomeni prodati vse. Pove, da so priče, ki so potrdile tožnikove navedbe, prijatelji prodajalca, da so igrale s prodajalcem posestva karte, zato bi brez dvoma A. B. tudi njim predstavil enako zgodbo kot A. V., ki je bila le podnajemnica, če bi dejansko prodal samo en del, ne pa vse. Pritožba ne sprejema dokazne ocene prič A. V. in D. M.. Meni, da sodišče njunim izpovedim ne bi smelo verjeti že zato, ker so v nasprotju z ostalimi dokazi. A. V. je bila očitno naučena, saj je povedala samo to, da je A. B. prodal za majhen denar in da svojega dela ni prodal, na ostala vprašanja pa sploh ni odgovarjala oz. se jim je vztrajno izogibala. Nelogično je, da bi si zapomnila samo ti dve okoliščini, če je bila 13 let podnajemnica pri A. B.. Tej priči zato po mnenju pritožbe ne gre verjeti, saj je popolnoma neverodostojna priča. Tudi izpoved D. M. ni logično ocenjena. Ta priča je izpovedala, da je bil A. B. zagret za obdelavo teh parcel in je to ljubiteljsko obdeloval, kar je popolnoma v nasprotju z navedbami same tožene stranke, da so tudi sporna zemljišča bila prepuščena v obdelavo tožniku in z izpovedbami vseh ostalih prič, da B. A. po prodaji ni več hodil v B.. Tudi sicer je bil ta dokazni predlog podan prepozno. Ko se je pooblaščenec tožnika pogovarjal s to pričo 7.6.2002 o spornih zemljiščih, priča ni vedela ničesar v zvezi s to zadevo in je pooblaščenca napotila na ženo P. M.. Mogoče to res ni pravno odločilno, je pa v povezavi z ostalimi okoliščinami dodaten razlog za dvom v verodostojnost navedb tožene stranke in izpovedi z njihove strani predlaganih prič. Nerazumljivo in povsem spregledano je s strani sodišča tudi dejstvo, da tožena stranka za tako pomembno premoženje vse od leta 1985, ko je umrl A. B., ni predlagala izvedbo dedovanja. Povsem neverjeten je zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi se tožnik in A. B. menila še za odkup in najem spornega zemljišča, ki ga sodišče izvede iz izpovedi A. V., da je enkrat videla tožnika pri A. B. in izpovedi D. M., da ga je videl dvakrat do trikrat, ne da bi vedel, kaj se je bil predmet teh pogovorov. Tožnik je zato prepričan, da je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti, če pa se jo razveljavi, predlaga, da se opravi obravnava pred drugo sodnico, saj je v izpodbijani sodbi povsem neobičajna ocena izvedenih dokazov. Tudi uporaba materialnega prava ni bila pravilna. Tožnik nikoli ni trdil, da je bil v zmoti, zaradi katere bi moral zahtevati razveljavitev pogodbe. Trdil je, da je plačal kupnino za celoto, tudi za sporno zemljišče, ki mu je bila izročena v last in posest in da bi zato že tedaj lahko zahteval vpis v zemljiško knjigo. Pogodba je bila realizirana za vsa zemljišča, zato sta podani obe zatrjevani pravni podlagi, to je pogodbena in priposestvovanje. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in naloži toženi stranki plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožba je utemeljena.

Po 358. čl. ZPP ima pritožbeno sodišče zelo omejeno možnost, da spremeni odločbo sodišča prve stopnje. Gre za sistemsko zakonsko omejitev pritožbenih postopkov, saj so po našem pravnem sistemu ti zasnovani predvsem kot kontrolni postopki. Pritožbeno sodišče ne odloča ponovno o tožbenem zahtevku, ampak je njegova naloga samo, da preizkusi pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe v okviru pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožnik in tistih, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti. Odločbe sodišča prve stopnje ne more spremeniti na pritožbeni seji, če ta temelji na neposredno izvedenih dokazih, saj pritožbeno sodišče ni pristojno spremeniti dokazne ocene neposredno izvedenih dokazov tako, da bi spremenilo sodbo sodišča prve stopnje brez obravnave, ker bi v takem primeru kršilo 1. odst. 358. čl. ZPP. V konkretni zadevi, ko se pritožbeno sodišče strinja z utemeljeno kritiko dokazne ocene v izpodbijani sodbi, je zato moralo presoditi, ali so podani pogoji za pritožbeno obravnavo, ali pa so podani razlogi, zaradi katerih mora izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je ugotovilo, da dokazna ocena ni samo nelogična in neživljenjska, ampak tudi ni celovita, saj je sodišče prve stopnje izpovedi prič ocenjevalo izolirano brez da bi njihove izpovedi dokazno ocenilo še z upoštevanjem pomembnih indicev, na katere opozarja pritožba in ki bi lahko vplivali na celovito dokazno oceno, je prišlo do sklepa, da je nujna razveljavitev sodbe po 355. členu ZPP, saj v tistem delu, kjer sploh ni dokazne ocene, tudi ni podlage za dvom o njeni pravilnosti in s tem podlage za pritožbeno obravnavo. Pritožbi je zato ugodilo tako, da je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje po razveljavitvi sodbe v novo sojenje.

Kot povedano pritožba logično in življenjsko prepričljivo izpodbija dokazno oceno. Izpovedi prič E. B., M. B. in P. M. so bile skladne in so potrjevale tožnikove navedbe. Vse tri priče so potrdile, da jim je A. B. povedal, da je prodal vse premoženje. Kaj pomeni prodaja vsega premoženja ne more biti sporno, zato ni razumno stališče v izpodbijani sodbi, da so bile te izpovedi preveč splošne. Stališče, da je neutemeljeno pričakovati, da bi A. B. v pogovoru tem ljudem omenil, kaj je prodal, pa ni dosledno, če sodišče na drugi strani ne dvomi, da pa je A. B. podnajemnici A. V. v pogovoru to povedal. Zakaj bi A. V. bolj natančno seznanil s tem, kaj je prodal, kot bližnje sosede in prijatelje iz rojstnega kraja, ni logično. Utemeljena je tudi kritika pritožbe glede dokazne ocene priče D. M.. Pritožba ima prav, da je brez vsake podlage v dokaznem gradivu zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi se tožnik, potem ko naj bi se dodatno srečal z A. B. dogovarjal za odkup in najem spornega zemljišča. Ta dokazni zaključek nima nobene podlage v dokaznem gradivu. Pritožba utemeljeno opozarja na indice, iz katerih bi sodišče lahko sklepalo na verodostojnost izpovedi zaslišanih prič, ki so razvidni iz spisa. Tako je pomembna okoliščina, da vse od leta 1985, ko je umrl A. B., niso dedinje poskrbele za dedovanje spornih nepremičnin, ki so še vedno vpisane v zemljiški knjigi na pok. A. B.. Sodišče prve stopnje tudi okoliščine, da tožnik vse od prevzema nepremičnin v letu 1966 oz. 1969 za sporne nepremičnine ničesar ne plačuje, ni ocenilo, čeprav gre prav tako za pomemben indic pri dokazni presoji kontradiktornih izpovedi. Prav tako bi pomembno pri presoji verodostojnosti nasprotujočih si izpovedi prispevalo pojasnilo, s katerim sodišče utemeljuje tožnikovo posest na spornih nepremičninah z zapletenostjo konfiguracije terena. Ni jasno, kaj je imelo sodišče prve stopnje v mislih s tem pojmom. Če gre za parcele, ki pomenijo celoto s tistimi nepremičninami, ki jih je nesporno kupil tožnik, potem bi tudi ta okoliščina govorila v tožnikov prid. Ker torej sodišče prve stopnje pri dokazni oceni ni upoštevalo tako pomembnih indicev, ki izhajajo iz navedb strank med postopkom, to je neurejeno zemljiškoknjižno stanje tudi na strani tožene stranke, vse od leta 1985 in zapletena konfiguracijo terena, zaradi katere vse od nakupa preostalih nepremičnin izvaja posest tudi na spornih tožnik, je bilo potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ki bo moralo ponovno analitično oceniti vse izvedene dokaze, vsakega posebej in v medsebojni povezavi ter jih logično in življenjsko prepričljivo oceniti tudi z ostalimi okoliščinami, saj bo le s celovito dokazno oceno lahko ugotovilo izpovedi katerih prič so bolj prepričljive oz. izpovedi katerih sploh ne prepričajo. Pravilno pa bo moralo uporabiti tudi materialno pravo. Tožnik gradi tožbeni zahtevek na dveh pravnih podlagah, to je na prvi, v kateri zatrjuje realizirano kupoprodajno pogodbo in kjer povsem jasno pove, da naj bi prišlo samo do pomotnega izpada zapisa nepremičnin, vpisanih v enem vložku v kupoprodajni pogodbi. Torej nikakor ne zatrjuje zmoto, na katero se v razlogih izpodbijane sodbe brez vsake podlage v trditvenem gradivu sklicuje sodišče prve stopnje. Pri drugi pravni podlagi, to je priposestvovanju, pa bo sodišče prve stopnje moralo izhajati iz tega, da mora nedobrovernost posesti dokazati v postopku tožena stranka, saj se dobra vera posestnika domneva (9. člen SPZ). Ko bo o zadevi ponovno odločalo, mora oceniti vse dokaze, ki so bili izvedeni v postopku, vsakega posebej in v medsebojni povezavi tako, da bo dokazna ocena celovita.