Jedro

Pri odločanju o nadomestitvi zaporne kazni z delom v splošno korist sodišče poleg formalnih pogojev (višina izrečene zaporne kazni, trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje) upošteva objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, ki se prekrivajo z nekaterimi okoliščinami, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. T. K. je bila s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru K 34/2009 z dne 12. 6. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 580/2009 z dne 8. 12. 2009 spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 325. člena KZ. Izrečena ji je bila kazen eno leto in šest mesecev zapora. Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 19. 1. 2010 ugodilo predlogu obsojenkinega zagovornika za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist in odločilo, da se kazen eno leto in šest mesecev zapora nadomesti s 350 urami dela v splošno korist, ki jih mora obsojenka opraviti v roku štirih mesecev. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sklep prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je predlog obsojenkinega zagovornika za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist kot neutemeljen zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep vlaga obsojenkin zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se pritožba okrožne državne tožilke zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve pritožbenemu sodišču v novo odločanje.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zatrjevane kršitve niso podane, zato predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojenki in njenemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da so razlogi pritožbenega sodišča nepopolni in nerazumni, zaradi česar izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Opozarja, da iz prvostopenjske sodbe izhaja, da obsojenki ni mogoče očitati grobih kršitev cestnoprometnih predpisov in da gre v obravnavani zadevi za prometno nesrečo v pravem pomenu besede, torej prej nesrečno naključje kot pa kaznivo dejanje. Nerazumni so zato razlogi pritožbenega sodišča, ki je glede na naravo kršitve in glede na razsežnost in trajanje posledic presodilo, da splošni pogoj za nadomestitev kazni zapora ni izpolnjen. Zagovornik meni, da višje sodišče z besedno zvezo „narava kršitve“ ni jasno ovrednotilo dejanja obsojenke. Opozarja tudi na odsotnost razlogov glede individualizacije kazni – zlasti o prilagoditvi sankcije obsojenkini osebnosti, pri čemer gre po mnenju zagovornika pri ugotovitvi, da obsojenka ni izrazila sočutja s prizadetimi, za nepravilno razumevanje privilegija zoper samoobtožbo. Pritožbeno sodišče se po presoji zagovornika ni opredelilo do pravičnosti in smotrnosti v okviru individualizacije kazni, obrazložilo pa ni niti nujnosti zavodske izvršitve zaporne kazni. Razlogi pritožbenega sodišča so podani zgolj z vidika povračilnosti, zapostavljajo pa, da je namen obravnavanega instituta med drugim tudi v omejevanju represije, kadar ta ni nujna oziroma smotrna. Izpodbijani sklep, zlasti ob dejstvu, da spreminja odločitev prvostopenjskega sodišča, po presoji zagovornika tako ne dosega standarda obrazloženosti drugostopenjske odločbe. Zagovornik opozarja tudi na zmotno uporabo četrtega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

6. Po četrtem odstavku 86. člena KZ-1 se kazen do dveh let zapora lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let delo v splošno korist v višini najmanj 80 ali največ 480 ur. Gre za alternativno obliko izvrševanja zaporne kazni oziroma njeno nadomestitev z delom v splošno korist, o čemer odloči sodišče, ki je izreklo kazen na prvi stopnji, s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe. Poleg formalnih pogojev, ki se nanašajo na višino izrečene zaporne kazni, trajanje dela v splošno korist ter obsojenčevo soglasje, sodišče pri odločanju upošteva objektivne in subjektivne okoliščine obsojenca, ki pa jih navedena zakonska določba konkretneje ne opredeljuje. Zaradi splošnosti zakonske določbe je prekrivanje navedenih okoliščin z nekaterimi okoliščinami, ki jih mora sodišče upoštevati pri odmeri kazni (drugi odstavek 49. člena KZ-1), neizogibno.(1) V skladu z napotki, ki jih je Vrhovno sodišče zapisalo v odločbi I Ips 130/2009 z dne 21. 5. 2009, mora odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni temeljiti na poglobljenem, analitičnem in celovitem preverjanju in oceni okoliščin, povezanih tako z osebnostjo storilca kot tudi njegovim dejanjem, torej vseh tistih okoliščin (olajševalnih, obteževalnih in drugih), ki so bile odločilne pri izbiri in odmeri kazni.

7. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu obsojenkinega zagovornika in odločilo, da se izrečena kazen izvrši z opravljanjem dela v splošno korist v obsegu 350 ur. Ocenilo je, da je obravnavana prometna nesreča bližje prometni nesreči v pravem pomenu besede (nesrečnemu naključju) kot pa kaznivemu dejanju ter poudarilo v sedanjem času pogosto nesorazmerje med subjektivnim vidikom kaznivega dejanja in težo njegovih posledic. Obrazložilo je, da ravnanje obsojenke, ki sicer ni prekoračila dovoljene hitrosti, a je iz neznanega razloga v kritičnem trenutku zavila preveč proti desnemu robu cestišča, kjer je zadela oba oškodovanca, ne kaže na tako grobo kršitev zahtev prometne varnosti, da bi se morala izrečena kazen tudi dejansko izvršiti. Glede na izrečeni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas enega leta in glede na običajno čustveno prizadetost povzročiteljev nesreč ter dejstvo, da si obsojenka šele ureja življenje in poskuša z uresničitvijo študijskih ciljev zagotoviti eksistenco, bi bilo po presoji prvostopenjskega sodišča nehumano vztrajati pri izvršitvi prostostne kazni.

8. Pritožbeno sodišče je nasprotno presodilo, da pogoji za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist niso izpolnjeni. Narava kršitve cestnoprometnega predpisa, ko obsojenka ni niti zavijala na prehod na pešce, na katerem sta se nahajala oškodovanca, po presoji pritožbenega sodišča kljub nizki hitrosti ne utemeljuje prvostopenjske ocene, da se očitano dejanje približuje nesrečnemu naključju. Sodišče je izpostavilo tudi razsežnost prepovedane posledice in trajnost škodljivih posledic pri oškodovancu F. F. ter poudarilo, da bi bil ob takšnih posledicah generalno preventivni namen kaznovanja z nadomestitvijo zaporne kazni minimaliziran, medtem ko so specialno preventivni vidiki, navedeni v prvostopenjskem sklepu, brez enega samega izraza sočutja s prizadetimi, po mnenju pritožbenega sodišča za predlagano nadomestitev nezadostni.

9. Glede na navedeno ni mogoče pritrditi zagovorniku, da sodišče druge stopnje ni utemeljilo, katere (objektivne in subjektivne) okoliščine so bile odločilne za drugačno presojo oziroma za oceno, da je namen kaznovanja mogoče v konkretnem primeru doseči le z izvršitvijo zaporne kazni (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je namreč razvidno, katere konkretne okoliščine je sodišče upoštevalo in kako jih je ovrednotilo. Za drugostopenjsko sodišče so bile odločilne okoliščine, ki se nanašajo na težo kaznivega dejanja (narava kršitve, pri čemer ni šlo za zavijanje na prehod za pešce), razsežnost prepovedane posledice (smrt oškodovanca B. L. ter huda telesna poškodba oškodovanca F. F.), trajnost škodljivih posledic (zdravje F. F. je za vselej hudo okvarjeno), sodišče pa je ovrednotilo tudi specialno preventivne vidike, ki so sicer določno navedeni v prvostopenjskem sklepu (urejenost življenja obsojenke ter njeno željo po uresničitvi študijskih in poklicnih ciljev). Ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da obsojenka ni izrazila sočutja s prizadetimi, ne pomeni kršitve pravice do zagovora z molkom oziroma privilegija zoper samoobtožbo (tretji odstavek 5. člena ZKP), temveč jo je mogoče razumeti zgolj kot pojasnilo, da navedene okoliščine, ki bi sicer lahko bila uporabljena v obsojenkino korist, pri presoji ni bilo mogoče upoštevati, saj ta ni bila izražena.

10. S trditvami, da ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odločitev o nadomestitvi izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist, niso bile pravilno upoštevane, pa zagovornik ne izpodbija zakonitosti odločitve sodišča druge stopnje o alternativnem načinu izvršitve kazni zapora, temveč primernost (razumnost) opravljene presoje, kar pa ne more biti predmet odločanja v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

C.

11. Ker zatrjevane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojenko na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

Op. št. (1): Prim. npr. odločbo VS RS I Ips 42/2010 z dne 7. 10. 2010.