Jedro

Prvotno določeni rok dveh let se na imetnike stanovanjske pravice na stanovanjih iz drugega odstavka 113. člena SZ, ob dejstvu, da lastniki teh stanovanj vse do leta 1994 niso bili dolžni prodati, ni mogel nanašati, zamuda tega roka pa za bivše imetnike stanovanjske pravice ne more imeti za posledico izgubo pravice do odkupa.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, vmesna sodba se razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izdalo vmesno sodbo. Odločilo je, da je tožbeni zahtevek tožnika proti toženki na sklenitev prodajne pogodbe pod pogoji iz 117. do 125. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) glede stanovanja ID znak ..., utemeljen.

2. Pritožbo vlaga toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga razveljavitev izpodbijane odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa njeno spremembo tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Stroškov ne priglaša. Vztraja pri stališču, da je tožnik pravico do odkupa stanovanja izgubil, saj je zahtevo za odkup vložil 6. 12. 1993, to je po izteku dveletnega roka iz 123. člena SZ, ki je prekluziven in ga ni mogoče podaljševati. Sodišče je spregledalo povezavo med 123. členom SZ (predhodna pravočasna zahteva) in 117. členom SZ (obveznost prodaje po določilih SZ). Vloga za odkup stanovanja z dne 6. 12. 1993 se ne more šteti za vlogo, vloženo po noveli SZ z dne 22. 4. 1994. Novela je začela veljati 7. 5. 1994 in zato dejanja pred njeno uveljavitvijo nimajo veljave. Tudi okoliščina, da toženka o vlogi ni vsebinsko odločila, na to ne more vplivati. Šlo je namreč za prepozno vlogo. Odločiti bi morala le o vlogi, ki bi bila pravočasna, torej dana do 19. 10. 1993. Tožnik je tudi novo zahtevo, vloženo 11. 7. 2012, vložil prepozno, to je po izteku šestmesečnega roka, ki ga je določila novela SZ.

Toženka se je po zaključku denacionalizacijskega postopka obrnila na pristojno ministrstvo, ki je podalo mnenje, da stanovanja ni dolžna prodati tožniku. Sodišče se do tega mnenja ne opredeli.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z vmesno sodbo sodišče odloči o podlagi tožbenega zahtevka (prvi odstavek 315. člena ZPP). To pomeni, da po njeni pravnomočnosti sodišču preostane le še odločanje o višini tožbenega zahtevka, v vprašanja, ki se nanašajo na podlago, pa zaradi učinka pravnomočnosti ni več dopustno posegati.

6. Da bi pritožbeno sodišče lahko preizkusilo materialnopravno pravilnost sprejete odločitve o podlagi postavljenega tožbenega zahtevka, mora najprej odgovoriti na vprašanje, kaj to podlago sploh predstavlja. Tožnik zahteva, da toženka z njim sklene prodajno pogodbo za stanovanje na podlagi določb SZ (členi 117 do 125). Te določbe pogodbo, ki jo je ob izpolnjenosti ostalih pogojev dolžna skleniti toženka, tudi vsebinsko opredeljujejo(1). Toženka zato prodajne pogodbe, ki vsebinsko ni skladna z zakonskimi zahtevami, ni dolžna skleniti. To narekuje zaključek, da bi morala biti v vmesni sodbi zajeta presoja vseh elementov bodoče pogodbe (to je tudi višine kupnine, rokov za njeno plačilo in drugih pogojev prodaje(2).

7. Ker teh vprašanj (in morebitnih ugovorov) po izdaji vmesne sodbe, zaradi njenega prekluzivnega učinka, ne bi bilo več dopustno obravnavati, je opisano ravnanje sodišča prve stopnje nepravilno, sodba pa obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeni preizkus pravilnosti odločitve, ali je zahtevek tožnice „po podlagi“ utemeljen, zaradi izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, nanašajočih se na samo vsebino pogodbe, namreč ni mogoč.

8. Ker storjene kršitve zaradi njene narave pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti, je pritožbi ugodilo in izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo. Zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da glede na oblikovalni zahtevek, ki je postavljen, izdaja vmesne sodbe ni primerna.

9. Ne glede na to, da je bilo potrebno pritožbi ugoditi že zaradi zgoraj opisane kršitve, pa pritožbeno sodišče v nadaljevanju zavzema še stališče do pritožbenih navedb glede (ne)pravočasnosti vložene zahteve za odkup.

10. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik imetnik stanovanjske pravice na stanovanju iz drugega odstavka 113. člena SZ(3), za katerega je bila 7. 10. 1992 vložena zahteva za denacionalizacijo, postopek pa je bil pravnomočno zaključen 18. 7. 2009. Tožnik je 6. 12. 1993 vložil zahtevo za odkup stanovanja, toženka pa jo je 10. 8. 2012 zavrnila. Tožnik je tožbo vložil 13. 1. 2014. 11. Res je, da gre pri rokih, ki jih določa 123. člen SZ za prekluzivne roke, ki jih ni mogoče podaljševati. Res je tudi, da je tožnikova zahteva za odkup, ki jo je vložil 6. 12. 1993, vložena po izteku dvoletnega roka, ki ga je ob uveljavitvi (19. 10. 1991) določil SZ in še pred sprejemom novele (7. 5. 1994)(4), ki je določila nove roke. Vendar pa to ne pomeni, da je zahteva prepozna.

12. Pri presoji je namreč treba upoštevati, da je zakonodajalec ob sprejemu SZ v letu 1991 sicer uredil prehod iz družbene v zasebno lastnino tudi glede stanovanj iz 2. odstavka 113. člena SZ(5), ni pa novim lastnikom sočasno naložil tudi obveznosti, da ta stanovanja prodajo v zakonu določenim upravičencem. To je zakonodajalec storil šele z novelo v letu 1994 in sicer v noveliranem 117. členu. Takrat je sočasno (v noveliranem 123. členu) določil tudi (nov) šestmesečni rok, ki je začel teči v primeru, da zahteva za denacionalizacijo ni bila vložena ali pa je bil zahtevek zavrnjen pred uveljavitvijo novele, od dneva njene uveljavitve (to je od 7. 5. 1994), sicer pa od pravnomočne zavrnitve zahtevka za denacionalizacijo. Določil je še, da je dolžan lastnik skleniti kupno pogodbo najpozneje v roku 30 dni po vloženi zahtevi (peti odstavek 117. člena SZ). Prvotno določeni rok dveh let se zato na imetnike stanovanjske pravice na stanovanjih iz drugega odstavka 113. člena SZ, ob dejstvu, da lastniki teh stanovanj vse do leta 1994 sploh niso bili dolžni prodati, ni mogel nanašati, zamuda tega roka pa za bivše imetnike stanovanjske pravice ne more imeti za posledico izgubo pravice do odkupa. Drugačno stališče je zmotno.

13. V konkretnem primeru je tožnik zahtevo za odkup vložil 6. 12. 1993, torej še pred uveljavitvijo novele in še preden je rok, v katerem bi takšno zahtevo po noveli lahko vložil, sploh začel teči(6). Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnik, ker toženka o zahtevi ni odločila (v smeri, da bi prodajo odklonila), upravičeno štel, da je ob uveljavitvi novele v letu 1994 ni treba ponovno vlagati. Upravičenja do odkupa zato ni izgubil le iz razloga, ker zahteve za odkup kasneje ni ponovil. Pri tem tudi ni mogoče pritrditi stališču toženke, da o zahtevi ni bila dolžna odločiti, ker je bila, glede na dveletni rok, ki ga je določil SZ, prepozna. Toženka namreč tudi o zahtevah, ki so bile po njenem mnenju pravočasne, ni bila dolžna odločiti v smislu izdaje ustrezne odločbe, ampak zgolj opraviti razpolaganje s stanovanjem v smislu sklenitve ustrezne pogodbe. Res je sicer, da bi se njena pasivnost lahko v določenih okoliščinah razlagala v smeri nasprotovanja prodaji, vendar pa to v konkretnem primeru ni mogoče, saj iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, izhaja, da se je z vloženo zahtevo vsebinsko ukvarjala še v času po zaključku denacionalizacije in da je bil razlog njene pasivnosti v tem, da ni vedela, ali je tožnik do odkupa upravičen ali ne.

14. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnikova zahteva za odkup stanovanja pravočasna, je zato pravilen.

15. O priglašenih pritožbenih stroških (odgovor na pritožbo) pritožbeno sodišče ni odločalo. Odločitev o tem je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo končni odločbi.

Op. št. (1): SZ tako v členih 117 do 125, poleg upravičenca in zavezanca za nakup oziroma prodajo, določa tudi način izračuna kupnine in s tem njeno višino, roke plačila in upravičenca do kupnine (drugi odstavek 123. člena SZ).

Op. št. (2): Ob takšnem zaključku je jasno, da izdaja vmesne sodbe v konkretni zadevi ni primerna, saj gre dejansko za končno sodbo. Ker pa pritožnica kršitve 315. člena ZPP, ki ima relativni značaj, ne uveljavlja, pritožbeno sodišče na to le opozarja zaradi usmeritve za delo v ponovljenem postopku.

Op. št. (3): Stanovanja po drugem odstavku 113. člena SZ so stanovanja, ki so postala splošno ljudsko premoženje na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji.

Op. št. (4): Novela SZ je bila objavljena v Uradnem listu RS 21/1994, v veljavo pa je vstopila 7. 5. 1994. Op. št. (5): 113. člen SZ se glasi: „1. Občina postane z dnem uveljavitve tega zakona lastnica družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, pridobljenih s solidarnostnimi in vzajemnostnimi sredstvi stanovanjskega sklada. 2. Občina in druge pravne osebe postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastnice družbenih stanovanj in stanovanjskih hiš, ki so na podlagi predpisov o podržavljenju, navedenih v 3. in 4. členu Zakona o denacionalizaciji, postala splošno ljudsko premoženje.“ Op. št. (6): Rok šestih mesecev je začel teči naslednji dan po pravnomočnem zaključku denacionalizacijskega postopka, v katerem je bila zahteva za vrnitev stanovanja denacionalizacijskemu upravičencu zavrnjena, to je 19. 7. 2009.