Jedro

Če je iz opisa dejanja razvidno, da je šlo le za izražanje kritičnih mnenj, ocen in stališč do dogajanj v družbi in primerjanje stanja v državi z razmerami v nekaterih zahodnih državah, ne pa za delovanje (propagando), ki bi pomenilo poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve, niso podani zakonski znaki kaznivega dejanja širjenja sovražne propagande po 1.odst. 9.čl. ZKLD.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni tako, da se obsojeni R.K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) o p r o s t i o b t o ž b e, da je v začetku meseca septembra 1948 do priprtja (dne 27. marca 1949) med vojaki svoje enote govoril: "Petletni plan je določil, da bo več izdelkov. Toda ni sladkorja v prosti prodaji, ni tobaka in ostalih izdelkov. Obljubljalo se je, da bomo imeli vse, sedaj pa nimamo nič, to je preslepitev množic. Pri Angležih in Američanih je krajši vojaški rok in boljši pogoji življenja v Armadi, vojska ima več svobode. Nadalje je za naše voditelje govoril: da niso sposobni za delo, ki ga opravljajo, da so posebej politični voditelji nesposobni, da niso šolani ljudje in da delajo šablonsko. Po objavi resolucije Informbiroja je govoril: da mi nismo sposobni zgraditi socializma, ker nimamo sposobnih ljudi in kadrov. Za Marshallov plan je govoril, da ima po njegovem mnenju namen doseči cilj, da se tudi v drugih državah živi kot v Ameriki, da bo svoboda kot v Ameriki in trdil, da v Ameriki človek dobro živi, da lahko zasluži, da ni pomanjkanja kot je pri nas, da je tam svoboda. V pogovoru med vojaki o možnosti izbruha vojne je trdil: "Američani imajo atomsko bombo in če bi vrgli dve do tri atomske bombe, bi s tem končali vojno v svojo korist." V zvezi s sojenjem Križarski bandi v Zagrebu je trdil, da so med njimi poleg zlikovcev tudi dobri, ki so morda storili tudi dobre stvari; s čimer naj bi storil kaznivo dejanje širjenja sovražne propagande po 1. odstavku 9. člena ZKLD.

Po 1. odstavku 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 96. člena ZKP bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP in potrebni obsojenčevi izdatki proračun.

Obrazložitev

Obsojeni R.K. je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Nišu z dne 29.6.1949 spoznan za krivega kaznivega dejanja širjenja sovražne propagande po 1. odstavku 9. člena ZKLD. Na podlagi 9. člena ZKLD z uporabo 28., 32., 37., 48., v zvezi s 65. členom Kazenskega zakonika (KZ-47) mu je sodišče izreklo kazen 4 let zapora s prisilnim delom, po 37. členu KZ-47 pa odvzem državljanskih pravic in sicer: a) volilne pravice, b) pravice do pridobitve ali opravljanja funkcij v družbenih organizacijah in društvih, c) pravice javnega nastopanja, č) pravice do častnega naslova, reda in odlikovanja in d) pravice do državne ali druge javne službe v trajanju dveh let po prestani ali odpuščeni glavni kazni ter na kazen odvzema čina mlajšega vodnika JA. V kazen zapora mu je vštelo čas prebit v priporu od 27.3.1949 ter mu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka v znesku 1.000,00 din. Po podatkih delno obnovljenega spisa je navedena sodba pravnomočna. Z odločbo Prezidija Skupščine FLRJ z dne 14.2.1952 je bilo obsojenčevi prošnji za pomilostitev deloma ugodeno tako, da mu je bila izrečena kazen štirih znižana na tri leta strogega zapora.

Zoper to pravnomočno sodbo je vrhovni državni tožilec M.V. iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenega R.K. po 1. točki 358. člena ZKP oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V 1. odstavku 9. člena ZKLD je bilo predpisano, da se propaganda ali agitacija, ki vsebujeta poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve kaznujeta z odvzemom prostosti s prisilnim delom najmanj enega leta. Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja, da je pri tem kaznivem dejanju moral storilec izvajati propagando ali agitacijo, ki je morala vsebovati tudi poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Iz opisa ravnanja obsojenega R.K. je razvidno, da je le-ta med vojaki svoje enote kritično primerjal cilje, zastavljene v petletnem planu, z doseženimi rezultati, ko v nasprotju z načrti sladkorja, tobaka in drugih izdelkov ni bilo v prosti prodaji. Obljube, dane ljudem, da bodo deležni vsega, izkazalo pa se je, da nimajo ničesar, je označil za preslepitev množic.

Primerjal je tudi dolžino služenja vojaškega roka in svobodo, ki jo imajo vojaki pri Angležih in Američanih z razmerami v naši armadi. Pozitivno se je izražal o Marshallovem planu, neuspehe v izgradnji socializma pa pripisal nesposobnosti političnih voditeljev, njihovi pomanjkljivi šolski izobrazbi ter šablonskemu delu. Iz opisa dejanja je razvidno tudi, da je v pogovoru možnosti izbruha nove vojne razmerje moči ocenjeval Američanom v prid, kar je utemeljeval z dejstvom, da ti razpolagajo z atomsko oborožitvijo. Glede sojenja Križarjem v Zagrebu, pa je dopustil možnost, da so poleg zločincev med njimi tudi dobri ljudje, ki so mogoče storili tudi kaj dobrega. Iz takega dejstvenega opisa v izpodbijani sodbi je mogoče ugotoviti, da je šlo le za izražanje kritičnih mnenj, ocen in stališč do dogajanj v takratni družbi in primerjanje stanja v državi z razmerami v nekaterih zahodnih državah. Da bi šlo za kakršnokoli propagando ali agitacijo in pridobivanje pristašev za aktivnost ali akcijo, kar je zakonski znak očitanega kaznivega dejanja, v dejstevem opisu ni niti besede. Zgolj to, da je obsojenec kritična videnja na aktualna dogajanja podajal pred vojaki v svoji enoti, ne pomeni takega delovanja, ki bi ga bilo mogoče označiti za propagando ali agitacijo, kaj šele, da bi šlo za delovanje, ki bi pomenilo poziv na nasilno rušenje obstoječe državne ureditve. Opisano dejanje ne vsebuje zakonskih znakov obsojencu očitanega kaznivega dejanja in je zato sodišče v pravnomočni sodbi kršilo kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). V luči navedenih razlogov se zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti pokaže kot utemeljena in ji je zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo ter na podlagi 1. odstavka 426. člena ZKP izpodbijano pravnomočno odločbo spremenilo tako, da je obsojenega R.K. po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje po 1. odstavku 9. člena ZKLD.

O stroških iz 1. do 5. točke 2. odstavka 95. člena ZKP in potrebnih obsojenčevih izdatkih pa je po 1. odstavku 96. člena ZKP odločilo, da bremenijo proračun.