Jedro

Kaznivo dejanje izsiljevanja je posebno kaznivo dejanje prisiljenja. Storilec ima pri tem dejanju namreč namen, da s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec premoženjsko korist dejansko pridobil. S silo ali resno grožnjo izterjan dolg mora pomeniti dejansko obstoječi dolg, sicer bo šlo za prvo obliko izsiljevanja, torej za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Obstoječi dolg se lahko izterja z izsiljevanjem zase ali za drugo osebo. Takšen dolg seveda ni protipravna premoženjska korist. Med uporabljeno silo ali grožnjo ter oškodovančevim ravnanjem mora biti vzročna zveza.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

: Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega B. G. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo storitve poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po 1. odstavku 218. člena KZ v zvezi s členom 22 KZ. Na podlagi določila 3. odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca J. Z. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Skladno z določilom 1. odstavka 96. člena ZKP pa je sodišče prve stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obtoženca ter potrebni izdatki in nagrada njegove zagovornice, bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca spozna za krivega kaznivega dejanja po obtožbi in mu izreče pogojno obsodbo ter naloži v plačilo stroške kazenskega postopka, podrejeno pa, da spremeni pravno opredelitev kaznivega dejanja po obtožbi v kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ in za to kaznivo dejanje izreče obtožencu denarno kazen, oziroma še podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višja državna tožilka V. N. je v pisnem predlogu, podanem na podlagi 2. odstavka 377. člena ZKP predlagala ugoditev pritožbi. S tem predlogom sta bila obtoženec in njegova zagovornica seznanjena.

Pritožba je utemeljena.

Predmetno kaznivo dejanje izsiljevanja je posebno kaznivo dejanje prisiljenja. Storilec ima pri tem dejanju namreč namen, da s silo ali grožnjo pridobi protipravno premoženjsko korist ali izterja dolg. Za obstoj kaznivega dejanja ni potrebno, da bi storilec premoženjsko korist dejansko pridobil. S silo ali resno grožnjo izterjan dolg mora pomeniti dejansko obstoječi dolg, sicer bo šlo za prvo obliko izsiljevanja, torej za pridobitev protipravne premoženjske koristi. Obstoječi dolg se lahko izterja z izsiljevanjem zase ali za drugo osebo. Takšen dolg seveda ni protipravna premoženjska korist. Med uporabljeno silo ali grožnjo ter oškodovančevim ravnanjem mora biti vzročna zveza.

Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da razlogi prvostopenjskega sodišča za izrek oprostilne sodbe niso prepričljivi. Uvodoma je sicer potrebno pritrditi oceni prvostopenjskega sodišča, da situacijo, ko je obtoženec v ugotovljenih okoliščinah od oškodovanca zahteval 25.000,00 SIT zaradi poškodovanja cevi, ni mogoče šteti za začetek izvrševanja izterjave dolga, temveč zgolj očitek oškodovancu, kaj je storil in kakšno škodo mu je povzročil ter da jo bo moral tudi poravnati. Pritožbene navedbe pa utemeljeno vnašajo dvom v zaključek sodišča prve stopnje, da ni dokazov, da je obdolženec ob tej priliki oškodovancu izrekel grožnjo, da mu bo razbil staro glavo, pri čemer pa se sodišče prve stopnje z navedbo v izpodbijani sodbi, da ni dokazano, da je obtoženi izrekel grožnje in to zato, da bi izterjal dolg, ni s potrebno jasnostjo opredelilo, ali torej ocenjuje, da je obtoženi sicer izrekel predmetno grožnjo, a ne z namenom izterjave dolga, ali pa ocenjuje, da sicer ni dokazov, da bi obtoženec sploh izrekel predmetno grožnjo. Pritožnik nadalje tudi utemeljeno napada oceno prvostopenjskega sodišča, da je oškodovančeva izpovedba glede izrečenih groženj neprepričljiva oziroma nezanesljiva, saj je v predlogu za pregon navedel, da mu je obtoženec predmetno grožnjo izrekel le enkrat, medtem, ko je, zaslišan v preiskavi na glavni obravnavi navedel, da mu je obtoženec to grožnjo izrekel kar trikrat. Slednje sicer drži, vendar je potrebno poudariti, da je oškodovanec vendarle ves čas postopka enako navajal, da mu je obtoženec grozil, da mu bo razbil staro glavo, sicer pa predlog za pregon nima dokazne vrednosti in bi mu moralo sodišče, v kolikor je pri oceni verodostojnosti oškodovančeve izpovedbe upoštevalo njegovo navedbo v predlogu za pregon, le to predočiti na glavni obravnavi in zahtevati od njega, da se o tej razliki izjasni, kar pa ni storilo. Enako velja tudi glede oškodovančeve izpovedbe v zvezi s prevozom predmetnih cevi, ali jih je torej videl ali ne, pri čemer pritožbeno sodišče še poudarja, da vendarle gre za nekoliko že starejšega moškega in sicer starega 72 let, tako, da je povsem možno, da predmetnih cevi dejansko ni videl. Naveden zaključek sodišča prve stopnje glede predmetne grožnje pa je tudi preuranjen, saj je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni izvedlo dokaza z zaslišanjem oškodovančeve žene V. Z., ki je bila predlagana v obtožbi in tožilstvo ta dokazni predlog dejansko ni umaknilo, sodišče pa o njem tudi ni odločalo. Gre namreč za pravnorelevanten dokaz, saj je že iz obtoženčevega zagovora, kakor tudi oškodovančeve izpovedbe razvidno, da je bila ob obravnavanem dogodku prisotna tudi oškodovančeva žena. Sodišče bi tako moralo izvesti ta dokaz, še posebej glede na bistveno razhajanje med obtoženčevim zagovorom in oškodovančevo izpovedbo.

Na podlagi navedenega je sodišče druge stopnje pritožbi državnega tožilca ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ponovno izvesti vse dokaze in dokazni postopek dopolniti z zaslišanjem oškodovančeve žene ter za tem po pretehtanju in analiziranju vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi napraviti sklep, ali je obtožencu očitano kaznivo dejanje, ali pa kako drugo kaznivo dejanje (kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ) mogoče šteti za dokazano.