Jedro

Ker je tožeča stranka v tožbi zahtevala glavno obravnavo, sodišče prve stopnje pa je odločilo na seji, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnice proti odločbi tožene stranke z dne 18.7.2000. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Upravne enote Š/J z dne 7.1.2000 in št. 464-02-1/00 z dne 4.1.2001, s katero je bil predlog K.R., M.R. in tožnice za izrek ničnosti odločbe Okrajne Zamplembne komisije Š/J z dne 14.11.1945, s katero je bilo zaplenjeno premoženje K. in P.R. Tožena stranka je v svoji odločbi med drugim navedla, da so pritožniki predlagali, da se izreče za nično navedena odločba tudi po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po tej točki se za nično izreče odločba, ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni bilo mogoče odločati v upravnem postopku. Iz odločbe okrajne zaplembne komisije je razvidno, da je bilo celotno imetje zaplenjeno na podlagi 1. in 2. točke Odloka AVNOJ-a. Uveljavljani ničnosti razlog ni izkazan. Okrajna zaplembna komisija je po določbi 30. člena Zakona o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije bila pristojna za konfiskacijo imovine oseb nemške narodnosti po navedenih točkah odloka AVNOJ-a. Šlo je za upravno zadevo iz pristojnosti upravnega organa in ne za zadevo, ki bi bila v izključni pristojnosti sodišča. Izdana je bila na podlagi uradnih potrdil Okrajnega narodnega odbora Š/J, v katerih je zapisano, da sta K.R. oziroma P.R. osebi nemške narodnosti.

Odločba je bila izdana na podlagi veljavnih javnih listin.

Tudi po presoji sodišča prve stopnje navedeni ničnostni razlog v obravnavanem primeru ni podan. Sodišče pritrjuje razlogom tožene stranke. Za izdajo odločbe o zaplembi premoženja osebam nemške narodnosti so bile na prvi stopnji pristojne in mestne zaplembne komisije, ki jih je postavljal okrajni oziroma mestni narodni odbor. Proti odločbi teh komisij je imela nezadovoljna stranka pravico do pritožbe v roku 8 dni. Na takšno komisijo pri Okrožnem narodnem odboru, ker je bila v spornem primeru okrožna zaplembna komisija za ... okrožje. V zvezi s pritožbami, med drugim tudi pravnih prednikov tožeče stranke R.K. in R.P., je bila izdana odločba z dne 20.2.1946. Sestava in postavitev teh komisij ter dvoinstančni postopek kažejo na to, da so bile te komisije upravni organi. Takšne zaplembne zadeve so se štele za upravno stvar. Sodišče zavrača tožbeni ugovor, da je bilo dejansko stanje v času izdaje zaplembne odločbe nepravilno ugotovljeno, ker razlaščenca nista bila nemške narodnosti. Napačno dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno z dokončno in pravnomočno upravno odločbo, ni mogoče izpodbijati z uveljavljanjem ničnostih razlogov. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke, da zadevo združi z zadevo U 1387/2000. Določba 41. člena ZUS dopušča takšno združitev, vendar je sodišče presodilo, da ni pogojev za združitev, saj gre za druge tožnike. Sodišče tudi ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za izvedbo glavne obravnave, saj je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta pravilno in popolno ugotovljeno.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je v tožbi zahtevala glavno obravnavo, sodišče pa je sodbo izdalo brez glavne obravnave. Sodišče prve stopnje ni ravnalo prav, ker ni združilo obeh postopkov v skupno obravnavo. Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno. Razlaščenca nista bila osebi nemške narodnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Iz 1. odstavka 50. člena ZUS izhaja načelo, da sodišča na prvi stopnji odločajo po opravljeni glavni obravnavi. Sodišče lahko odloči tudi brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale (2. odstavek 50. člena ZUS).

Iz tožbe izhaja, da je tožeča stranka zahtevala, da sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Upravno sodišče predlogu ni sledilo, ter je svojo odločitev sprejelo na seji.

Izvedba glavne obravnave je eden izmed vidikov ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije in realizacija načela kontradiktornosti, ki pomeni, da ima stranka pravico sodišču predočiti svoja pravna in dejanska stališča o stvari. Zato je namen glavne obravnave pri presoji zakonitosti upravnega akta tudi v tem, da se na podlagi neposrednega, ustnega ali javnega obravnavanja zbere dokazno gradivo za presojo, ali je dejansko stanje sploh bilo ugotovljeno oziroma ali je bilo ugotovljeno pravilno in popolno.

Glede na navedeno tožeča stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu.

Zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu (4. odstavek 72. člena ZUS) je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo sodišče prve stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo, da opravi nov postopek. Ob takšni odločitvi se v presojo ostalih pritožbenih ugovorov pritožbeno sodišče ni spuščalo.