Jedro

Ker nobena od strank ne zatrjuje obstoja dogovora o odloženem plačilu, bi smela tožeča stranka terjati plačilo takoj ob izpolnitvi obveznosti. Za stališče, na katerega se je postavilo prvostopno sodišče, da je zastaranje začelo teči šele z (zakasnelo) izdajo računa (nekaj mesecev po opravljenem delu) v ZORu ni podlage.

Dospelost terjatve ni nujno povezana z začetkom teka zastaranja obveznosti, kot ocenjuje prvostopno sodišče, ki je kot rok dospelosti vzelo drugačen čas, ko je odločalo o začetka teka zamudnih obresti in drugačnega, ko je odločalo o začetku teka zastaranja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: 1. v prvem odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki na plačilo 440,00 GBP z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo priznava NLB d.d. iz Ljubljane za devizne vloge, vezane nad eno leto v GBP od 27.12.1994 do plačila, v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan plačila, kot neutemeljen zavrne; 2. v 2. točki izreka tako, da je prva tožena stranka dolžna solidarno z drugo toženo stranko, vendar pod pogoji prisilne poravnave, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. St ... z dne 4.9.1996 v 8 dneh plačati tožeči stranki 60% od 558,00 GBP z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo priznava NLB d.d. iz Ljubljane za devizne vloge, vezane nad eno leto v GBP od 27.12.1994 do 13.3.1996 in sicer v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan 13.3.1996, od 19.4.1998 dalje do plačila pa s 4% letno obrestno mero, višji tožbeni zahtevek (na plačilo 60% od 440,00 GBP z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo priznava NLB d.d. iz Ljubljane za devizne vloge, vezane nad eno leto v GBP od 27.12.1994 do 13.3.1996 in sicer v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju BS na dan 13.3.1996, od 19.4.1998 dalje do plačila pa s 4% letno obrestno mero) pa se kot neutemljen zavrne; 3. v 3. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

II. V nespremenjenem delu prvega odstavka 1. točke (da je druga tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 558,00 GBP z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo priznava NLB d.d. iz Ljubljane za devizne vloge, vezane nad eno leto v GBP od 27.12.1994 do plačila) se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi; III. Tožeča stranka je dolžna v 8 dneh plačati toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 57.330,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugi toženi stranki naložilo v plačilo 998,00 GBP z zamudnimi obrestmi po obrestni meri, kot jo priznava NLB za devizne vloge, vezane nad eno leto od 27.12.1994 dalje in sicer v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju NLB na dan plačila, višji zahtevek (za plačilo obresti za čas od dneva izdaje vtoževanih 4 računov) pa je kot neutemeljen zavrnilo (1. tč. izreka). Nadalje je ugotovilo, da ima tožeča stranka (tudi) do prve tožene stranke enako terjatev kot do druge in odločilo, da mora (tudi) prva tožena stranka to terjatev plačati tožeči stranki pod pogoji prisilne poravnave St ... (prvi odstavek 2. točke) in sicer v višini 60 % od 998 GBP z obestmi po enaki obrestni meri kot druga tožena stranka, vendar le za čas od 27.12.1994 do 13.3.1996, v enaki tolarski protivrednosti na dan 13.3.1996 kot druga tožena stranka, nato pa od 19.4.1998 dalje do plačila s 4% obrestno mero (drugi odstavek 2. točke). Višji zahtevek je kot neutemeljen zavrnilo (tretji odstavek 2. tč.). Odločilo je tudi, da morata toženi stranki povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške.

Proti sodbi je tožena stranka vložila prvočasno pritožbo. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določil pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava iz 1. in 3. tč. 1. odst. 353. čl. ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga potrditev izpodbijane sodbe in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta sedanji toženi stranki pravni naslednici prvotno tožene I.C. iz Ljubljane, kar med strankama niti ni sporno. Iz priloženih registrskih listin je razvidno, da sta bili ustanovljeni koncem leta 1991, ko je še veljal Zakon o podjetjih. Ta je v 2. odst. 14. člena določal, da so podjetja v družbeni lastnini, ki so nastala z delitvijo podjetja, solidarno odgovorna za obveznosti podjetja, ki je prenehalo. Tega določila provostopno sodišče ni upoštevalo, saj je vsaki od novo nastalih toženk samostojno naložilo v plačilo prisojeni znesek (za prvo toženo stranko delno upoštevajoč določila prisilne poravnave). Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na navedeno je na podlagi 4. tč. 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obema toženkama naložilo solidarno plačilo prisojenega zneska, za prvo toženo upoštevajoč pogoje sklenjene prisilne poravnave.

Zakaj naj bi bila tožeča stranka upravičena le do obresti po obrestni meri, kot se priznavajo za hranilne vloge na vpogled, pritožnica ne pojasni. Ker pa so razlogi izpodbijane sodbe v tem delu jasni in sprejemljivi, se pritožbeno sodišče le sklicuje nanje. K pritožbenemu stališču, da tožeči stranki na račun prve tožene stranke ne pripadajo 4% obresti, pa dodaja, da je provostopno sodišče v nasprotju s pogoji prisilne poravnave celo zavrnilo obrestni zahtevek napram prvi toženi stranki za čas od 13.3.1996 do 19.4.996, čeprav je bila tožeča stranka po določilih prisilne poravnave prav v tem časovnem obdobju do njih upravičena. Te obresti ji je priznalo šele od 19.4.1998, ko bi prva tožena stranka morala svojo obveznost iz prisilne poravnave nasproti svojim upnikom že poravnati (prim. 1.a tč. sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani, St ... z dne 4.9.19969). Zato ta pritožbena navedba ni utemeljena.

Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je terjatev za storitve, opravljene 18. julija in 10. septembra 1991 po računih, št. 401-7261 in 401-7260 z dne 27.12.1991, v višini dvakrat po 220,00 GBP, zastarala. Po določilu 1. odst. 361. čl. ZOR začne teči zastaranje prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati plačilo svoje terjatve. V 1. odst. 314. čl. istega zakona pa je določeno, da lahko upnik v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen in tudi druge okoliščine ne zahtevajo za izpolnitev nekega roka, zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti. Ker nobena od strank ne zatrjuje obstoja dogovora o odloženem plačilu, bi smela tožeča stranka terjati plačilo takoj ob izpolnitvi svoje obveznosti. Zastaralni rok je tedaj za prvo terjatev začel teči 19. julija 1991 in je iztekel 19.julija 1994, za drugo terjatev pa 11. septembra 1991 in je iztekel 11. septembra 1994. Ker je bila tožba vložena dne 27.12.1994, je ugovor zastaranja utemeljen. Zato je pritožbeno sodišče za ti dve terjatvi pritožbi ugodilo in na podlagi določila 4. tč. 373. čl. ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek za plačilo dvakrat po 220,00 GBP s pripadki kot neutemeljen zavrnilo.

Za stališče, na katerega se je postavilo prvostopno sodišče, da je zastaranje začelo teči šele z (zakasnelo) izdajo računa (nekaj mesecev po opravljenem delu) v ZORu ni podlage. Dospelost terjatve ni nujno povezana z začetkom teka zastaranja obveznosti, kot ocenjuje prvostopno sodišče, ki je kot rok dospelosti vzelo drugačen čas, ko je odločalo o začetku teka zamudnih obresti in drugačnega, ko je odločalo o začetku teka zastaranja. Pri odločanju o začetku teka zamudnih obresti se je postavilo na stališče, da je terjatev zapadla šele z vložitivjo tožbe (27.12.1994), saj je tožeči stranki šele od tedaj dalje priznalo zamudne obresti (obrazložitev na 3. stranki sodbe, 3. odst.), pri odločanju o ugovoru zastaranja pa, da je zapadla z dnem izdaje računa (2. odst. na 5. strani sodbe), torej dne 27.12.1991. Ker je splošno znano, da ni bil ves čas v roku treh let od 18.7. 1991 dalje pretrgan poštni promet med Slovenijo in Hrvaško, se je tožeča stranka neutemeljeno sklicevala na določilo 383. čl. ZOR, po katerem zastaranje ne teče, ko upnik ni mogel zaradi nepremagljivih ovir sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti, prvostopno sodišče pa je neutemeljeno sledilo tem navedbam. Zaradi vojne na Hrvaškem torej ni mogoče šteti, da zastaranje ni teklo.

Ker je v pravdi uspela vsaka stranka približno s polovico svojega zahtevka (od ocenjene VSP 189.620,00 SIT - ena v višini 83.600, 00 SIT, druga pa v višini 106.020,00 SIT), ki upoštevajoč Odvetniško tarifo in Zakon o sodnih taksah vsak zase sodita v isti razpon točk, ki so podlaga za odmero nagrade po Odvetniški tarifi oz. za odmero takse po ZST, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške in temu ustrezno spremenilo odločitev iz 3. tč. izpodbijane sodbe (2. odst. 166. čl., v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP). Od uspeha v pritožbenem postopku pa je toženi stranki priznalo tudi pritožbene stroške v znesku 57.330,00 SIT, pri čemer 39.330,00 SIT odpade na nagrado za zastopanje, 18.000,00 SIT pa na takso za pritožbo (2. odst. 166. čl., v zvezi z 2. odst.154. čl. ZPP).